Ko skupaj stopijo kristjani in muslimani.
Pred desetimi dnevi smo bili priče zgodovinskemu dogodku. Katoliška, evangeličanska in pravoslavna cerkev ter islamska skupnost so sporočile, da “namero o pripravi novega zakona odločno odklanjajo … ker po eni strani ni nobene potrebe po novem zakonu in so izhodišča UVS za novi zakon mestoma celo v nasprotju z ustavnopravnim konceptom verske svobode, po drugi strani pa ta namera lahko vodi k novi politični instrumentalizaciji religije in Cerkva.” Zares hudo mora biti, da so skupno nastopili predstavniki organizacij, katerih zgodovina ni ravno zgled sožitja in sodelovanja.
Kaj pomeni z vidika demokracije, če se zastopniki 95 odstotkov vernikov in dveh tretjin državljanov uprejo vladi? Kaj pomeni, če bi vlada sprejela zakonodajo o podjetništvu, ki bi ji javno nasprotovala velika večina podjetnikov? To ni logično in je škodljivo. Podjetniki vendar niso brezpravna raja in vojni plen zmagovite politične stranke. Spodbudno je dejstvo, da uveljavljene cerkve in verske skupnosti ne sprejemajo več taktike “deli in vladaj”. Pokazale so zrelost, ki bo – upajmo – opogumila tudi druge gospodarske in civilno-družbene subjekte k skupni obrambi njihovih pravic.
Med blondinkami in trdo realnostjo
Morda so kristjani in muslimani presodili, da je vsaj ena politična stranka v Sloveniji sprožila versko vojno. Cilj te vojne ni prevlada ene vere ali cerkve nad drugo, ampak izigravanje ene proti drugi ter mobilizacija militantnih sekularistov. Vodstvo te stranke je verjetno pragmatično ugotovilo, da glasovi blondink in blondincev niso jamstvo za ohranitev mesta v državnem zboru. Blondinci so namreč, v nasprotju z militantnimi in fanatičnimi antiverniki, po naravi nezanesljivo volilno telo. Stiska stranke, ki išče kritično število motiviranih privržencev, lahko pojasni njeno odločitev za kulturni boj, ne pojasni pa molka koalicijske večine. Morda so koalicijski politiki preveč navajeni na tovrstno politikantstvo, da bi se vznemirjali. Še bolj verjetno pa jim to celo ustreza. Verska vojna v Sloveniji bi namreč dvignila toliko prahu za prazen nič, da ljudje sploh ne bi opazili tistih reči, s katerimi bi se javnost zares morala ukvarjati.
Celotna masa denarja, ki ga država nameni za potrebe verskih skupnosti, je nekaj milijonov evrov. To je kapljica v morje v primerjavi z milijardnimi izgubami in krajami, za katere je odgovorna ta vlada s svojim (ne)ukrepanjem. Če bo primer Simone Dimic raziskan, se utegne pokazati, da je samo ena sodelavka predsednika vlade davkoplačevalce stala več kot vsi duhovniki in parohi skupaj.
Med zmajem in zrelostjo
Bodo ljudje nasedli? Verjetno bodo. Bodo nasedli novinarji? V preteklosti praviloma so. Po drugi strani pa – kristjanom in muslimanom v Sloveniji je uspel zgodovinski preboj! Zato sem optimist in ohranjam upanje tudi za novinarje. Na poti k profesionalni in demokratični zrelosti morajo, tako kot vsak človek, premagati tri zmaje. Prvič, morali bodo shoditi kot etični osebki in začeti avtonomno uporabljati razum. Ta zahteva vključuje pripravljenost, da podvomijo o vsem, kar imajo za samoumevno. (Na primer tisto, kar so se naučili o odnosu med cerkvijo in državo.) Drugi zmaj so politične in gospodarske elite: zrel novinar se jih ne boji in ne simpatizira z njimi.Tretji zmaj so rejtingi in meritve branosti. Že res, da veliko več ljudi pogleda za nago zadnjico, kot jih prisluhne odlični pesnici. Ampak zrelega človeka naj vodi pamet, ne hormoni. (Tistim, ki menijo, da so zmaji premočni in neuničljivi, na uho izdam skrivnost: Zmaji so živi, torej so ranljivi.) Dogajanje okrog tako imenovanega Guličevega zakona bo zanimiv preskus teze o slovenskem novinarstvu, ki jo je pred nekaj leti izrazil Viktor Blažič. Pravi namreč, da v slovenskem novinarstvu prevladuje družbenopolitični model prevodništva. Novinar prevaja, prenaša množicam tisto, kar želijo elite. Demokratično novinarstvo pa je posredniško. Zaznamuje ga avtonomen, razumsko-kritičen (kar ni isto kot negativen) odnos do elit. Izhaja iz neodvisnega razmisleka, katera so pomembna vprašanja in kaj moramo državljani vedeti, da se bomo lahko pametno odločili.
Ko novinarju rečeš, da je prevodnik, trobilo ali agitator, je upravičeno užaljen in jezen. Strinjam se z Blažičem, da imamo veliko več prevodništva, kot je dobro za demokratično državo blaginje. Hkrati sem prepričan, da večina novinarjev tega ne dela zavestno, ampak v ta vzorec padejo zaradi intelektualne in etične lenobnosti. V zadnjem času k temu pripomoreta tudi preobremenjenost in negotovost zaposlitve.
Med govorico in resnico
Vendar to ne more biti opravičilo. Kot je zdravnikova dolžnost, da postavi pravilna vprašanja (diagnozo) in bolniku predpiše najboljše zdravilo, je dolžnost novinarja, da državljanu posreduje najboljše (relevantne, preverjene, celostne in vsestranske) informacije in mnenja, ki jih potrebuje za odgovorno državljanstvo. Zato je tragično in skrb zbujajoče, ko slišim člane novinarskega častnega razsodišča in celo njegovo predsednico, da se z resničnostjo novinarjevega pisanja ne bodo ukvarjali. Zadostuje naj, da ima novinar kritje za tisto, kar je napisal. To je popolna kapitulacija pred prvim zmajem. Avtonomije ne ogroža samo zunanji pritisk. Ta še najmanj. Avtonomijo ogroža človek, ki ne ravna avtonomno, ki ne vzdržuje razumsko-kritične odmaknjenosti od vsega, človek, ki se že vnaprej odpove prizadevanju za vse, kar je resnično, lepo in dobro.
Tvegal bom napoved, da bodo pisci in simpatizerji okrog gospoda Guliča pokazali sovražen odnos do cerkva in muslimanske skupnosti. Govorili bodo o nekakšnih privilegijih in vsem mogočem, le o tistem ne, o čemer govorijo voditelji najpomembnejših verskih skupnosti: o zlorabi vere v politične namene.
Kaj bodo storili novinarji? Lahko ravnajo ali kot prevodniki in s tem trobila ene ali druge strani ali pa zavzamejo zrelo posredniško vlogo s tem, da bralcem seveda povedo, kaj trdi ena in kaj druga stran, predvsem pa jim pomagajo do odgovora na vprašanje, ali je veljavni zakon res tako slab, da ga je treba vreči v koš. Če ni slab, potem so motivi za pisanje novega verjetno nekje drugje. Jih bodo novinarji iskali?
Vir: Finance
