Pismo bralca: Ko prebiram Časnik.si

Časnik - papirnat :)Najprej naj rečem, da redno in rad prebiram članke in komentarje, ki nam jih vsakodnevno prinaša casnik.si. Spričo neugodnih razmer na vseh področjih, v kakršnih živimo, so besedila v njem osvežujoča, poučna, nadvse dobrodošla. V zadnjem tednu sem postal posebej pozoren na dva prispevka: na Lisjakovo razmišljanje o »gliharstvu« in o Keržetovem, ki obravnava poskuse narodne sprave.

Oba prispevka sta nadvse aktualna. Tako imenovano »gliharstvo«, ki je med nami močno razširjeno in ga stare revolucionarne sile podpirajo in vzdržujejo, je za vse nas naravnost škodljivo. Poleg splošne nezainteresiranosti za javno, to je politično delovanje, ki je med nami, ko se v prejšnjem režimu nismo smeli ali nismo mogli javno udejstvovati in smo s to prakso še dolgo nadaljevali, smo zato politično podhranjeni, hkrati pa nam stare strukture vsiljujejo še gliharstvo. Češ, tudi vi, ki pravite, da še vedno nimamo prave demokracije, ste enako nesposobni in površni, kar ostanite še naprej tam, kjer ste bili, to je ob strani, vodenje pa prepustite nam, ki smo »prekaljeni«, sposobni in bomo rešili našo družbo. V veliki meri jim nasedamo, jih na volitvah volimo in smo potrpežljivi tudi, ko gre vse narobe, ko gre vse in kar naprej navzdol.

Lisjakov članek nam naliva čistega vina – ne bi več smeli nasedati zamegljevanju glede družbenih in narodnostnih razmer, češ da je tisto, kar počnejo in imajo vse v rokah, najboljše. Naša naloga je, da z dejanji, začenši pisanjem, govorjenjem in delovanjem, kjerkoli je to mogoče, pokažemo zanesljivejšo pot v prihodnost. In sicer s kakovostnim znanjem, z odgovornostjo pred nami vsemi in pred Bogom.

Članek Iva Keržeta je tudi nadvse pomemben. Usmerja nas k večji jasnosti glede pomembnih vprašanj. Toliko truda glede poravnave in sprave vsega hudega vojnega in povojnega obdobja je že bilo storjeno, a kakor da je vse zaman. Dobra volja, lepi nameni, ki so že bili na toliko načinov izraženi s strani ponižane večine naroda, vse to je za stare revolucionarje brezpredmetno. Iz svojih lažnih predstav o njihovih hudih dejanjih ne morejo, še vedno hočejo ostajati na stališču »nadčloveka«. Medsebojno bivanje in s tem boljše razmere med nami so mogoče samo na osnovi čiste, kolikor mogoče čiste resnice o dogodkih, o vzrokih in posledicah, ki jih je treba postaviti na svoja ustrezna mesta, kakor nam svetuje Keržetov članek.

To je pa preveč

Ko smo, kot narod, v začetku leta razbili državno upravo, to je vlado pod vodstvo Janeza Janše, ki je imela razsoden program za izhod iz gospodarske in vsakršne krize ter jo nadomestili z novo vlado, ki ni imela ne programa, ne ljudi za strokovno ter odgovorno vodenje države, smo naredili napako, ki bo težko popravljiva. Sedaj, kakor da tavamo, z dneva v dan in ne vemo kaj in kako bo jutri. K temu se pridružujejo razni pisci, ki zlasti v tako imenovanih pomladanskih medijih, kot so Reporter in Demokracija ter še kje, zmedo še povečujejo.

Ko v omenjenih tednikih prebiram gonjo proti stranki Nove Slovenije in njenih predstavnikih, se sprašujem, zakaj se nam vse to dogaja? NSi je bila sestavni del urejene in perspektivne vlade in je tej vladi ostala zvesta do konca. Vsi drugi, celo tisti, ki so se izrekali za pomladnike, so jo ob krizi zapustili in celo dejavno pomagali uničiti, sedaj pa »hop« po tej edini zaveznici, po stranki, ki je imela in še ima zares slovenski program. Program, ki je naslonjen na zgodovinsko slovensko politično kulturo in je zasidran tudi v današnji evropski in krščanski demokraciji. Omenjeni kritiki se v glavnem naslanjajo na mladostno zaletavost enega izmed poslancev NSi (Mateja Tonina), ki pa je v pogovoru v Časniku, marsikaj pojasnil.

Ob tem in hkrati ob mnogih življenjskih izkušnjah se sprašujem, kje najti politika, ki ne bi naredil nobene napake? Zakaj se nihče ne spomni marsikatere napake bodisi stranke kot celote ali posameznike iz drugih pomladanskih strank? Zakaj napadati samo NSi in jih zaradi tega prerokovati izpad iz parlamenta? Sam se trudim, k sreči je zraven še veliko drugih, da bi pomladanska politična naravnanost, kot celota ostala enotna ter uspešna in s tem upanje, da bi na naslednjih volitvah dobili zadosti glasov za uspešno vodenje države. Omenjen članki vsa ta prizadevanja sproti podirajo in širšim slojem volivcev dodatno zamegljujejo politična obzorja. Drug z drugim smo kaj in imamo možnost, da bi se politično polje ustalilo in nas naravnalo na znosno prihodnost, kakor sem že poudarjeno zapisal v članku Mi smo, ki smo, ki se ga je lahko bralo v septembrski izdaji Slovenskega časa. Samo ena stranka, pri sedanjem volilnem sistemu ne more biti uspešna. Uspešni smo lahko če stopimo skupaj. Zaenkrat sta trdni in zares pomladanski le dve stranki. Odrivati eno ali drugo ne more biti produktivno. So pa razmišljanja o delovanju strank za politično zorenje volivcev in za upravljanje države potrebna – da bi le bila konstruktivna in resnicoljubna.

Jože Strgar