Pismo bralca: Postavitev spomenika, ki je bil v načrtu pozabe

od Jožeta in Petrička 026»Ne premetavajmo kosti.«»Pozabimo že enkrat.« »Ne odpirajmo starih ran, tem, …« To so krilatice »režimskih« medijev, ki še rastejo na rdečih koreninah in so še indoktrinirani. »Režimski« zato, da od načel informacijske politike , ki smo jo imeli v titoizmu oziroma v totalitarizmu, ne odstopijo. Ne odstopajo niti takrat, ko pri nas vlada druga polovica Slovencev. Omenjene krilatice v naslovih »režimskih« medijev pomenijo le to, da bi se naj zločini storjeni v komunizmu oziroma titoizmu pozabili. Na drugi strani pa se ti isti ljudje oponašajo, da smo člani OZN, kjer smo tudi podpisali Deklaracijo o človekovih pravicah, ki je zaveza, da se zločini zoper človeštvo kaznujejo in, da ti zločini ne zastarajo. Še sveži je primer spoštovanja tega načela OZN je v Nemčiji, ko se sedaj pred sodišče postavlja 93. letni paznik iz nacističnega taborišča Auschwitz v letih 1941 – 1945. Pri nas pa se celo tistim, ki so že v »zlati svobodi« zapovedovali pobijanje ljudi, nikomur še ni skrivil las.

Zdaj pa (za nekoga) k svežemu primeru »premetavanja kosti«, ko smo končno postavili dostojni spomenik 39. umrlim otrokom, ki so v začetku avgusta 1945, torej v »zlati svobodi«, bili pripeljani iz zloglasnega komunističnega koncentracijskega taborišča »Hitlerjev Rajih« Strniče, danes še vedno kultno Kidričevo. Iz verodostojnih dokumentov, ki so se slučajno izmuznili uničenju, je bilo v ormoški grad pripeljano od 350 do 400 nedolžnih otrok v starosti od dojenčkov do 13 let. Od teh je v roku šestih tednov kar 39 umrlo zaradi izstradanosti in tifusa, ki so ga prinesli s seboj iz Strnišča.

Da je v Strnišču prišlo do travme – ločitve nedolžnih otrok od mater, je po vsej verjetnosti bila prva odločitev mednarodne humanitarne komisije RK, ki je v Strnišče prišla v začetku avgusta. Komisija je tudi zaslužna, da je potem prišlo do neke vrste amnestije, da se je serijsko ubijanje brez sojenja le to jesen končalo. V tej zvezi etičnega čiščenja je Pučnikova komisija o povojnih pobojih našla dva dokumenta , ki sta se prav tako pred »sestopom« komunizma izmuznila uničenju , kot sramotnih dokumentov našega komunizma in sicer, da sta Ribičič in Polak 13.6.1945 odkrila prostor za taborišče v Strnišču za 25. 000 »švabov« in pa dokument – depeša Kardelja iz Beograda dne 25.6. 1945 Kidriču v Slovenijo, da pospeši s »čiščenjem«, čeravno je bilo že takrat več deset tisoč ljudi mimo sojenja pobito. (Mislim, da so v Beogradu že takrat zaznali, da bodo zahodni zavezniki zaradi barbarstva zahtevali amnestijo).

Postavljeni spomenik na ormoškem pokopališču je tako v spomin kot v opomin na skrivaj pokopanih otrok kakor tudi onim , ki so trpljenje v Strnišču in nato v ormoškem gradu preživeli. Je iz 7 ton težkega granitnega križa, podoba Kristusovega telesa iz brona pa se ozira proti kraju zločina – ormoškemu gradu. Imena 39. umrlih nanj niso vpisana , kajti najdeni vpisi le teh v cerkveni knjigi pokopov naj nebi bili popolni, saj so po izjavah še živečih očividcev , trupelca v lesenih zabojih iz gradu iznašali in jih pokopavali tudi ponoči.

Ob tem dogodku, ko je zadnji »mali zapornik« 22. 9. 1945 zapustil Ormož, so se zvrstile dve kulturni oziroma spominski prireditvi. V petek 20. septembra je bila v gadu, kjer so bili otroci zaprti, predstavljena knjiga Ormoški Petriček, v kateri so pripovedi še živečih »malih zapornikov« in katere predstavitve so tudi udeležili nekateri še živeči »mali zaporniki« izpred 65 let. Soustvarjalec dela, zgodovinar Janez Janžekovič je podrobno predstavil prvo poglavje o nastanku in obratovanju komunističnega konc. lagerja v takratnem Strnišču in potem še otroškega zapora v gradu Ormož.

Prvič je tudi bila javnost podrobneje seznanjena o »ledenem eksodusu smrti«, ko je zaradi neznosnega mraza med v transportom v razpadajočih vagonih zmrznilo okrog sto otrok in mater. To je bil izgona nemško govorečih otrok in njihovih mater iz Slovenije v Avstrijo. Očetje pa so po večini že takrat končali kje na Pohorju ali v gozdovih in gramoznicah, kjer zagrebena okostja še vedno počivajo – tudi v Kidričevem. Bili so torej iz mešanih zakonov ali pa tuje narodnosti, ki so še ostali živi v komunističnih zaporih, tudi v Strnišču oziroma Ormožu. Ti so bili z novim letom 1946 ponovno aretirani in zapeljani v Maribor, od koder je 6. januarja 1946 je krenil vlakovni transport iz razpadajočih živinskih vagonih. Vožnja do Dunaj je trajala mesec dni, vmes pa je zaradi mraza (- 20 stopinj C) in lakote umrlo okrog 100 otrok in spremljajočih mater, ki si v ihti pritiska in grdega ravnanja OZNE niso vzeli seboj toplih oblačil ali vsaj koce. Največ zmrznjenih trupel oziroma trupelc so iz vagonov vrgli v Kotoribi na Madžarskem.

Drugo poglavje knjige je etično čiščenje podprto z dokumenti. Tretji sklop knjige pa so avtentična pričevanja še živečih otrok, ki ji večinoma ima že 80 križev. Zadnje poglavje »Ormoškega Petrička« , pa so avtentična pričevanja dveh starih Ormožank, ki sta tisti čas prispevali k temu, da še ni umrlo več otrok v njihovem gradu.

TV kamera ORF je v nedeljo 22. septembra bila prisotna vsepovsod – tudi pri sv. maši v cerkvi, pri odkritju spomenika na pokopališču in še popoldan pri odkritju spominske plošče tem otrokom v gradu. Govor osrednjega govornika Dr. Milka Mikola je bil prebran zaradi bolezni. Vse izrečene besede – tudi drugih nastopajočih, so bile prevedene v nemščino, saj so bili na prireditvi tudi »mali zaporniki« iz Avstrije kakor tudi okrajni glavar Spodnje Štajerske in še več gostov od tam. Od našega vladnega vrha ni bilo nikogar, bil pa je predsednik največje opozicijske stranke SDS g. Janez Janša, predsednica NSi ga. Ljudmila Novak ter predsednica Parlamentarnega odbora za peticije in človekove pravice ter enake možnosti ga. Eva Irgl, ki je tudi ob spomeniku spregovorila. Poleg zaslužnega župana Ormoža g. Alojza Soka za to spominjanje in opominjanje, so bili prisotni tudi predsedniki, kot: Komisije za odkrivanje in obeleževaje zamolčanih grobišč komunističnega nasilja g. Jože Dežman in predsednik Združenja žrtev komunističnega nasilja g. Rudi Lesjak.

Po odkritju in blagoslovu spomenika pokopanih otrok na pokopališču, kateri do slej niso imeli nikakršnega pietetnega znamenja, se je popoldan s pomočjo prisotnih »malih zapornikov«, v gradu še odkrila spominska plošča. Potem dogodku pa je še v gradu sledila kratka predstavitev (s simultanim prevajanjem) nove obsežne dokumentarne knjige Romana Leljaka – Verjakt! (Pregnani!) z podnaslovom Etnische Sauberung in Slowenien (etično čiščenje v Sloveniji) , ki je napisana v Nemščini.

K vsemu temu bi še dodal medel odziv naših »režimskih« medijev, ki za takšne spominske dogodke itak ne najdejo dobrih besed oziroma se ji navadno izognejo, kot se je tudi zgodilo tokrat. Omenil sem že ORF, RTV kamero pa sem sicer ob spomeniku videl, toda njegovega izdelka, saj v osrednjih poročilih te hiše še nisem zasledil. Pri tem pa moram pohvaliti lokalne medije kot Radio Tednik iz Ptuja in lokalni Radio Prlek, iz Ljubljane pa časopisno hišo Družino.

Po moji presoji je bilo pri maši od 300 do 400 ljudi, pri odkritju in blagoslovu spomenika, pa še vsaj enkrat toliko. Med njimi je bilo kar nekaj še živečih » malih zapornikov« iz vse Slovenije in tudi iz Avstrije ter še dva madžarske narodnosti s sestro, ki se je celo v komunističnem Konc. lagerju »Hitlerjev Rajh« Strnišče rodila in kot dojenček preživela.

Rajko Topolovec, Ptuj

Foto: Rajko Topolovec