V tednu, ki je v Slovenijo naplavil burno razpravo o evtanaziji, je našo družino zadel dogodek, ki načenja isto temo, samo z druge strani življenjske premice. Ko so na ultrazvočni preiskavi našega petega otroka, ki pridno raste pod maminim srcem, našli na enem od organov določeno odstopanje, je bil poslan v bolnišnico za drugo mnenje. Ker človek na porodni oddelek ne gre ravno z mislijo na splav ali njemu sorodne prijeme, se mu v Sloveniji lahko zgodi presenečenje, da se v trenutku znajde v prizoru, ki po svoji logiki sodi v koncentracijsko taborišče katerega koli totalitarnega režima.
Kljub temu, da je bilo s strani staršev že izhodiščno izraženo zelo jasno odklonilno stališče do predrojstvenih evgeničnih preiskav, je zdravnica, še preden se je dodobra seznanila z identiteto pacientke in namestila preiskovalno sondo na trebuh, predalčkala njene podatke v kategorije pokazateljev genetskih nepravilnosti. Iz konteksta zdravniškega pregleda je zdravnica vseskozi izstopala z vprašanji o tem, zakaj pacientka že prej ni šla na amniocintezo. Sledilo je vehementno čudenje nad tem, zakaj je tako posebna in kako si lahko privošči to razkošje, da kar gladko zavrne preiskave, ki se jih sicer drugi ljudje brez ugovorov udeležijo. Mamin odpor, da svojega otroka ne bi nikoli ubila in zato ne potrebuje dodatnih informacij za odločanje, kot ji je bilo jasno sporočeno, je zdravnica skušala zlomiti z vprašanjem, ali ni škoda preostalih štirih zdravih otrok, če se bodo morali starši ukvarjati s prizadetim otrokom.
Bil je res udarec v središče, v materino najbolj ranljivo točko, ki bi ga zelo težko prenesla, če ne bi imela izkušnje rojstva mrtvega otroka v četrtem mesecu nosečnosti. Rajši rodim bolnega kot mrtvega otroka, se je glasil odgovor tiste, ki je med tem na ekranu lahko opazovala lep obrazek svojega otroka. Čeprav vseskozi ostaja upanje, da je otrok zdrav in sva starša zelo hitro po tem pregledu naprosila velik krog bratov in sester v Kristusu, naj sklenejo molitven obroč v ta namen, je nad to nosečnost padla senca negotovosti in velikega duševnega trpljenja.
Morda v tem primeru ne bo pretirano, če rečemo, da gre za pravo Jobovsko trpljenje, povzročeno zlasti s strani tistih, ki uro trpljenja izkoristijo za natiranje soli krivde, češ, ali so pozna trideseta še sploh čas za spočenjanje otrok? Morda je prav to tisto, kar pri vsem skupaj najbolj boli, namreč da si sekularna znanost in katoliški kontekst, podajata roko v točki t. i. odgovornega starševstva. Po tem konceptu bi moral imeti zares dober razlog, da v svoje življenje spustiš še kakšnega otroka. Da pa bi utegnilo z njim biti karkoli narobe, pa tako za ene kot za druge ne pride v poštev.
To misel ne potrjujejo samo reakcije medicinskih sester, ki so ob koncu pregleda spremljale odhod matere z varne razdalje svoje zgroženosti in verjetno tudi ogroženosti, temveč tudi odziv tistih katoličanov, ki bi od njih človek v uri preizkušnje potreboval največ podpore. Zdi se, da se ponavlja vzorec dogodkov ob smrti najine prezgodaj rojene hčerke in okrog boja za njen krščanski pogreb. Izkušnje potrjujejo, da osebe, ki so prepričano potopljene v obstoječ pastoralni vzorec, v takih situacijah popolnoma odpovedo. Natančneje, ne obnašajo se popolnoma nič drugače kot neverni ljudje. In to je za katolika zelo zelo slabo spričevalo.
Po drugi strani pa je popolnoma razumljivo, saj sistematične vzgoje za trdno krščansko življenje, ki vključuje poglobljeno zakramentalno in molitveno življenje ter temeljito poučenost v nauku Cerkve, v naših občestvih že kar nekaj desetletij ne zasledimo več. Cerkev prijaznih, ki ne poučuje (zadosti) o ključnih temah, kot so poslednje reči, zakonitosti duhovnega življenja, vrednost pogumnega starševstva in pobožnega duhovništva, temveč v ospredje postavlja prijetna bogoslužna srečanja, se zadovoljuje s karitativnim oskrbovanjem človekovega telesnega vidika in se gre permisivno vzgojo od najmlajših navzgor, pušča na cedilu najšibkejše.
Koliko je v naša občestva aktivno vključenih starih ljudi in koliko otrok s posebnimi potrebami, koliko podpore doživljajo družine z več otroki in koliko programov za otroke in mladino imamo, glede na to, da je večina njih sirot pri živih starših, kot se je izrazil tudi sedanji papež? Kdaj bomo začeli govoriti o nevšečnih temah kot je splav in kontracepcija med katoliki, o ločitvah in vzgojnih polomijah v vzornih krščanskih družinah, o epidemičnih razsežnostih uporabe spletne pornografije in samozadovoljevanja, predzakonske spolnosti in poznega odločanja za zakon? Bo za te teme kaj časa na redni sinodi oktobra letos?
Upam, ker lansko sinodalno tipanje, žal, ni šlo v tej smeri in ni šlo predvsem v bran šibkih. Minuli oktober je namreč prinesel precej solidariziranja z močnimi, kot so recimo ločeni in ponovno poročeni (o njihovih trpečih otrocih resnično ni bilo prav veliko govora) in osebami, ki so ubrale homoseksualni slog življenja (pomislimo samo na zlo nadomestnega materinstva, ki ga ti vplivni in bogati krogi s pridom izkoriščajo).
In če se vrnemo na naše uvodno razmišljanje o evtanaziji. Je bilo v teh dneh zadosti besede v bran bolnih in ostarelih bratov in sester, ki veljajo za odvečno breme naše družbe? So naši cerkveni vrhovi zelo jasni v svojih izjavah in oznanjevanju, ali pa vse vrenje spopada med kulturo smrti in kulturo življenja opazujejo z varne razdalje ekvidistančega motrenja? Je breme tega boja res ostalo na plečih peščice laikov in duhovnikov, ki ne čutijo silne podpore ne od zgoraj, ne od spodaj? Kdor spremlja našo periodiko, simpozije in druge oblike katoliškega civilno-družbenega udejstvovanja, si bo verjetno odgovoril bolj pritrdilno kot nikalno. Žal.
Naj bo ta sestavek sklenjen s pozivom k pokori in molitvi, k večji jasnosti pri zagovarjanju kulture življenja v zgledu, besedah in dejanjih. Časi udobnega molčanja in iskanja možnih kompromisov na področju svetosti življenja so nepreklicno mimo. Danes je kultura smrti nenapovedano napadla mojo družino. Jutri je na vrsti tvoja. Kako jo boš branil? Kdo ti bo pri tem pomagal? Bolje, da si na ta vprašanja začneš odgovore iskati že danes. Kajti jutri, ko se bo to zgodilo, bo zelo silovito in boleče, zato bo zelo pomembno, kako boš na to pripravljen.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
