Potujem skozi Varšavo in nekje na predmestju opazim zanimiv pojav – novo, še rastoče blokovsko naselje, v sredini pa prav tako še nedograjeno cerkev velikosti bazilike. V naših krajih je takšen prizor težko uzreti, Poljska pa velja za deželo vernih ljudi, celo za nekakšno utrdbo katolištva na vse bolj sekularizirani in brezbožni Stari celini. No, sicer je res, da imamo pri nas na vsaki krtini cerkvico, a kot se zdi bo številne med njimi vsak čas obrasel bršljan.
Po drugi strani pa se na sosednjem Češkem za »državno religijo« razglaša ateizem. Našo domovino bi na tej lestvici lahko uvrstili nekje vmes. In kakšna je dejanska situacija? Je Poljska zares tako verna kot se to predstavlja v javnosti? In čemu je v eni državi vernost tako močno prisotna, medtem ko je druga v tej »kategoriji« na samem svetovnem dnu? V pričujoči kolumni bi se osredotočili predvsem na poljsko situacijo in jo v zaključku aktualizirali z dogajanjem na domačih tleh. Predvsem bo izpostavljen pojav sekularizacije na ravni posameznika, hkrati pa bomo poskušali sklepati kakšni so obeti za prihodnost.
Dušeči habsburški katolicizem in češka predreformacija
Ko sem nekoč v Stični povprašal nekega češkega meniha, čigar domači samostan na Češkem so pred časom zaprli zaradi pomanjkanja redovnih poklicev in ga poslali k nam na Dolenjsko, kako je s tem češkim ateizmom mi je odvrnil, z rekom: »Daleč od Cerkve, daleč od Avstrije.« Stvar je treba razumeti v zgodovinski perspektivi. Svoj čas je namreč Češka veljala za intelektualno napredno deželo. Ob tem gre zahvala še zlasti Janu Husu in poznejšemu Husitskemu gibanju. Vse skupaj se je namreč dogajalo že stoletje pred Martinom Lutrom.
Med slovitim Nemcem in Čehom naj bi bila predvsem ta razlika, da je imel prvi široko politično podporo, medtem ko jo je drugi nekaj časa sicer užival, a nato izgubil. Češka narodna zavest pa se prav zaradi nasilnega zatrtja husitizma in nekdanje avstrijske nadoblasti še toliko bolj oklepa svoje »protestantske usmeritve« oziroma »predreformacijskega izročila«, ki je v temelju sooblikovalo tamkajšnjo narodno zavest. Pozneje se češki napredni misli, pod težkim žezlom Habsburžanov, ni pisalo nič kaj dobrega, saj je avstrijska vladarska rodbina brez usmiljenja vztrajala pri svoji katoliški usmeritvi.
»Na drevesih pa bo namesto listov, viselo vse polno komunistov!«
Tu je treba omeniti še 30 letno vojno med katoliki in protestanti, ki je še dodatno skrhala vero češkega naroda. Enega poslednjih žebljev v krsto češke vernosti pa je zabil prav komunizem, ki je imel za razliko od tistega na Poljskem, ki je v precejšnji meri deloval kot protistrup, katastrofalne posledice. Katolicizem oziroma Cerkev in narodna zavest sta namreč na Poljskem tesno spleteni skupaj, zato je ideološki napad na Cerkev v poljskem primeru pomenil tudi napad na poljski narod ter sprožil silovit protikomunistični odpor, ki je bil v samem bistvu tudi protisovjetski in pravzaprav protiruski.
Vse skupaj je več kot razumljivo v luči brezštevilnih poljsko-ruskih vojaških spopadov, pa tudi političnih napetosti med slovanskima narodoma tekom stoletij. In komunizem za razliko od slovenske situacije nikdar ni bil simpatičen ali vsaj sprejemljiv. Vselej je bil črn in grd, vedno je bil okupatorski, tuj, zajedavski. Zato ne preseneča poljski rek, ki pravi: »Na drevesih pa bo namesto listov, viselo vse polno komunistov!«
V današnjem času na Češkem še dodaten odklon od vere in Cerkve prestavljajo novodobni družbeni tokovi, kot so: liberalizem, potrošništvo in individualizem, … Seveda pa tudi znotraj te dežele obstajajo razlike v vernosti, saj velja, da je Moravska precej nad državnim povprečjem, medtem ko se območje »trdega ateizma« razprostira predvsem na zahodu države. Je pa že omenjeni menih priznal, da mnogi Čehi pravzaprav niso resnični ateisti, temveč gnostiki. Pravijo namreč, da nekaj »tam zgoraj« obstaja, ampak, da je Tisto bolje pustiti pri miru.
Bog, narod, dom!
Pa se vrnimo k Poljakom, kjer velja da vera še ni usahnila, ali pač. Tudi na Poljskem namreč v oči bodejo prvi simptomi sekularizacije, ki pa morda navzven še niti ni tako očitna, saj so bogoslužja še vedno zelo obiskana, duhovnikov je razmeroma dovolj, obenem pa so zelo dejavne številne manjše skupnosti znotraj Cerkve. Tudi na srečanjih za mlade se zberejo nepregledne množice vernih, pa tudi sicer Poljaki veljajo za ene najbolj gorečih obiskovalcev Svetovnih dni mladih, katerih začetnik je nihče drug kot papež Poljak – Janez Pavel II. Poljak katolik! Bog, narod, dom! So fraze, ki jih je mogoče srečati tam na slovanskem severu.
Vera kot hrbtenica poljskega naroda
Pisalo se je leto Gospodovo 966, ko je poljski vladar Mieszko I. prejel krst, in je tudi na Poljskem uradna vera postala katoliška. Vse dotlej lahko tam ob Baltiku govorimo kvečjemu o posameznih plemenih, ki pa jih je v skupni narodni pripadnosti utrdila šele krščanska kultura. Katolištvo in nasploh krščanstvo se je tamkaj usidralo kot pomemben družbeni temelj in nepogrešljiv element narodne identitete, ki je temu slovanskemu narodu pomagal prebroditi težka zgodovinska obdobja politične nestabilnosti, vojn in totalitarizmov.
Poljska drvi v zahodnoevropski prepad?
V začetku 80. let, v obdobju umetno ustvarjenega vojnega stanja, ko se je skrajni levičarski sistem že krotovičil v svojih poslednjih krčih, in ko v trgovinah niso prodajali drugega kot kruha, jajc, kisa in toaletnega papirja, je v Cerkev hodilo več kot 50 % Poljakov. Zahajati v cerkev je namreč pomenilo upor proti dušeči, totalitarni oblasti. S koncem obdobja svinčenih let je ta odstotek pričel počasi upadati in številni so napovedovali bliskovito sekularizacijo družbe, kar pa se ni uresničilo.
Dandanes se ocenjuje, da na bogoslužjih prisostvuje manj kot 40 % prebivalcev. Sekularizacija poljske družbe je vsekakor prisotna in po nekaterih ocenah tudi zelo intenzivna, vendar pa zagotovo ne poteka povsem po predvidevanjih izpred desetletij. Obenem tudi ne vemo kako se bo odvijala geopolitična in družbena situacija tako v sami Evropi, kot tudi v njeni soseščini.
Turčija se zelo hitro vrača k svojim koreninam, pa tudi v Franciji in Britaniji obstaja vse večja možnost preplastitve krščanstva, ateizma in gnosticizma z islamom. Bi katoliška Poljska ponovno lahko odigrala vlogo obrambnega zidu, podobno kot v času turškega obleganja Dunaja? A tu se zastavlja temeljno vprašanje o vlogi krščanstva v sodobni družbi.
Ali ga je smiselno postavljati v funkcijo neke družbeno-politične pobude, ali pa je njegov namen drugačen? Zdi se namreč, da se brambovska vloga krščanstva, ki je v Evropi obstajala stoletja dolgo, predvsem zaradi turške in arabske nevarnosti, prav s papežem Frančiškom počasi izgublja. Ni ravno omenjeni papež nagovarjal Evropejce naj sprejmejo muslimanske prebežnike iz Bližnjega vzhoda?
Orban razume krščanstvo tudi kot drugi del zapovedi – »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe«. Morda pa papež ne zna preveč ceniti evropske tradicije in kulture, ker prihaja iz drugačnega civilizacijskega okolja in kot prvi neevropski papež po mnogih stoletjih razmišlja predvsem globalno. Kdo bi vedel.
Kako sploh razumeti sekularizacijo?
Za pojem »sekularizacija« obstaja vrsta definicij. S tem pojavom lahko označujemo ločenost Cerkve od države, na primer na področju financ, politike, verouka v šolah ITD. Navedeno bi lahko imenovali tudi sekularizacija v širšem pomenu. V ožjem smislu pa gre predvsem za to, kako močan je cerkveni vpliv na posameznika, kako dovzeten je on za cerkvene resnice in kako močna je njegova pripadnost Instituciji.
Sekularizacija še ni ateizacija
Dokaz, da sekularizacija še ne pomeni nujno upadanja vernosti v neki družbi, so lahko ZDA. Tam je ločenost cerkva oziroma vere od države zelo jasno začrtana, pa se kljub temu večina ljudi razglaša za verne. Tudi popkultura je polna verske simbolike, najdejo pa se celo politiki, ki javno razglašajo svojo pripadnost določeni cerkvi.
Ljudem je dana pestra verska ponudba, in so zato z srcem vključeni v strukture in dejavnosti izbrane verske skupnosti. Lahko sklenemo, da sekularizacija v nekaterih okoljih celo spodbuja religioznost prebivalstva? Po drugi strani pa precej drugačen razplet enakega pojava opažamo na evropskih tleh, še zlasti na zahodu Stare celine. V Franciji je divja sekularizacija prinesla tudi množičen odpad od vere in Cerkve. Iz enakega semena v različnih pogojih ne vzklije enaka rastlina.
Na Poljskem navkljub hitri modernizaciji družbe ta proces ni (še) tako očiten, je pa v največji meri zaznan med mlajšimi generacijami ter prebivalci velikih mest. Nek splošen pokazatelj uspeha tega pojava je upadanje števila kandidatov za semenišča in redovniško življenje. Tako vernost prebivalstva navzven lahko zgleda kot oreh, medtem ko je jedrce že suho ali celo nagnito.
Zunanje strukture Cerkve še vedno pričujejo o njeni moralni moči in vplivu, medtem ko so vrednote družbe že precej oddaljene od krščanskih. Poleg tega obstaja tudi problem poglobljene vere. Kot primer lahko navedem dogodek iz časa študijske izmenjave na Poljskem: nekega dne mi je sostanovalec dejal, da ko pada dež ni potrebno v nedeljo iti k maši. Vsaka manjša ovira je potemtakem prikladen izgovor za to, da nekomu nekaj ni potrebno.
Vaško okolje je vernosti bolj naklonjeno
Med prebivalci večjih poljskih mest je višja stopnja sekulariziranosti prebivalstva nekako razumljiva. Mestno okolje je bolj intimno od vaškega. Zdi se, da v podeželskem ambientu marsikje še vedno obstajajo določena pričakovanja okolice po udeleževanju cerkvenega bogoslužja. Tudi mladi so del družbe, ki je bolj dovzetna za vplive sekularizacije, kar potrjujejo statistike. In kaj so vzroki takšnega stanja? Starejše poljske generacije so živele v drugačnem času, ko je bila vključenost v Cerkev celo obveza, ali pa je bila le-ta kot institucija potisnjena v vlogo branika pred zunanjim političnim, ideološkim in nacionalnim sovražnikom.
Na področju spolnosti je Cerkev pogorela na celi črti
Za današnjo poljsko mladino pa tradicija ne zadostuje, saj le-ta za vsako stvar zahteva pojasnila. Zakaj bi že hodil k maši in verouku? Težava je, ker pojasnil mladi pogosto ne dobijo, zato v pripadnosti katolištvu ne vidijo pravega smisla. Poleg tega se opaža delen premik avtoritete od staršev, učiteljev in katehetov k drugim »ikonam«. Mladina, seznanjena z elektronskimi mediji, hitro pride v stik z drugačnimi mnenji, pogosto sovražno nastrojenimi do Cerkve.
Na spletu državne meje ne obstajajo več, zato so stiki z mladimi iz drugih delov sveta vse pogostejši. Kot na dlani so dostopni »sporni« življenjski nazori zvezdnikov ter modrovanja vsakovrstnih blogerjev. Tudi dostopnost do javnih občil z liberalno vsebino in pornografskim gradivom ne predstavlja nikakršne ovire. Obenem mladi mnogo več potujejo, kot so potovale starejše generacije, pa tudi stopnja njihove izobrazbe je v povprečju višja. In tu je nenazadnje še individualizacija.
Ob tem pojav New Age-a, ki pobira elemente iz vsakovrstnih verskih tradicij in jih sinkretistično združuje v samosvojo celoto individualnih verskih prepričanj, predstavlja vse bolj razširjen pojav. Tako se dogaja, da nek mlad katolik verjame v reinkarnacijo. Med mladimi Poljaki je zaznati tudi nezainteresiranost ali celo sovražen odnos do politike. In če je vanjo javno vpletena Cerkev, potem slednja vzbuja še več odpora.
Individualizem mladostnika oddaljuje od cerkvene skupnosti, instituciji pa jemlje avtoriteto. Ključna je tudi relativizacija vrednot. Vrednota je lahko karkoli, tako kot kosilo v samopostrežni restavraciji. Izbira je raznolika.
Kakšen bo prihodnji razvoj poljske sekularizacije je težko napovedati. Ni nujno, da bo ta za seboj potegnil porast ateizma, ampak bi lahko prišlo predvsem do razdrobitve, atomizacije doslej enovitega, z narodno zavestjo tesno prežetega verovanja.
Tudi na področju Cerkvene morale so razmere vse bolj majave. Veliko tistih, ki se udeležuje bogoslužja pogosto ne upošteva (nekaterih) moralnih napotkov Cerkve ter povsem v lastni režiji gradi osebni sistem vrednot. Tako »koruzništvo« in kontracepcija postajata nekaj povsem sprejemljivega in vsakdanjega. Tako meni velika večina mladih. Moralni relativizem torej. Zmaga antropocentričnega pogleda na svet. Vodo na mlin sekularizacije dodajata še materializem in kulturni marksizem.
Sekularizacija po slovensko
Tudi v naših krajih vse bolj jasno zaznavamo sledi, ki jih za seboj puščajo sodobni družbeni procesi, ki po eni strani povečujejo razpoko med svetim in posvetnim, po drugi pa tudi posameznika oddaljujejo od tradicionalnega katoliškega okolja. Prvi začetki sekularizacije pri nas segajo že v čas reformacije. V slovenskem primeru si katolicizem kajpak stežka lasti vlogo osrednjega pokrovitelja slovenske kulture in narodnih vrednot, kot je to moč zaznati v poljskem primeru. Kot nadaljevanje sekularizacije lahko razumemo Zoisov krožek in negovanje razsvetljenske misli.
Temu sledi obdobje Ilirskih provinc pod Napoleonovim pokroviteljstvom, pa načrt Zedinjene Slovenije in navsezadnje strankarski in ideološki razmah, vse od konca 19. stoletje, ki se je zaostril do skrajnosti tik pred 2. svetovno vojno, dokler ni v »porodnih mukah« prepleta svetovne tragedije in lokalne revolucionarne ihte porodil pravo dete ateizma. Do zadnje svetovne morije še lahko govorimo o pretežno katoliški populaciji, medtem ko sta revolucija in desetletja socializma za seboj pustila globoke brazde brezbožnosti.
Dandanes le redko komu pade na pamet, da bi v učilnice vrnili križe. Tudi verouk je že pred desetletji pobegnil iz izobraževalnih institucij in se sramežljivo umaknil v veroučne učilnice ob župniščih. Abortus in civilna poroka sta že dolgo časa nekaj povsem običajnega in lahko bi navedli še kopico podobnih primerov. Res pa je, da slovenska politika oziroma njen del pogosto išče zavetje v Cerkvi, pa tudi obratno. Podoben pojav je moč zaznati na Poljskem. A obenem tam na severu glede abortusa veljajo mnogo bolj stroga pravila, odstotek vernikov in tistih, ki vero prakticirajo je višji, pa tudi duhovnih poklicev je neprimerno več.
Tudi pokoncilska gibanja, ki se pri nas pojavljajo v zametkih, tam zgoraj ob Baltiku doživljajo pravi razcvet. In ravno v teh pokoncilskih stvarnostih, ki so del nove evangelizacije, bi tako poljska kot slovenska Cerkev lahko zgradili jez, ki bi zadržal vernost v prihajajočem sušnem obdobju. In navsezadnje se lahko vprašamo, kakšna bo prihodnost poljske in slovenske družbe? Bosta stopili na pot francoske ali češke brezbožnosti, ali pa bo razvoj nekoliko drugačen? Da, zdi se, da bo nekoliko drugačen. Sekularizacija bo zagotovo hitro napredovala, nekatere posledice pa bodo vidne šele čez deset, dvajset in trideset let, a z novo evangelizacijo se ustvarjajo jedra trdne vere, ki bodo preživela tudi leta suhih krav.
