Že dobrih šest mesecev skoraj ne mine dan, ko mediji ne bi poročali o papežu Frančišku. Na neki način imamo občutek, da se pogosto dogaja “nekaj revolucionarnega”, da živimo v času, ki je posebno bogat z upanjem. Tak vtis imamo ne le verniki, ampak očitno tudi tisti, ki ne zahajajo v cerkev.
Argentinski možakar ni rosno mlad, in vendar neustavljivo in nezadržno hodi svojo pot. S svojimi gestami ali izjavami včasih preseneča in vnaša tudi nemir, saj hote ali nehote podira obstoječe sheme in na novo riše obraz Cerkve.
Ne nosi zlatega križa, ne živi v papeškem stanovanju Apostolske palače, ne pusti se voziti z oklepno limuzino in, če le more, ne sede niti na častno mesto: to se je zgodilo tudi prejšnji teden, ko je nenapovedano stopil v baziliko sv. Petra skozi stranska vrata brez spremstva in med obredom, ki ga je vodil neki kardinal, sedel med duhovnike v zadnjo vrsto. Tudi na tak način je še enkrat poudaril, da je prava veličina biti majhen in da v Cerkvi ni prostora za karieriste. Kristus se je sklonil nad učence in jim umil noge…
Odmevno je bilo daljše pismo, ki ga je Frančišek pred nekaj tedni “z bratsko bližino” napisal nekdanjemu uredniku in ustanovitelju italijanskega dnevnika La Repubblica Eugeniu Scalfariju; ta se sicer ima za nevernika, čeprav tudi sam priznava, da ga Kristusov nauk po svoje nagovarja. Še bolj odmeven je bil obsežen intervju s papežem, ki ga je prejšnji teden objavila jezuitska revija La Civilta’ Cattolica. Šesturni posnetek pogovora je njegov redovni sobrat, urednik p. Antonio Spadaro, prelil v 29 strani dolgo besedilo, ki si ga je res vredno prebrati (revija ga na internetnem naslovu podarja v elektronski obliki). Vse to, kar smo lahko že okusili ali zaslutili v prejšnjih mesecih, je sveti oče tokrat še bolj eksplicitno obrazložil ter tako ponudil ključ za lažje razumevanje svojega pontifikata in pogleda na vesoljno Cerkev. Pogovor obravanava kar nekaj žgočih tem, srčika pa je v izhodišču, ki je po mnenju marsikoga novo, če že ne revolucionarno. V nekem smislu pa novo sploh ni, je pa na neki način v zadnjih mesecih zaživelo in zadihalo z novo močjo: najprej evangelij, šele potem nauk! Prvenstvo v življenju Cerkve, “hiše vseh”, ima evangelij, t. i. prvo oznanilo: “Jezus nas je rešil”, ne pa “drobne stvari” in nauki. V središču je torej oseba, “skrivnost človeka”. Papež nas uči gledati na vsakogar tako, kot nanj gleda Jezus. Ta očarljivi pogled je prava novost tega papeža. Njegove odgovore bomo doumeli, samo če jih bomo razumeli v tej luči. V pogovoru je Bergoglio vzel v pretres najrazličnejše teme, od vodenja Cerkve in reform v kuriji prek relativizma, pastorale, zakramentov, ustvarjalnosti, umetnosti in optimizma, pa do bolj delikatnih vprašanj, kot so vloga ženska v Cerkvi, razporoka, splav, istospolne zveze, preprečevanje zanositve itd. Stališče Cerkve do slednjih je znano, je dejal, zato po njegovem mnenju o njih ne bi smeli razpravljati do onemoglosti. Pomembnejše je ohranjati svežino in vonj evangelija, njegovo preprostost in globino. “Bog je prisoten v življenju vsake osebe”; čeprav je to morda polno trnja in plevela, se še vedno najde prostor, kjer dobro seme lahko vzklije. “Bogu moramo zaupati”!
Kaj najbolj potrebuje Cerkev danes? Papež nima nobenega dvoma: “Sposobnost zdraviti rane in segreti srca vernikov, sposobnost biti blizu”. Cerkev vidi kot “vojaško bolnišnico” po bitki: “Zaman je vprašati hudega ranjenca, ali ima holesterol ali pa sladkorno! Zdraviti je treba njegove rane. Potem bomo lahko govorili o vsem ostalem”. Torej: najprej evangelij, potem vse ostalo.
Pripis uredništva: Tednik Novi glas in Časnik.si sta sklenila dogovor o sodelovanju. Na Časniku bomo tako objavljali prispevke, ki bodo aktualni za naše bralce. Novi glas je tednik Slovencev v Italiji, ki so zavezani slovenstvu, demokratičnim vrednotam in krščanskemu etosu.
