Smo v središču praznovanja velike noči. Velikonočna skrivnost je srčika naše vere in ta srčika je Jezusova smrt in njegovo vstajenje. Da je Jezus resnično na veliki petek umrl in resnično na velikonočno jutro vstal od mrtvih. Da je Jezus živ in da od takrat več ne umre. Jezusova smrt in vstajenje pa sta tudi začetek naše vere. Takoj po Jezusovem vstajenju so Jezusovi prijatelji z vso močjo oznanjali: Imamo zdravilo zoper smrt. Obstaja nekdo, ki je premagal smrt in živi. Množice poganov so prisluhnile in mnogi so verovali: Ti ljudje imajo zdravilo zoper smrt. Obstaja nekdo, ki je s svojim vstajenjem potrdil besede: Kdor v mene veruje, bo živel, tudi če umre. Apostoli v prvem berilu pričujejo pred velikim duhovnikom: Mi smo priče teh dogodkov, pa tudi Sveti Duh, ki ga je Bog dal njim, ki so mu pokorni. Mučili so jih in jih skoraj vse umorili zaradi vstalega Gospoda. Taki priči pa lahko veliko bolj verjamemo.
Evangelij pripoveduje, da so apostoli v Tiberijskem jezeru vso noč zaman metali mrežo, a tisto noč niso nič ujeli. Vsakokrat, ko so jo potegnili v čoln, je bila prazna. Pa kar celo noč. Niti ene ribe niso ujeli. Bili so izmučeni, saj mreže ni lahko metati in zato gotovo niso bili dobre volje. Če nam nekaj ne gre od rok ali je naše delo brez uspeha, nam gotovo ni lahko.
To je podoba človeštva brez Jezusa. Ni miru in sreče, ni Božjega blagoslova. To lahko obrnemo tudi na našo deželo. Brez Jezusa ne bo Božjega blagoslova, ne v kulturi, ne v šolstvu, niti v gospodarstvu. Za dokaze tega dejstva nam ni treba veliko brskati naokoli. Brez Kristusa bomo zmeraj zunaj pred vrati, brez resnice, prave poti in nenazadnje – brez življenja. Kdor ne pride k njemu, bo zmeraj lačen, nezadovoljen, in kdor ne veruje vanj, bo zmeraj žejen, nepotešen in nepotolažen.
A evangelij priča, da je z Jezusom drugače. Ko se je že zdanilo, so učenci na obali zagledali vstalega Gospoda, toda niso vedeli, da je Jezus. Zaupno jih ogovori: »Otroci, imate kaj za prigrizniti?« »Nič,« mu odgovorijo. Kot da ni dovolj že dejstvo, da so se vso noč mučili, jih sedaj še ta neznanec sprašuje o njihovem ulovu! Tedaj jim je dejal: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Sedaj jim ta tujec celo naroča, kako naj opravljajo svoje delo, da bodo uspešni. Toda iz nekega notranjega nagiba ga vendarle ubogajo in mreža se nenadoma tako zelo napolni z ribami, da je niso mogli več izvleči.
Ob tem dogodku učenci spoznajo, da je človek, ki stoji na obali, Jezus. Ko priplujejo do njega, jim on pripravi zajtrk – pečeno ribo in kruh. Ko potegnejo mrežo na suho, v njej naštejejo 153 rib. A kljub tolikšni količini rib se mreža vendarle ni strgala.
Apostolom bi z več vidikov lahko rekli, da so malce »nori« in če bi jih videl kdo ostalih ribičev, bi se jim smejal. Po celonočnem naporu brez uspeha se ravnajo po nasvetu tujca, ki jim naroči, naj po njegovem ukazu vržejo mreže. Ribe se z mrežami lovi ponoči, ko se mreže ne vidijo. Podnevi so jih lahko videle, a so se kljub temu ujele vanjo. Norost apostolov, ki se je kazala v zaupanju temu tujcu, je torej bogato poplačana.
Velikokrat je tako, da nas kdo smatra za norega, ker verjamemo tej ali oni stvari. Zelo velikokrat tudi zato, ker smo verniki – sploh v današnjem času, ki temu ni najbolj naklonjen. Pa vendar lahko v današnji evangeljski pripovedi najdemo potrdilo tudi za svojo vero in svoje življenje. Naše delo bo imelo uspeh samo tedaj, ko bomo delali z Jezusom in bomo povezani z njim. Samo on ima moč, da ukaže ribam, naj podnevi napolnijo mrežo. Samo on ima moč, da spremeni to, kar je za nas nemogoče. Sam nam pravi: »Pri Bogu je vse mogoče.« Od nas zahteva: Iščite najprej Božje kraljestvo in vse ostalo vam bo navrženo.« Zato se ne bojmo biti norci v očeh ljudi. Naj tudi zate danes velja beseda: Ne boj se, samo veruj in bo vse dobro.
Besedilo je homilija na 3. velikonočno nedeljo.
