Pogovor z Žigo Turkom

Avtor: Metod Berlec. Vir: Demokracija. Žiga Turk se je rodil februarja 1962 v Ljubljani. Je univerzitetni diplomirani inženir gradbeništva (1986), magister računalništva (1989) in doktor tehniških znanosti (1992). Od leta 2004 je redni profesor na Univerzi v Ljubljani. Predaval je na fakulteti za gradbeništvo in geodezijo, kot gostujoči profesor pa tudi na drugih univerzah v Evropi (Irska, Švedska, Turčija, Hrvaška). Bil je eden od pobudnikov in strokovnih urednikov računalniške revije Moj mikro (1984–1987) ter eden od pionirjev uvajanja svetovnega spleta v Sloveniji (1993).

Je soustanovitelj in sourednik mednarodne znanstvene revije ITcon. V evropskih raziskovalnih programih sodeluje od leta 1994, dva večmilijonska projekta je tudi koordiniral. Sodeloval je pri pripravi Nacionalnega raziskovalnega in razvojnega programa za obdobje 2006–2010 in pri strategiji ciljnih raziskovalnih projektov. V letih 2007−2008 je bil minister za razvoj, v obdobju 2008−2010 generalni sekretar Skupine za razmislek o prihodnosti Evropske unije, v letih 2010–2011 pa predsednik ekspertne skupine za prihodnost evropskih akademskih omrežij. Pretekla tri leta je vodil Odbor za razvoj pri Strokovnem svetu SDS. Februarja je postal minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport v deseti slovenski vladi.

…..

Del t. i. kulturnikov vas je zaradi ukinitve samostojnega ministrstva za kulturo sprejel na nož. Deležni ste bili celo primitivnih žalitev. Zdaj pa se zdi, da so se s tem vsaj delno sprijaznili, ali se motim?

(Globok vzdih.) Mislim, da tisti, ki gledajo na stvari realno, ugotavljajo, da skrb, ki jo ta država namenja kulturi, ostaja na isti ravni. Kultura ima državnega sekretarja, organizirana je v tri direktorate, za ustvarjalnost, kulturno dediščino in medije, ekipe delajo z veliko skrbjo in veliko zavzetostjo, skupaj iščemo načine in iščemo sredstva, da bi kultura preživela težke čase. Mislim, da tisti, ki realno razumejo javnofinančni položaj, v katerem smo, in brez vnaprejšnjega zavračanja oz. nezadovoljstva gledajo na dejavnost našega ministrstva, cenijo naš trud.

Po novem so sicer z vami zelo nezadovoljni šolniki, ker naj bi se glede na proračun za leto 2013, potrjen na vladi, zmanjšale plače v osnovnih in srednjih šolah, saj bo na voljo manj denarja kot doslej. Manj bo denarja za visoko šolstvo, javne zavode v kulturi in tako dalje. Je to predvsem posledica gospodarske krize in prizadevanja vlade za stabilizacijo javnih financ, dejstva, da je državna blagajna prazna?

Stabilizacija javnih financ je osnovni predpogoj za razvoj. Svojih razvojnih temeljev dolgoročno ne moremo graditi na zadolževanju, ne moremo jih graditi na tem, da bodo dolgove plačevale naslednje generacije. Ne moremo si izposojati denarja po obrestni meri šest in sedem odstotkov ter imeti gospodarske rasti, ki je negativna oziroma ni niti približno blizu tem šestim, sedmim odstotkom. Kar se tiče zmanjševanja sredstev oziroma rezov v proračunu na področju izobraževanja, je moj znanec, ki je trenutno zaposlen na ministrstvu za finance, na Twitterju zapisal nekaj zelo duhovitega in pronicljivega: če se že za vsako ceno protestira, je bolje, da se protestira za 30 odstotkov kot za tri odstotke. Menim, da ta misel razkriva neko njihovo razmišljanje: če so na nekem področju sindikati trmasti, nepopustljivi, iščejo prepir ne glede na to, kaj se na tem področju dogaja, potem naj bodo nepopustljivi, trdi, naj iščejo prepir zaradi večjih številk. Meni je seveda žal, da izobraževanje potem nosi posledice takega odnosa. To otežuje tudi moje delo. Skrb ministra za izobraževanje je, da je slovenski mladini, otrokom na voljo kakovostno izobraževanje, in to je težje z manjšimi sredstvi kot pa večjimi.

Hočete reči, da gre glavni tajnik sindikata Sviz Branimir Štrukelj s svojimi demagoškimi izpadi vsem v vladi na živce – da v teh kriznih časih noče popuščati pri normativih in standardih v vrtcih in šolah, s svojim nasprotovanjem kakršnimkoli spremembah nekako prispeva k temu, da je manj denarja za to področje?

Štrukelj s svojimi dejanji, ne pri meni, ampak pri tistih, ki delajo razrez proračuna, dosega ravno nasprotne učinke, kot si jih zaposleni v šolstvu, znanosti, kulturi oz. v tem delu javnega sektorja želijo in tudi zaslužijo. Posledica tega je, da dobivamo manj, in ne, da dobivamo več.

Štrukelj je tudi predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije. Zaradi nezadovoljstva z vami vas je pozval k odstopu, če ne zagotovite več denarja za vaš resor. Poleg tega je pred dnevi pozval k predčasnim volitvam, ker meni, da vlada na splošno dela slabo, da naj bi bila nesposobna in naj bi škodila državi. Kako to komentirate?

No, če bi bil gospod Štukelj poslanec politične stranke – mislim, da je kandidiral za stranko TRS –, bi bilo tako razmišljanje pravzaprav popolnoma legitimno. Kot opozicijski poslanec bi lahko predlagal interpelacijo, kot pozicijski bi predlagal ministra. Naloga sindikatov, kakor jo razumem sam, pa je, da skrbi za čim boljše pogoje dela, čim boljše plačilo za svoje člane. Kar počne gospod Štrukelj, ima popolnoma nasproten učinek. Ne zato, ker bi imel jaz sam možnost na to vplivati, ampak zato, ker drugi razmišljajo, da Štrukelj pač protestira za vsako malenkost. Da je vedno nezadovoljen. Naj torej protestira vsaj zaradi večjih številk. Gospod Štukelj s svojimi ravnanji in izjavami onemogoča kakršenkoli dialog med ministrstvom in sindikatom. Kako naj se pogajava, pogovarjava, iščeva rešitve, če zahteva moj odstop, če je njegov cilj, da jaz odstopim? Mislim, da sindikati niso več tisti, ki bi izbirali ministre, in seveda ni minister tisti, ki bi svetoval sindikatu, učiteljem, koga naj ima(jo) na čelu, da si bo zanje čim več izboril. Je pa zanimivo, da sindikalisti sedijo v komisijah, ki odločajo, kdo bo direktor kakšnega direktorata v našem ministrstvu. Samoupravljanje še živi.

Se Štrukelj že pripravlja za vstop v politiko?

Štrukelj je v politiki. Kaj pa je to drugega kot politika? Nikoli nisem iskal spora s Svizom. Moja vrata so bila vedno odprta. Mi smo se vedno želeli pogovarjati učinkovito, hitro in vsebinsko. Tudi ko gre za spremembe normativov in standardov, smo najprej želeli, da se poiščejo take rešitve oz. spremembe, ki uredijo velike razlike v obremenitvah – enih, drugih in tretjih pedagoških delavcev. Opažam pa, da je želja po samopromociji, po pojavljanju v javnosti včasih večja kot želja po reševanju problemov v šolstvu. Vendar je ključno to, ali se zavedamo, v kakšni situaciji je država, ali ne. Name se pljuva, kot da sem nekdo, ki nalašč noče financirati javnega sektorja. V resnici gre za to, da smo v razmerah, ko nam nihče noče posoditi denarja po normalni obrestni meri, da bi financirali javni sektor, ker imajo pač dvome, ali bodo denar od Slovenije dobili nazaj. Če nismo sposobni delati kredibilnih korakov, ki bodo dali signal finančnim trgom, da je Slovenija država s prihodnostjo, država, ki bo lahko vrnila denar, se nam zelo slabo piše. To negativno sporočilo posredujejo družno vsi tisti, ki zavračajo kakršnekoli konstruktivne rešitve. Tukaj imajo veliko odgovornost sindikati, pa tudi opozicija, saj trenutno prispevajo k vtisu, da se v tej državi ne da ničesar premakniti. Vsaka stvar se blokira, vsak blokira tisto, kar pač lahko, hkrati pa opozicija zelo pazi, da ne bi naredila kakšnega majhnega koraka več, oziroma na to, da bi to vlado spodnesla. Oni so zadovoljni s tem, da ta vlada krvavi, trpi javno nezadovoljstvo, da se ministri čim bolj zamerijo ljudem – zato ji zmečejo pod noge prav vsa mogoča polena. Ne pa še enega polena več, da bi vlada padla, ker bi potem morali prevzeti odgovornost; tega se bojijo, tega si ne želijo. Reševanje krize, zategovanje pasov, ki je nujno, namreč nikomur ne prinaša popularnosti. Tudi stranka SDS, ki ji pripadam, je v zelo težkem položaju. Prevzela je nekaj najtežjih resorjev, ki se ukvarjajo s socialno državo, z javnim sektorjem. Za to ni dovolj denarja in ministri SDS smo strelovod za nezadovoljstvo. Sedanje slabo stanje pa je posledica objektivnih okoliščin, ki so nastale zaradi nenadzorovanega zadolževanja v treh letih Pahorjeve vlade in nesposobnosti zadnjih dvajset let, da bi v državi resnično izvedli reforme v smeri socialno-tržnega gospodarstva.

…..

Pred časom ste imeli v Dragi zanimivo predavanje z naslovom Iskanje izgubljenega moralnega kapitala. Na njem ste poskušali pojasniti stanje, v kakršnem smo. Smo tako globoko padli tudi zato, ker v slovenski družbi primanjkuje osnovne elementarne poštenosti, morale? Očitno nismo več tako pošten narod, kot naj bi bili v preteklosti?

Govor v Dragi je bil dolg, in sicer zato, da bi logično, iz spoznanj, kako povsem biološko deluje človeška morala, izpeljal tri priporočila, s katerimi bi odblokirali prihodnost; s katerimi bi odpravili krč, v katerem smo vsaj zadnjih dvajset let. Ta priporočila so naslednja … Prvič, jasno in glasno, brez olepševanja in izgovorov, obsoditi tudi revolucijo, ne samo kolaboracijo. Bilo je dvakrat narobe, da se je revolucija ustvarjala med okupacijo. Drugič, domovinsko pravico je treba dati tudi moralnim temeljem pripadnosti, spoštovanja in svetosti ter na njih graditi stvari, ki družbo povezujejo ter brzdajo sektaštvo in egoizem. In tretjič, drug drugemu moramo priznati, da smo dobri ljudje, ki imajo sicer nekoliko različne vrednote, s katerimi se meri ta dobrota, a bi lahko delali skupaj. Če smo tega trojega sposobni, nam ne bo treba več lagati o sedanjosti, zato da bi bila preteklost lepša. In iz realne sedanjosti bomo našli pot v boljšo prihodnost. Iz zlagane sedanjosti, tako da je preteklost videti lepša, pa ne.

Več: Demokracija