Gibanje Svoboda je torej doseglo rekordno število poslanskih mest v naši parlamentarni zgodovini po letu 1990 in še za pet sedežev potolklo prejšnji rekord Mira Cerarja iz leta 2014. S tem osupljivim dosežkom se Robert Golob v evropskem merilu postavlja ob bok samemu Volodimirju Zelenskemu in njegovi pred volitvami leta 2019 prav tako šele spočeti stranki Služabnik ljudstva. Seveda nočem kar takoj zamahniti z roko nad možnostjo, da se bo Golob res izkazal za našega Zelenskega in se prelevil v uspešnega voditelja. A kljub temu se mi zdi, da se bo tudi četrta ali peta izvedba novega obraza v Sloveniji izkazala zgolj za slabo parodijo dogajanja v Ukrajini. Predvsem zato, ker niti tokrat pravi cilj novega premierja in njegovih sponzorjev ni ustvarjanje ničesar novega, marveč zgolj vrnitev starega in prežvečenega.
Gibanje Svoboda ni pritegnilo volivcev SDS in NSi
Na prvi pogled je poraz doslej vladajoče in pri nas v glavnem na opozicijo obsojene desnosredinske opcije podobno hud, kot je bil leta 2000 in leta 2014. A drugače kot takrat se zmagovito instantno gibanje ni domala nič zajedalo v njen bazen. Na krilih bistveno višje volilne udeležbe so tudi v SDS in Novi Sloveniji znatno povečali kupček svojih glasov in skupaj pridobili tri dodatna poslanska mesta. To je sicer v prvi vrsti posledica dejstva, da so na levi v neizmerni želji po vrnitvi na oblast preizkušali različne strategije in zagnali več novih političnih projektov. Ti so zaslužni za rekordno število glasov, ki so šli v nič.
Golobovi četici političnih anonimnežev ob kakšnem ducatu prekaljenih mačkov z leve bo zato nasproti stala sorazmerno kompaktna ekipa petintridesetih predstavnikov utečenih strank. Upanje, da bo omenjena ekipa poskrbela, da v obdobju svobode ne bo nevarno preglasno govoriti, je vsekakor utemeljeno.
Sicer ne bi bil preveč rad v koži Roberta Goloba. Njegova politična teža je majhna. Bleščeča volilna zmaga ne more zakriti okoliščine, da jo dolguje izključno pravočasnemu kronanju po rokah odločilnih dejavnikov na oblast praviloma aboniranega bloka, ki so si predvsem neskončno želeli nazaj h koritu. Zdaj bodo novemu mandatarju verjetno vsi po vrsti izstavljali račune. Tudi stranke tako imenovanega Koalicije ustavnega loka, ki so se zanj samosežgale na oltarju domovine. Predvsem pa se mora bati mladih jurišnikov iz vrst privilegiranega ljudstva, ki bodo od njega terjali predvsem obračun z nasprotnim političnim taborom.
Sestavljanje koalicije bo preizkusni kamen
Prvi preizkusni kamen bo za Goloba sestavljanje koalicije. Kakšen je njegov dejanski vpliv, se bo pokazalo že, ko se bo moral otepati matematično popolnoma nepotrebnega sodelovanja Levice v novi vladi. Če bi se želel izogniti usodi Boruta Pahorja, Alenke Bratušek in zlasti Mira Cerarja, pa bi sploh moral iskati koalicijske partnerje povsem drugje. Vsaj pri Novi Sloveniji. Žal je veliko verjetneje, da bodo kot Cerarju tudi njemu vsilili koalicijo narodnega zastoja in bo na koncu na njegov rekord ostal le bežen spomin. Občutek, da gre za parodijo ukrajinskega predsednika, pa bo še nekoliko večji.
