Vsi poznamo zgodbo o pokvarjenem vesoljskem teleskopu Hubble. Njegove slike so bile najprej motnje, potem pa so ga astronavti uspeli popraviti. Od tedaj pošilja na zemljo resnično fantastične slike vesolja. Sliko družbene stvarnosti pa si ljudje ustvarimo po posredovanju medijev. V Sloveniji je to ogledalo pokvarjeno. Okvar tega področja je več, poskušal bom osvetliti samo nekatere. Najprej pa naj pojasnim, da pri tem menim, da svetovnonazorski kot ni okvara, ker je neizbežen in ker ljudje presojamo stvari po vnaprej določeni lestvici vrednot. Kdor ne skriva svojega prepričanja in je pošten do drugače mislečih, tisti je po človeških merilih objektiven. Sam presojam družbeno stvarnost s ključi krščanskega realizma, kar pomeni, da jemljem resno evangelije in cerkveni nauk ter se trudim, da ne bi posiljeval dejstev. Obenem pa to pomeni, da se lestvica vrednot začne z Bogom in nadaljuje s človekom pri čemer je osebno/individualno v harmoničnem odnosu do skupnosti/socialnim. S tem je moje prepričanje v nasprotju s tistimi, ki začno svojo lestvico vrednot s človekom (liberalizem, socializem) ali pa s stvarmi (kapitalizem, materializem). Noben medij ali novinar ne more ubežati svojemu svetovnemu nazoru in če iz te perspektive pogledamo naš medijski prostor hitro opazimo, da je nesorazmerno nagnjen k polu, ki ga imenujemo »kontinuiteta« saj 80% medijev prihaja iz marksistično/materialističnega bazena. Ta struja se uspešno napaja iz ne-vzgoje slovenskega šolstva ter novinarji, ki jih proizvaja FDV. Močno prisotna pa je tudi individualistično kapitalistična smer, ki se pojavi tisti hip, ko iz sebičnosti in pohlepa naredimo vodilo svojega življenja. Komercialne RTV postaje in tiskani mediji, ki hočejo le »razvedriti« odjemalca se hitro srečajo s prvo skupino. Njihova prva žrtev je resnica. Pošten premislek o našem dnevnem medijskem prostoru pove, da manjka sorazmerna prisotnost konzervativno/ljudske skupine in kot dodana vrednost katoliške misli oz. medija, ki se napaja iz krščanskega realizma. Lahko bi rekli, da je ta prevladujoča nagnjenost v naši medijski pokrajini prva bolezen, ki jo bo silno težko odpraviti, kajti medijem, ki zmorejo prati možgane, v 3 mesecih ustvariti zmagovito stranko in odstaviti dobro delujočo vlado, se kontinuiteta ne bo odpovedala.
Ideološkost
Če je prva bolezen medijev pretirana nagnjenost v »kontinuiteto« pa je druga prav gotovo ideološkost. Slovenski državljan težko pride do resnične in pristne informacije o stvareh, ki so pomembne. Najbolj preprosto se ideološkost prepozna po stvareh o katerih se poroča, kaj se zamolči in kako se komentira. Izbira tem, mesto, ki jim ga namenijo, je vsekakor odvisna od naše lestvice vrednot. Ko postane »našizem« bistvena sestavina gledanja na stvarnost, kar pomeni, da so »naši« vedno dobri, lepi, sposobni, strokovni in kar je še takih praznih pridevnikov in ko državljan nima možnosti, da bi slišal drugo, enakovredno stran, ker le-ta nima svojih RTV postaj in tiskanih dnevnikov, pridemo v situacijo, kjer nam vsak dan, dan za dnem, perejo možgane in določajo teme naših pogovorov. Zaradi tega ostaja Slovenija oaza sredi Evrope, oaza preteklosti in zatohlega mišljenja, nestrpnosti »naprednjakov« in »liberalcev« (v resnici so to nove maske kontinuitete), ker državljani nimamo možnosti, da bi enakovredno soočili različne medijske interpretacije.
Pristranskost
Primer poročanja o poročilu KPK je več kot zgovoren. Na JJ so streljali z vsemi topovi, Jankovića so pustili pri miru pa gre pri poročilu za očitno dva različna »delikta«. Prvi ni oškodoval nikogar, temveč se naj bi okoristil z dobro prodajo svojega premoženja. Drugi je po dolgi verigi klientelizma in prijateljskih podjetij iz MOL pretočil vsaj 2.000.000 € tja kjer ne bi smel. Oškodoval je Ljubljano za javni denar. Janković je še vedno župan, Janšo so uspeli zamenjati. Novinarji ga pustijo pri miru in zdi se, da je nedotakljiv skoraj tako kakor Kučan.
Ali pa omenimo še bolj grozljivo dejstvo, ki ga je na tem mestu izpostavila U. Makovec, ko v parlamentu doživljamo diskriminacijo, samovoljo (argument sile »jaz sem predsednica!«), ki ni nova, saj smo morali take stalinistične postopke doživljati že ob razpravah o proslulem Družinskem zakoniku. Tu ni več le pristranskosti, tu gre za pravo cenzuro, utišanje drugače mislečega brez argumentov in brez razlogov. Pa so nam mediji kaj o tem poročali? Nič.
Laž
Najhujša stopnja pokvarjenosti našega medijskega prostora je laž. V Sloveniji nimamo nobenega orodja, da bi preprečili medijskim mogotcem in njihovim oprodom, da bi sproducirali kakršnokoli afero na podlagi laži. Afera Rode je najbolj preprost in tudi najbolj jasen dokaz, ker ima svoj znani epilog in je neoporečen. Iz nič je novinar s pristankom svojega delodajalca »pomagal« sinu najdevati svojega domnevnega očeta. Nobenega raziskovanja, nobenega preverjanja, ampak samo vera v besedo človeka, ki ga novinar ni poznal in ga je povzdignil nasproti uglednemu cerkvenemu dostojanstveniku. Potem pa smo poslušali takratno urednico časopisa, ki je terjala vero v njeno besedo in v napisano v časopisu! Verjeti novinarjem se je (spet) izkazalo za kupovanje mačka v žaklju.
Ker je medijski prostor tako hudo preveč nagnjen v eno stran, državljani nimamo možnosti, da bi slišali dve plati medalje in si ustvarili objektivno lastno mnenje. Ker je medijski prostor tako enoumen, se novinarjem, urednikom in lastnikom ni treba ničesar bati, dokler kot pokvarjen ceh držijo skupaj. Ker je medijski prostor tako zatohlo kontinuitetni, lahko »naši« delajo kar hočejo, »njihove« pa medijsko linčajo kolikorkrat hočejo. Zaradi vsega tega je značilnost našega medijskega prostora pokvarjenost.
Pokvarjenost
Naš medijski prostor je v svojem bistvu pokvarjen in sprevržen. V tem stanju smo prizadeti vsi, nihče ne more temu ubežati. Zato tako usodno vpliva na našo demokracijo in stopnjo korupcije med nami, kar posledično pomeni klientelistična posojila, neskonče dokapitalizacije bank, ki potapljajo prezadolženo državo, brezsmiselne stavke učiteljev in drugih javnih delavcev, itd. itn. Pokvarjenost ni le v sistemskem enoumju, temveč tudi v pravem sovraštvu do vrhov slovenske pomladi in Cerkve, ki se kažejo v pogromih, ki so jih sprožili najprej proti Lojzetu Peterletu, potem proti Janezu Janši in sproti pri RKC, kolikor so pač čutili potrebo (sem ne štejem upravičenih kritik in poročil o naših lastnih napakah in grehih!). Problem je v tem, da je v Sloveniji marsikdo osebno prepričan, da mora saditi nasprotovanje, antipatijo in sovraštvo do drugače, pomladno mislečih ljudi in da so prepričani, da delajo dobro in prav. Žal smo izgubili trajen moralni in vrednostni kompas po katerem merimo naša dejanja. Zato nas čaka veliko dela.
Naš medijski prostor in njegovi ustvarjalci nujno potrebujejo popravilo pokvarjenega ogledala, ki nam ga postavljajo pred oči. Menim, da je prvi korak proč od sedanje bolezenskega stanja zavest, da je v novinarskem cehu in medijski pokrajini marsikaj hudo onesnaženo in se državljani ne pustimo okužiti od strupa, ki ga bruhajo v nas. Težko, vem, vendar nujno. Včasih tudi tako, da odjavimo časopis ali preklopimo kanal. Prav tako smo dolžni vsako kršitev prijaviti pristojnim organom, pa čeprav se tudi sedanja varuhinja človekovih pravic že otepa jasnih stališč, npr. proti sovražnemu govoru. Dobro je naporno, so pravili sholastiki. Za dobro se je treba potruditi.
