Polemika ob poročanju o ukrajinski krizi

krim

Pripis uredništva: V ponedeljek, 3. 3. 2014, ob ekskalaciji ukrajinske krize, je Matjaž Nemec, osebni tajnik predsednika republike Boruta Pahorja, na svojem javnem profilu na spletnem omrežju facebook priporočal v branje spletni dnevnik novinarke Polone Frelih, nekdanje dopisnice časnika Delo v Moskvi, kot »zanimivo branje« in »dragocen doprinos« k razumevanju situacije. Na navedbe v spletnem dnevniku se je odzval naš sodelavec Luka G. Lisjak, ki je z novinarko Frelihovo začel polemiko, v kateri je z argumenti dokazoval njeno neobjektivno, pro-rusko poročanje. Polemika se je zaključila, ko se je upravitelj profila Matjaž Nemec odločil, da bo izbrisal celotno razpravo.

V Časniku smo se na Lisjakovo pobudo odločili, da polemiko v celoti in necenzurirano objavljamo, saj se nam zdi pomembna za razkrinkanje enostranskega poročanja nekaterih naših medijev in podpore, ki jo to početje očitno uživa v nekaterih vplivnih krogih slovenske politike.

Pozor na diskurz novinarke: “Že pred tem je ukrajinski parlament ruskemu jeziku odvzel status regionalnega jezika, pa čeprav na ukrajinskem polotoku Krimu živi več kot 60 odstotkov Rusov. Kje so pravice manjšin?”

Luka Lisjak: Prvič: sporni zakon o regionalnih jezikih /ki ga je pred dnevi razveljavila nova ukrajinska oblast, op. L. L./, je bil sprejet šele l. 2012 in sploh ni zadeval Krima, ker je tam ruščina de facto uradni jezik že od nekdaj in ga ščiti tudi krimska ustava. Zakon je omogočal uradno rabo ruščine v drugih predelih Ukrajine, kjer so ljudje večinoma dvojezični.
In drugič: pri tem spornem, zdaj ukinjenem zakonu, sploh ne gre za “pravice manjšin” (katere so tiste “manjšine”, ki naj bi jih ščitil razveljavljeni zakon, npr., v Mykolajevski oblasti? /regija na jugu Ukrajine, kjer je bila l. 2012 uvedena ruščina kot drugi uradni jezik, čeprav tam ni ruskega avtohtonega prebivalstva, op, L. L./): gre za vprašanje jezikovne politike v državi, kjer je bil večinski jezik prebivalstva dolga desetletja načrtno marginaliziran in je glede tega primerljiva kvečjemu z nekdanjimi kolonijami.

Pozor na diskurz novinarke: “Ukrajina je de facto bankrotirana država. Eno so priboljški za udeležence protestov na Majdanu (sic!), nekaj povsem drugega pa je izpolnjevanje tekočih obveznosti 45-milijonske velikanke …” Po mojem taka izjava ne rabi komentarja, se pa bojim, da povprečni bralec slovenskega časopisja, ki ga desetletja pitajo s cenenim cinizmom, sploh ne vidi, kaj je narobe s takšno dikcijo.

Še ena cvetka: “vsaj poskušamo razumeti dogajanje v Ukrajini tudi iz smeri vzhod-zahod, ne pa, kot smo vajeni, vedno in samo iz smeri zahod-vzhod” /tu citiram izjavo Polone Frelih iz enega prejšnjega komentarja na spletnem omrežju, op. L. L./
Ja, ker od vseh perspektiv, iz katerih je mogoče gledati na ukrajinsko krizo, je perspektiva moskovskih interesov res najbolj zanimiva, inovativna, relevantna za nepristransko presojanje … Perspektiva, ki bi, za spremembo, pisala brez te vzvišene antipolitične nadutosti iz perspektive protestnega vrenja samega, npr. tako kot je to npr. storil Timothy Snyder v New York Review of Books … ne, to pa ni za nas. Mi moramo namreč ohraniti cinično distanco, ker z njo pokažemo, da smo boljši od “zahodnih medijev”, ki so naivni in padajo na take neumnosti, kot je – demokracija. Haha, demokracija, državljanske svoboščine, nacionalna digniteta: kaj še! Ne, mi na stvari gledamo s stališča dobrega starega neuvrščenega opazovalca, ki ve, da je vse skupaj le igra velikih sil. In s tem, ko to ve, dokazuje, da je “svetski čovek” (kaj več od tega, recimo razdelana analiza na podlagi raznolikosti konkretnih dejstev, mu za dokazovanje ni potrebna).

Da niti ne omenjam tistega poročanja o “vandalizmu” rušenja spomenikov Leninu … Ki je povrh vsega še pomešano s polemikam proti zahodnim medijem, ki da so o tem poročali s preveč navdušenja … Res ne vem, zakaj naj berem to zadevščino, ki ji avtorica trmasto pravi ‘poročanje’, če pa lahko grem gledat Russia Today, ki se vsaj trudi skriti pro-režimsko propagando pod masko profesionalnosti.

Višek pa je seveda tisto njeno ‘poročanje’ o tem, kako na Krimu na ruske vojake čakajo s cvetjem. Kjer je implikacija seveda, kot je opazil že nek drug kritični bralec, da to cvetje izniči mednarodne pogodbe (npr. budimpeštansko pogodbo iz 1994, s katero se je Ukrajina odpovedala jedrskemu orožju v zameno za garancijo njene ozemeljske suverenosti). Temu bi se lahko reklo Polonina Flower-Power-Sudetenland doktrina … Rusija gre kot buldožer čez vse mednarodne konvencije, zasede etnično mešano območje, ki ima mdr. močne vezi s Turčijo – skratka, brutalno poseže v geostrateško izjemno delikatno področje in pri tem brez vsakršnega razloga prekrši ozemeljsko suverenost sosednje države – ampak glavna novica, o kateri ob tem poroča Polona na svojem blogu, je, pozor!, da se pravzaprav nič ni zgodilo. What’s the big deal, se sprašuje. Zahodni mediji pretiravajo, pravi. Ker so protiruski. Ona, iz Moskve, ve, kako stojijo stvari: prebivalci Krima nosijo vojakom cvetje. To, če sploh kaj, je novica. No, sicer ni novica, ker se sploh ni zgodila. Ampak ni važno, ker, hej, to je itak samo blog, ne? Bravo! Bravo, novinarka! In bravo tudi tebi, Matjaž, da nam to neslanost ponujaš kot izvrstno branje o situaciji!

Polona Frelih: Gospod Lisjak, če ste spregledali, je novo in nadvse legitimno ukrajinsko vodstvo – beri brez cinizma – zagrozilo z obnovitvijo jedrskega arzenala – da o tem, da je ruščina prevladujoč jezik tudi na vzhodu države, sploh ne govorimo. Kar 70 odstotkov ljudi se v ruščini sporazumeva tudi v Kijevu. In kaj se je pravzaprav zgodilo na Krimu? Je Putin tja dejansko poslal dodatne enote? Sem mogoče kaj spregledala? Ambicija mojega bloga je – osvetljevati tista dejstva, ki jih zahodni mediji namerno ali nenamerno spregledajo. Dejansko gre za igro velikih sil. Ste mogoče pričakovali, da bo Rusija stala ob strani, ko silijo na njeno dvorišče? Z vsem spoštovanjem do Snyderja – večina Ukrajincev ni dvojezičnih, nikjer ne omenja, da je Janukovič legitimno izvoljeni predsednik, kar je nenazadnje priznal tudi Zahod, protestnike predstavlja kot miroljubne, o oboroženih skrajnežih, ki so z ukradenimi kalašnikovkami streljali po policistih pa niti besede – skratka tipična zahodnocentrična paradigma. Kadar preberem dictatorship – mi je popoplnoma jasno, kam pes taco moli. Mogoče po sedmih letih intenzivnega popotovanja po Rusiji, Ukrajini itd. trenutno situacijo razumem celo boljše kot cenjeni zgodovinar Snyder. Za ciničnega Slovenca je kaj takega seveda nepredstavljivo!

Polona Frelih: In ja, meni je uničevanje spomenikov vandalizem in to, kar si je privoščil Euronews najmanj neokusno, sploh pa skrajno neporofesionalno. Mogoče bi vam koristilo, da bi kdaj pogledali tudi RT /ruska TV hiša, nekdaj znana kot Russia Today, op. L.L./, ker sploh ni slaba postaja. Nič slabša od CNN. Govorim na podlagi izkušenj, da mi ne boste spet kaj pripisovali. Še enkrat sprašujem: Kdaj natančno je Rusija zasedla etnično zelo mešano območje Krim? To bi res bila novica!

Luka Lisjak: /odgovor objavljen naslednji dan, v torek, 4. 2., op. L. L./ Z go. Frelihovo sva imela včeraj izčrpno debato na twitterju. Če ni zbrisala svojih zapisov, jo lahko vsakdo pogleda. Bojim se namreč, da je v tej razpravi po nepotrebnem okrnila svoj novinarski ugled, na kar so jo opozorili tudi nekateri ugledni mladi avtorji iz levice (to poudarjam, ker sem iz njenih odgovorov razumel, da se ji mnenja, ki prihajajo desno od sredine, zdijo avtomatično irelevantna).

Bom pa odgovoril ad rem na njena zadnja komentarja (pri čemer se ji zopet opravičujem za rabo latinskih sintagem: včeraj na twitterju jo je namreč zmotila raba besednih zvez ‘argumentum ab auctoritate’ in ad personam’ – in iz njenega načina polemiziranja bi človek res utegnil sklepati, da je o njih na novinarski šoli niso poučili). A rekli smo ad rem.

Ruščina je prevladujoči jezik na vzhodu države, pravite, in dodate, naj ‘sploh ne govorimo o tem’; vendar takoj nato sama govorite o tem in navržete podatek, da se v Kijevu 70% ljudi sporazumeva v ruščini. Prvič: od kod ta podatek? Kolikor vem, se delež namreč giblje okoli 55%. Ker ste že na svojem blogu in nato še včeraj na twitterju vztrajno navajali napačne podatke glede etnične sestave (67% Rusov na Krimu je, kot gotovo veste!, podatek še iz sovjetskih časov, pred vrnitvijo tatarskih staroselcev na polotok; zdaj je Rusov vsaj 10% manj), vam žal težko zaupam, da imate prav.

Sicer pa: kaj točno pomeni, da se 70% ljudi ‘sporazumeva v ruščini’? To lahko pomeni zelo različne stvari: vi implicirate, da je to njihov materni jezik (kar ne bo držalo), dejansko pa velik del Kijevčanov rabi ruščino v dnevnem občevanju, jo uporabljajo izmenično z ukrajinščino, glede na jezikovno/družbeno situacijo. Podobno, kot se je sredi 19. stoletja večina meščanov Ljubljane, Tržiča ali Bovca ‘sporazumevala v nemščini’ ali kot se je še sredi prejšnjega stoletja velik del meščanstva na Malti ‘sporazumeval v italijanščini’. Dejansko je v vseh teh primerih del prebivalstva uporabljal nematerni jezik v določenih družbenih situacijah: temu se učeno reče tudi ‘diglosija’ in je pogost pojav na območjih, kjer je en jezik dolgo užival družbeno hegemonijo na škodo drugega, potisnjenega v podrejen položaj. Raba ruščine v Kijevu ali južni Ukrajini je posledica tega dejstva (na Krimu in v Donbasu pa drugih družbenih in političnih procesov: načrtne kolonizacije, industrijske migracije, državnih politik, usmerjenih v ustvarjanje ‘sovjetske identitete’ itd.).

In poleg tega: jezikovna raba ni isto kot jezikovna identiteta in jezikovna identiteta ni isto kot nacionalna identiteta in ta spet ni isto kot politična identiteta – vsega trojega nikakor ne moremo zvesti na geopolitične preference … Govora je o zapletenih socioloških vprašanjih: če jih poenostavljate in jih nato v obliki klišejev umeščate v specifični kontekst, s tem načrtno ali pa nezavedno ustvarjate neko sliko situacije, izkrivljeno tako, da lahko iz nje izpeljete točno določene implikacije. In jasno je, kaj tu implicirate: to, da je v mnogih predelih Ukrajine v rabi ruščina, opravičuje rusko poseganje v notranjo politiko te države.

To priznate sami z uporabo sintagme »siliti na njeno dvorišče«. Ukrajino, suvereno državo, nonšalantno definirate kot »dvorišče« Rusije. Se zavedate grozljivosti te besedne zveze? In to »dejstvo«, da je Ukrajina »dvorišče Rusije« bi morali na Zahodu vzeti v spoštljiv ozir? … Poleg tega: kdo je tisti, ki »sili« na njeno dvorišče? Tu zopet insinuirate, popolnoma samovoljno in brez dokazov, da so bili protirežimski protesti inscenirani s strani zahodnih tajnih služb. Kar je, oprostite, čista ruska propaganda.

Naprej. Pravite: »ambicija mojega bloga je osvetljevanje tistih dejstev, ki so jih zahodni mediji namerno spregledali«. To neprestano trdite, čisto nikjer pa tega ne storite. Povejte mi prosim eno samo dejstvo, ki ste ga »osvetlili«, »zahodni mediji« pa so ga »spregledali«. Eno samo! Včeraj na twitterju vam je Jure Mesarič jasno pokazal, da niti dobro ne veste, kaj in kako poročajo »zahodni mediji« (saj ste se v svoji vlogi gorečega kritika ukrajinske opozicije sklicevali na Haaretzov vir, ki pa ga je Haaretz kmalu po objavi umaknil).

Poleg tega uporabljate besedno zvezo »zahodni mediji« na zavajajoč način. Iz dveh razlogov: prvič, ker implicirate enovitost, kjer dejansko vlada velikanska raznolikost. Drugič, ker spregledate poročanje medijev, kot so npr. The Nation, The Atlantic, The Guardian, The New Statesman, Sueddeutsche Zeiting, pa tudi Haaretz in Spiegel, da niti ne govorim o italijanskih ali španskih medijih, ki so ves čas zelo kritično poročali Evromajdanu in marsikdaj pokazali empatično razumevanje za ruske geostrateške interese.

Prav proti tej vrsti poročanja je nastopil Timothy Snyder, ki je v svojem članku očitno izhajal iz predpostavke, da bralec njegovega članka že pozna dejstva, ki jih je prebral v omenjenih medijih (to so, da bo jasno, tista dejstva, o katerih vi zlonamerno trdite, »da o njih zahodni mediji niso poročali«), zato je osvetlil še nekatere druge vidike, za katere je trdil (tokrat, za razliko od vas, upravičeno), da so jih ti mediji izpustili. O skrajni desnici na Majdanu se je v omenjenih časopisih pisalo od samega začetka, o zagovornikih strategije nasilja med protestniki tudi; tudi sam, ki sem zadevo spremljal z zanimanjem, pa sem recimo šele iz Snyderjevega teksta izvedel mnoge druge detajle, ki so bili povsem izpuščeni iz poročanja mainstrem medijev: da je bil prvi pobudnik protestov na Majdanu musliman, da so na njem množično sodelovali nekdanji sovjetski veterani iz Afganistana itd. Snyder je proti klišejem, ki so jih (sicer ne tako grobo in enostransko kot vi) servirali zahodni liberalni mediji, predstavil pluralnost civilne družbe, prisotne na Majdanu: poleg radikalnih nacionalistov, na katere se je osredotočila fascinacija zahodnih liberalnih medijev, je opozoril na množično prisotnost gejevskih aktivistov, feminističnih skupin, pripadnikov etničnih manjšin, sindikatov … na vso tisto množico miroljubnih aktivistov, torej, ki jih je zahodni tisk spregledal v vnemi pornografskega poročanja o ‘fašističnem nasilju’ in streljanju s kalašnikovi. Toliko o tem.

Pravite, da se Snyder moti (laže?), ker da v resnici »večina Ukrajincev ni dvojezičnih«. Že spet zavajate ali pa kažete nepoznavanje. Po podatkih izpred nekaj let le ok. 6% (!) Ukrajincev ne zna govoriti tekoče rusko in ok. 7% jih ne zna tekoče ukrajinsko. Če to ni dvojezičnost, potem pa ne vem, kaj je. Ponekod je v rabi pretežno en, ponekod drugi jezik, ponekod (npr. v Kijevu) oba. Podobno kot v mnogih deželah z dolgoletno načrtno marginalizacijo domačega jezika (od Baskije in Walesa, pa do Paragvaja … ali sosednje Furlanije). In čeprav je res, da jezikovna raba v veliki meri sovpada z ločnico v političnih preferencah, pa ne sovpada z ločnico v nacionalni ali etnični identiteti. Zakaj moram to razlagati jaz vam, ki ste, kot pravite, prepotovali počez to deželo, namesto, da bi vi to razložili slovenskim bralcem, ne vem. Prav tako ne vem, kako lahko vpričo neprestanih očitnih spodrsljajev glede osnovnih dejstev še vedno samozavestno trdite, da poznate situacijo bolje od Snyderja.

»Je Putin tja dejansko poslal dodatne enote? Sem mogoče kaj spregledala?« To nonšalantno zapišete, ko že cel civilizirani svet obsoja rusko intervencijo. Je potreben komentar?

In da ne bomo znova vsega zvedli na vašo pravico (ki vam je nihče ne odreka), da pišete, kar vas je volja. Vaš blog je očitno dovolj vpliven, da ga spremlja svetovalec predsednika republike. Torej se mi zdi pomembno, da se po svojih močeh kritično zoperstavim vašemu pisanju in poskušam informirano in analitično pokazati, kje so tiste točke, kjer slednje po mojem prepričanju pač ni zaupanja vredno.

Poleg tega pa menim, da svojo pravico, da pišete, kar hočete, uporabljate za napačne namene. Ustvarili ste si slamnatega moža ‘zahodnih medijev’ in ‘zahodnocentričnosti’, da lahko širite – ne bom rekel proruske propagande, vsekakor pa klišeje, polresnice in (v vašem oglašanju po družabnih omrežjih) celo dezinformacije, ki služijo natanko tej propagandi. S tem, trdim, da zlorabljate svoje novinarsko poslanstvo. Če bi zares hoteli izkoristiti svoj položaj informiranega opazovalca, vas nihče ne sili v navijanje za ukrajinsko opozicijo: pisali bi npr. lahko o mestu Ukrajine v širših geostrateških interesih Rusije; poročali bi o morebitnih notranjih trenjih v ruskem establišmentu glede možnih ukrepov, pa o odnosu ruske opozicije do ukrajinskega Majdana, o odzivih ruskih ljudi na eskalacijo napetosti itd. – o vsem tem, torej, česar zares nismo brali v slovenskih medijih, pa tudi v zahodnih, žal, komajda kaj. In ne odgovarjajte mi, da pišete, kar hočete. Tu postavljam pod vprašaj vašo izbiro. Ker, veste, na tistem ‘Zahodu’, ki ga očitno prezirate ali se mu posmehujete, je navada, da novinar stopi z dejstvi in tudi s stališči v javni prostor suvereno in brez pritiskov, a je hkrati v vsakem trenutku pripravljen artikulirano braniti svojo pozicijo, ne pa, da se skriva za golim dejstvom svojega statusa in vrti tavtologijo ‘pišem-ker-smem’.

Da je takšna debata z vami najbrž nemogoča, mi je postalo jasno včeraj. Kljub temu pa vas bom še naprej argumentirano nadlegoval, vse dokler ne bo postalo čisto vsakomur jasno, da bežite od resnega soočenja, ki ste mu kot javna oseba zavezani!

Matjaž Nemec: Luka, vem da veš da imam možnost si ustvariti lastno mnenje o konfliktu v Ukrajini. Ostajam pri svojem. Polonini zapisi so več kot primerni za branje in ozaveščanje ljudi. Vsak ima pravico izraziti svoje mnenje, ni pa primerno posegati v integriteto ljudi, ki informacije posredujejo oz. izražajo svoje mnenje. Ta pogovor bom v naslednjih urah izbrisal, ker sem trdno prepričan, da izmenjavanje mnenj na mojem facebook profilu ne bo koristilo ljudem v Ukrajini. Zagotovo pa bom spodbujal branje “drugega” mnenja, tudi Poloninega. Lp.

Luka Lisjak: Zdaj mi boš pa prosim povedal, kje točno sem “posegal v integriteto ljudi, ki informacije posredujejo oz. izražajo svoje mnenje”.

Vzel sem si čas in argumentirano pokazal, zakaj trdim, da je poročanje in pisanje ge. Frelih problematično, nenatančno in mestoma zavajajoče. Temu se reče drugače tudi javna polemika; zato je zastonj, da se še sam skriješ za banalno ugotovitvijo, da ima vsak pravico izraziti svoje mnenje. Seveda ga ima. Nekateri imajo pač večji vpliv, ker jim ljudje kot novinarjem in dopisnikom pomembnih medijskih hiš zaupajo. Ravno zato pa morajo biti izpostavljeni temeljiti kritiki, se ti ne zdi?

Če si ga objavil in če si zapisal, da gre ‘za dragocen pogled na situacijo’, potem imej hrbtenico, da stojiš za svojim dejanjem in dopustiš svobodno polemiko pod objavo; saj se v nasprotnem primeru postaviš na njeno stran. S tem boš dokazal, da te ne zanima odprto soočenje pogledov, temveč širjenje enega samega zornega kota, ki poleg vsega odkrito podpira specifično geopolitično perspektivo, ki si se mu z objavo te povezave in cenzuriranju kritičnih komentarjev nanj očitno zavezal tudi sam. S tem se politično profiliraš glede zunanjepolitične problematike; kar je, glede na to, da si tesen svetovalec predsednika republike, problematično.

Nihče ti ne odreka pravice, da se, tudi zato, ker te konflikt zadeva bolj osebno kot večino Slovencev, zavzameš za spremljanje dogodkov iz čim bolj raznolike perspektive. Ne moreš pa kar tako utišati utemeljenih očitkov, da je pogled, ki si ga tukaj izpostavil, parcialen do te mere, da de facto deluje kot propaganda za ekspanzionistično politiko tuje države. Tega pa ti, oprosti, tvoje osebne, družinske okoliščine ne dopuščajo. To je vse prej kot “ozaveščanje”: to je propagiranje proruskega ali pro-režimskega pogleda na ukrajinsko krizo pod krinko spodbujanja ‘drugega mnenja’, pri čemer ‘prvemu mnenju’, ki naj bi bil domnevno prevladujoč (kje? na Delu? na RTV?) nazadnje ne dovoliš niti kritičnega ugovora. To počneš javno na svojem profilu, kjer te vsakdo pozna kot svetovalca predsednika republike. Zato te lepo prosim, da če si že javno priporočal Polonin blog kot dragocen doprinos k razumevanju situacije, vsaj ne cenzuriraš mojih kritičnih odzivov nanj.

Opomba avtorja: Upravitelj profila Matjaž Nemec je razpravo v celoti izbrisal približno uro kasneje. Zgornji komentar je bil zadnji. Odgovora ge. Frelih nisem prejel niti ga nisem pričakoval. M. Nemca sem pred tem zasebno znova pozval, naj razprave ne izbriše, da si bodo lahko spremljevalci njegove strani lahko ustvarili bolj uravnoteženo mnenje glede spletnega dnevnika, ki jim ga je predlagal v branje. Pri tem sem ga seznanil, da bom v nasprotnem primeru pogovor v celoti predlagal v objavo portalu Časnik. Strinjal se je. 

Foto: Blog Polone Frelih