O ‘fenomenologiji’ stožiških protislovij. Zoran Janković je izkoristil prednost domačega igrišča. Na ‘gostovanju’, v ‘kohabitaciji’ s kakšno drugo vlado, bi lahko ljubljanski župan krst ’svojega’ športnega centra Stožice slavil kvečjemu v podaljšku.
/ …. /
Nekaj nenavadnega je bilo v sinočnjih odzivih občinstva v stožiški dvorani, občinstva, ki je pretežno moralo vedeti za večino očitkov županu: da si podreja pravno državo, da je izsilil državno subvencijo, da je toleriral suženjsko delo na gradbišču, da je lagal o terjatvah podizvajalcev in še in še. V glavnem so mu ploskali, zelo razločno pa negodovali, ko je omenil predsednika vlade Boruta Pahorja. Če je Janković lahko zmagal samo zato, ker mu je Pahorjeva vlada pomagala na vse mogoče (in menda tudi nedovoljene) načine, si žvižgalnega koncerta premieru ob hkratnem ploskanju županu ni mogoče razložiti drugače kot z dojemanjem (kajpak medijsko posredovanim) ljubljanskega župana kot ’simpatične barabe’, kot ‘maherja’, ki se morda ne drži splošnih pravil kot pijanec plota, vendar ‘nekaj naredi’.
Še več, zdi se, kot da so očitki in obtožbe na račun Jankovića imele nasprotni učinek: ne glede na to, da je bil najmanj ‘objektivno’ deležen podpore vlade in pretežnega dela medijev, ga občinstvo – sinoči v dvorani in v podobi večjega dela javnosti – razume kot župana, ki je ‘Ljubljani in Sloveniji dal Stožice’, čeprav so ga toliko napadali. Pahorju na drugi strani pa so njegove mlačne izjave o nujnosti pokritosti investicij in podobne prinesle žvižge; bolje bi jo včeraj odnesel, če bi ‘prepotreben projekt’ jasno podpiral.
/ … /
Vir: Razgledi.net
