Ob nedavnem izstopu dr. Draga Ocvirka iz duhovniških vrst smo lahko zapazili običajno medijsko pozornost »dnevno pomembnih novic« – tisti ter naslednji dan so o tem pisala vsa občila (in ko napišem »vsa«, mislim na leva, saj drugih skoraj nimamo), potem pa je zadeva potihnila. Na spletnih straneh katoliških medijev o tem ne najdem ničesar, v Družini sem prebrala le kratko obvestilo, da je informacija o odstopu potrjena, da pa se tednik ne čuti poklican, da bi o tej osebni odločitvi sodil. Po nekaj tednih sem obsežnejši članek na to temo zasledila v – Delu. A moram biti hvaležna, da ga imamo, da vsaj kdo pokomentira dogajanje v slovenski Cerkvi?!
Ne trdim, da bi morali zdaj vsepovprek presojati odločitev dr. Ocvirka. Odločil se je po svojem lastnem prepričanju, s katerim se lahko vsakdo od nas strinja ali ne. Mislim pa, da bi moral tak primer (in vse druge cerkvene afere, o katerih smo brali v zadnjem času) vzbuditi širšo razpravo na načelni ravni, saj se ob njem odpirajo ključna teološka in moralna vprašanja: o celibatu, zvestobi, čistosti, pokorščini, (ne)življenjskosti cerkvenih pravil, svetosti duhovnikov, družinskem življenju, … Razpravljati bi morali o zgledih, ki jih daje tak primer, in o njegovih posledicah. Jasno je, da je takih in podobnih zgodb med duhovniki več, torej problematika ni osamljena, a se o njej ne razpravlja ne znotraj kleriških vrst, ne med verniki, ne v javnosti. Če osrednji katoliški mediji o tem ne pišejo, čeprav je očitno, da to vernike bremeni, se zdi, da težavo pometajo pod preprogo. Vemo, kaj sledi …
Povsod poslušamo, da se moramo o problemih pogovarjati, jih reševati z dialogom. Problem tu očitno imamo – poleg tega medijsko znanega primera še več drugih, na drugi strani pa vznemirjeno čredo vernikov in duhovnikov, ki o tem razpravljajo za zaprtimi vrati, vsak, kakor zna in zmore. Morda pride do pravilnih moralnih sodb, morda si jih prikroji po svoje. Ali ne bi bilo za Cerkev lažje, če bi odprla javno razpravo, ki bi jo lahko sama vodila in usmerjala, skrbela, da bi ostajala na spodobni ravni, pri tem pa vernemu ljudstvu razlagala cerkveni nauk in svoje poglede? Tako bi pokazala, da jo sooblikujejo tudi verniki, da je življenjska. Imela bi priložnost, da na primerih iz našega vsakdanjika razlaga evangelij.
A ker je bila na katoliškem polu tišina, se je komentiranja lotilo Delo. Vsebina članka je sicer časopisu primerno zadrta, problematika zrelativizirana, cerkveni nauk zbanaliziran. Vseeno pa prinaša marsikaj, kar bi moralo vernikom in klerikom dati misliti. Očitki, da se v Cerkvi s tovrstnimi primeri sploh ne ukvarjamo oziroma, da jih rešujemo zgolj s premestitvami, niso iz trte izviti. »Stvari, ki pri nas vzbujajo ogorčenje, zgražanje in gnus in za katere se delamo, kot da jih ni, so drugod klic po spremembah.« Meni se sicer to ne zdi nujno klic po spremembah, po pogovoru pa prav gotovo.
Odpreti javno razpravo med vernim ljudstvom seveda ni lahko. Od vseh vpletenih zahteva odprtost, preglednost, sposobnost dialoga, željo po iskanju resnice. In precej potrpežljivosti in napora. Toda, ali niso prav to stopnice do pravega razvoja, zdrave rasti Cerkve in njenih posameznikov?
