Plenković je v lobiranju v Bruslju prehitel Slovenijo in zakoličil svoje zahteve pri najvišjem predstavniku Evropske komisije? Nič nenavadnega, če pa je Sloveniji všeč diplomacija zapiranja vrat …
September je očitno prinesel poln zagon nove “sezone” tudi v Sloveniji. Pa ne samo zaradi oblikovanja vlade in afere Črnčec. Še nekaj je bilo takih dogodkov, ki so bili v Sloveniji zelo odmevni. Govorimo na primer o škandalu ob poročanju nemškega Spiegla, da so Juncker in drugi evropski komisarji povsem prezrli pravno mnenje svoje pravne službe v zvezi z arbitražo, ki je bila naklonjena Sloveniji. K temu naj bi pripomoglo politično sozvočje med hrvaškim premierom Plenkovićem in predsednikom Evropske komisije Junckerjem.
Po toči zvoniti je prepozno
Nima smisla tukaj jokati in stokati nad zlo usodo. Lahko bi rekli, da je Juncker ravnal krivično. Lahko bi rekli, da se je Evropska unija požvižgala na pravni red, ki ga sama zagovarja. No, vse to je bilo pravzaprav slišati iz ust vodilnih slovenskih politikov, ki so seveda zgroženo komentirali dogajanje. Češ, kako da je to mogoče. No, jokanje je povsem odveč. Je predstava za javnost. Resna država bi morala pri teh vprašanjih delovati preventivno, ne pa “a posteriori”. To je samo dokaz njene neučinkovitosti.
Preventivno delovanje je t. i. tiha diplomacija. In tukaj, mora biti jasno, ne moremo pričakovati korektne igre. Hrvati in predvsem njihov premier Plenković so se tega načela držali in dosegli pomemben uspeh za svojo državo. Izšli so kot zmagovalci, kljub temu da je bil štartni položaj precej bolj ugoden za Slovenijo. Takoj po izreku razsodbe lani poleti se je za njeno implementacijo zavzel Bruselj, pa tudi Berlin. Zavedati se namreč moramo, da je nerešeno mejno vprašanje dveh članic Evropske unije, pa čeprav majhnih in z manjšo specifično težo, problem za celotno Evropsko unijo. Ni naključje, da bo Bruselj po neprijetni izkušnji s Slovenijo in Hrvaško odslej za vse države zahodnega Balkana, ki bodo želele pristopiti v EU, zahteval, naj najprej razrešijo mejna vprašanja.
Učinkovita obstrukcija
Kaj se je torej zalomilo pri zgodbi o uveljavljanju in implementaciji mejnega vprašanja s Hrvaško? Zelo preprosto … Plenković je s tiho diplomacijo pridobil Junckerja na svojo stran. Ne, ne gre tukaj za pravne argumente, niti za tolmačenje pomorskega in kopenskega prava. Razvoj zadnjih dogodkov je pokazal, da je šlo za politično vprašanje. Juncker in Plenković sta člana iste evropske politične formacije, Evropske ljudske stranke. To je nedvomno pomagalo pri lobiranju. Ni pa bilo vse v tem.
Dovolj je, da pogledamo na odnos, ki ga je Ljubljana vzpostavila s sogovorniki v Bruslju v zadnjih letih. Medtem ko je Plenković na glas napadal Slovenijo in po tiho pletel mrežo v Junckerjevem kabinetu, sta Cerar (zmerno) in Erjavec (agresivno) na glas napadala Hrvaško, pomembnih vezi v Evropi pa očitno jima ni uspelo vzpostaviti. Zadovoljila sta se z ugotovitvijo, da je evropsko pravo na njuni strani in da je zato implementacija edina možna pot. To je seveda amaterska napaka.
V trenutku, ko se je Hrvaška odločila, da razsodbe ne bo spoštovala, je arbitraža postala politično in ne več pravno vprašanje. Samo politični pritisk na Zagreb bi lahko namreč sprožil postopek ratifikacije in implementacije razsodbe. Razlog za zavrnitev razsodbe je sicer Hrvaški dala prav Slovenija s še eno amatersko napako, s prestreženim telefonskim pogovorom med slovenskim arbitrom Sekolcem in funkcionarko na ministrstvu za zunanje zadeve Drenikovo. In to je bil prvi diplomatski amaterizem, ki si ga je privoščila Ljubljana. Sledilo jih je še več. Arbitražno sodišče je sicer potrdilo, da po telefonu ujeto pogovarjanje ne prejudicira razsodbe, a Hrvati so z obema rokama zagrabili priložnost in začeli izvajati obstrukcijo, ki je bila doslej uspešna. Slovenija pa si, z izjemo nekaj prijaznih besed in trepljanj po ramenih, ni zagotovila ničesar.
Logika politične oportunosti in realne politike je prevladala. In na to bi morali biti v Ljubljani pripravljeni. A niso bili. Na to kažejo tudi izjave vseh institucionalnih predstavnikov v prvih komentarjih, potem ko je Spiegel objavil novico o spregledanem pravnem mnenju.
Prioritete slovenske diplomacije
Če je imela Slovenija dobro izhodišče s pravnega vidika (to je potrdilo tudi pravno mnenje), pa je bila z diplomatskega vidika v precej slabšem položaju. Pa ne zato, ker bi bil Plenković tako izrazito izstopajoč državnik in diplomat, temveč zato, ker so bili v Sloveniji predvsem v odnosu do Bruslja toliko slabši sogovorniki. Prejšnji zunanji minister Erjavec je svojo diplomatsko os obrnil izrazito v smer Moskve. Bruselj je bil največkrat samo nujni partner, o Washingtonu pa se v Ljubljani sploh ni govorilo. Slovenija na primer po aferi Skripal ni izgnala ruskih diplomatov v trenutku, ko se je za to odločil dobršen del evropskih držav. Ruski zunanji minister Lavrov je tik pred volitvami podprl Desus. V Sloveniji je bil pri ruski kapelici na Vršiču pred dvema letoma na obisku tudi Putin. Velika slovenska farmacevtska in gradbena podjetja, ki so med pomembnejšimi izvozniki, pa imajo prav v Rusiji svoje pomembno tržišče.
Vse to je seveda pozitivno: dobro je gojiti odnose s trgovskimi partnerji. Problem je, da dosedanja oblast ni gojila odnosov z drugim polom. Z Brusljem in z Washingtonom. Težko bi rekli, da je slovenska vlada imela sploh vzpostavljeno strategijo odnosov z ZDA. Rekli boste, da je Amerika daleč. To ni izgovor, ampak vseeno … kaj pa Evropska unija? Z Brusljem je Slovenija že zaradi članstva v EU morala imeti stike. In kaj nam bo na diplomatski ravni ostalo v spominu? Dejstvo, da je pred petimi leti Ljubljana za kandidatko v Evropsko komisijo predlagala Alenko Bratušek, ki ni prestala zaslišanja pred pristojno komisijo. Pa tudi to, da je Slovenija izigrala zavezo do Evropske unije o 50- odstotni prodaji NLB, ki bi jo morala Cerarjeva vlada izvesti do konca lanskega leta. Dano besedo je požrla tik pred zdajci, slovenska javnost pa je ob grožnjah s sankcijami seveda napadala evrobirokrate in nerazumevajoči Bruselj.
Je torej res tako čudno, da je Plenković v lobiranju v Bruslju prehitel Slovenijo in zakoličil svoje zahteve pri najvišjem predstavniku Evropske komisije? Nič nenavadnega, če pa je Sloveniji všeč diplomacija zapiranja vrat …
Objavil Novi glas, 20. september 2018, str. 16
