Pogovor s Polono Dominik, prostovoljko, ki deluje v salezijanski ustanovi Don Bosco Boys v Nairobiju.
Polona Dominik je socialna pedagoginja, ki že dve leti deluje kot prostovoljka v Afriki. Začela je v Etiopiji, sedaj dela že več kot leto dni z otroki in mladimi z ulice v salezijanski ustanovi Don Bosco Boys v Nairobiju v Keniji. Prve izkušnje uličnega dela je nabirala v Sloveniji, kjer je bila najprej prostovoljka na Skali, pozneje pa tudi strokovna vodja vzgojnih programov, ki jih izvaja Skala. Pripoveduje o svojih življenjskih izkušnjah, vzgojnem delu, mladih ter o vprašanjih, s katerimi se srečuje.
Polona, dobri dve leti že delaš z mladimi v Afriki. Kaj te je spodbudilo k tej odločitvi?
Vedno sem si želela delati z uličnimi otroki, mladimi v težavah v njihovem odraščajočem obdobju, predvsem zato, ker sem imela dobro izkušnjo kot mladostnica v težavah. V najstniških letih sem imela srečo, da sem imela okrog sebe dobre ljudi, salezijance, ki so mi pomagali na pravo pot. Takrat sem spoznala, kako je življenjskega pomena, da ima otrok oziroma mladostnik v ključnem trenutku koga, ki mu prepreči, da „zabluzi“. Zato sem se tudi odločila za študij socialne pedagogike in za delo na Skali (mladinska ulična vzgoja).
Med absolventskim obdobjem pa sem dobila nekoliko drugačno izkušnjo uličnega dela. V Amsterdamu sem delala z ulično mladino in med drugimi tudi z Afričani. Takrat sem dojela, da svet ni samo tak, kot ga poznamo v Sloveniji. Od takrat sem vedno hotela „ven“, v svet, hotela sem seči dlje. Z Afričani sem imela še posebej zanimive in dobre izkušnje, zato se je v meni zbudila želja po Afriki in po delu z otroki tam. Ta želja mi ni dala miru in nekega leta, ko sem bila že zaposlena na Skali, sem se odločila za nekajtedenski dopust v Tanzaniji. Čisto turistično, da vidim, ali mi Afrika res tako ustreza, kot mi govorijo občutki. Takrat sem bila še bolj presunjena ob drugačnosti svetov; ne le v smislu kulture in raznih navad, temveč zaradi drugačnosti možnosti, drugačnosti življenja, predvsem pa drugačnosti otroštva. V Sloveniji sem na Skali delala z uličnimi otroki, vendar se tega ne da primerjati s tem, kar sem doživela tam. Ljubljanski ulični otroci hodijo v šolo, spijo v domači postelji, starši tako ali drugače skrbijo zanje, če pa ne starši, nekako poskrbi zanje država, vozijo se s kolesi, imajo svoje telefone in računalnike …
Ko pa sem videla, v kakšnem okolju odraščajo številni afriški otroci, nisem več mogla delati v razkošju slovenske mladine. Leto kasneje sem šla še enkrat na dopust v Afriko s pomočjo slovenskega misijonarja Danila Lisjaka na ogled salezijanskih projektov v Ugandi, Ruandi in Kongu. Po tistem obisku mi je bilo še težje delati v Sloveniji – z zavestjo vsega, kar sem videla na drugem koncu sveta. Moje moči so se mi zdele vržene v zrak. Takrat sem se odločila, da bo moje prihodnje delo v Afriki, pri salezijancih, v kakem uličnem programu. Dobro leto je zorela ta odločitev, dokler nisem oktobra 2011 pristala v Etiopiji, v ustanovi Bosco Children. Tam sem bila dobre štiri mesece, učila mlade z ulice, potem pa odšla v Kenijo, ker je v Etiopiji precej težje pridobiti vizo oziroma delovno dovoljenje za daljše obdobje. V Keniji pa s tem ni težav.
Kaj delaš, katere so tvoje naloge in odgovornosti v centru Bosco Boys v Nairobiju?
V Bosco Boys Nairobi sem živela od februarja 2012 do aprila 2014, zdaj tja hodim le med vikendi, ker so me salezijanci povabili v tukajšnjo Misijonsko in razvojno pisarno, da bi s svojimi izkušnjami in zavzetostjo pomagala ne le v Bosco Boys, temveč tudi drugim misijonom po Keniji in tudi Tanzaniji. Tako zdaj med tednom delam v pisarni v zvezi s programi fund-raising (zbiranje finančnih sredstev na razpisih) za naše številne šole in projekte za revne ter za begunce, med vikendom pa odšibam v Bosco Boys.
V dveh letih dela v Bosco Boys sem izkusila veliko različnih stvari, predvsem pa sem pomagala na področju socialnega dela. Imamo namreč skoraj 200 otrok, ki tako ali drugače pridejo z ulice in se šolajo pri nas. Šola je formalna, učijo lokalni učitelji. Jaz sem imela sprejemne pogovore s tistimi, ki so na novo prihajali, ter z njihovimi svojci, pripravljala sem mlade za sprejem, obiskovala njihove družine v barakarskih naseljih. Spremljala in vodila sem program botrstva (to počnem še zdaj), kar pomeni dosti dela z mladimi, pa tudi administracijo (poročanja botrom in organizacijam). Imela sem razne ustvarjalne delavnice v prostem času, jih učila igranja kitare, kuhanja (v kuharskem krožku), vsak večer sem jim pomagala pri učenju, predvsem tistim, ki so imeli več težav z učenjem, bila del vzgojnega tima, ki je odločal o vzgojnih korakih za posamezne mladostnike.
Glede na to, da so to najstniki, ki so del svojega življenja preživeli na ulici, je bilo kar dosti dela na tem področju. Tako in tako pa sem z njimi živela štiriindvajset ur na dan, sedem dni na teden, nikoli me ni mikalo, da bi hodila po svoje po Keniji, najraje sem bila „doma“, z njimi. Vse odmore sem bila skupaj z njimi. Še zdaj me boli palec na levi nogi zaradi poškodbe pri košarki, zlomljena očala pa tudi govorijo svojo zgodbo o žogi (smeh). Enkrat tedensko pa sem hodila tudi na ulico, kjer smo imeli z nekaj prostovoljci (lokalnimi) program za mlade na sami ulici oziroma v parku. Od tam mi je uspelo nekaj mulčkov spraviti v našo ustanovo.
Kako bi opisala svojo dosedanjo izkušnjo z Afriko?
Če govorim iz sebe, lahko rečem, da daje Afrika večji pomen mojemu življenju. To je celina z neštetimi težavami na vseh področjih, in ne delam si utvar, da lahko karkoli zares spremenim, vendar lahko vsaj poskušam tukaj, kjer sem. Dela nikoli ne manjka; smisel mi daje to, kar je sicer za domačine zelo boleče: dejanske potrebe ljudi na vsakem koraku. Ne namišljene (umetne) potrebe, ampak dejanske.
Kateri so, po tvojem mnenju, glavni problemi otrok, mladih in družin, s katerimi delaš?
Problemov v Afriki je veliko. Vsaka država ima svoje, specifične. V Keniji je po mojem problem nastal po osamosvojitvi, ko so ljudje okusili svobodo in možnost kapitala, kar jih je odtrgalo od njihove tradicionalne kulture, njihove zemlje, njihovih vrednot. Šli so in še vedno hodijo v smeri kapitala. Pri nekaterih gre to v skrajnosti – bogatašev, kakršni so tukaj, v Sloveniji nikoli nisem videla.
Drugi, na drugi skrajnosti, zapustijo svojo družino in zemljo na podeželju ter se odpravijo v mesto, kjer se gnetejo z milijonom drugih, živijo v barakah 5 x 5 m, brez elektrike, higienskih prostorov, tekoče vode, brez kančka prostora za zasebnost. Vse zato, ker upajo, da bodo čez dan kaj zaslužili. Tam se rojevajo otroci, kaj pa to potegne za sabo, vemo. Ta naselja so gnezdo oziroma bolje rečeno čebelji panji, središče kriminala, revščine, nasilja, zlorab, boja za preživetje. Afrika ni le melodična in pisana.
Otroci, ki so v Bosco Boys, prihajajo ravno iz teh naselij. Ko namreč eden od staršev – v veliki večini je to le mama ali kak drug sorodnik (očetov ni!) – dan za dnem hodi naokrog, da bi našel kakšno delo za ta dan, se dostikrat zgodi, da ne zasluži nič ali pa (v najboljšem primeru) dva evra. S tem mora plačati najemnino in hrano. To je najbolj pomembno. Če kaj ostane, plača šolnino. Če tega ne more pokriti, pomeni, da bo otrok izpisan iz šole. In kam bo šel? Domov? Kaj bo počel na tistih nekaj kvadratnih metrih v zadušljivi, tesni in temni baraki?
Vse življenje poteka na ulicah oziroma blatnih potkah sluma. Otrok se tako hitro navadi potikanja naokrog, snifanja lepila, kraje, iskanja železnih in plastičnih odpadkov za reciklažo (za 1 kg odpadnega železa lahko na odpadu dobi 25 centov) … Če ima srečo, ga vključijo v kak dom za otroke, kjer se spet vključi v šolanje in nadaljuje „normalno“ odraščanje. Dostikrat se nam zgodi, da eden od staršev pripelje k nam otroka samo zato, ker živijo v slumu in bi slej ko prej pristal na ulici. Vendar je včasih težko presoditi, vedeti, kaj je prav; po eni strani se ti zasmilijo, po drugi strani pa veš, da če vzameš vsakega otroka stran od staršev, ne rešiš problema, hkrati pa dovoliš mami, da odgovornost za otroka naprti ustanovi. To je velik trend tukaj ne le med revnimi, ampak tudi med bogatimi. Angleški sistem domskih šol (boarding schools) je tukaj še iz kolonialističnih časov. Zelo malo vidim družinskega življenja, kot smo ga vajeni v Sloveniji.
Največji problem pa vedno, vsak dan, vidim v razliki med revnimi in bogatimi. Dobrin je dovolj, samo pošteno porazdeliti jih očitno ni mogoče.
Kako dojemaš družbeno ozračje v Keniji? Zaznavaš razvoj politik, ki bi vodile v smer premagovanja revščine in bolj intenzivnega vključevanja mladih v družbo?
Nameni seveda so, vsak proračun nameni toliko in toliko za premagovanje revščine, za izobrazbo ipd. Vendar je država tako ogromna, da nikoli ne bo dosegla vseh kotičkov, tudi če bi hotela. Po drugi strani pa nesrečna realnost korupcije preprečuje, da bi denar prišel v prave roke. Povsod ista zgodba. Korupcija je kot rak, ki se ne da izrezati in preprečuje vsak razvoj. Denar, ki naj bi reševal probleme, konča v rokah upravnikov, reveži pa so vedno prevarani.
Vsak dan znova me šokirajo razlike med ljudmi, med sloji. Kot sem že omenila, je tukaj veliko bogatašev. Pa ne samo politikov, ampak ljudi, ki pač zaslužijo po par tisoč evrov na mesec, poslovnežev, ki izkoristijo darove države … To niso le belci, sploh ne. Na drugi strani pa so milijoni (kakih 60 % prebivalstva) tistih, ki iz dneva v dan ne vedo, kako bo. Ti dve skupini se nikoli ne srečata. Država in ustanove ščitijo le bogate, ščitijo jih pred revnimi. Ne vem pa zakaj – da jih ne bi vznemirili? Dostikrat imam možnost govoriti s tako imenovanimi bogataši in jasno mi je, da jim je svet uličnih otrok in barakarskih naselij čisto neznan, kot nekaj, kar vidiš na poročilih. A vendar se vsak dan vozijo mimo teh naselij ali mimo ljudi, ki na dan prepešačijo desetine kilometrov v boju za vsakdanji kruh. Ko pogledaš Nairobi, te presuneta veličina in razvitost, zelo lep je na prvi pogled. Vendar pa se pod površjem zelo kmalu vidijo ta nasprotja, krivica, sebičnost, nerazumnost, protislovnost.
Moram pa omeniti še nekaj drugega, kar določa družbeno ozračje: to je grožnja terorizma. Vsak dan živimo v strahu pred raznimi napadi, ki niso nikoli izključeni. Sploh v Nairobiju. Teroristi so v zadnjem letu pobili kar veliko ljudi – revnih, bogatih, turistov, mimoidočih … Zato kamorkoli greš, te spremljajo piski varnostnih naprav. Strah je povsod.
Pri delu z mladimi so verjetno zelo angažirane razne cerkvene in humanitarne ustanove. Ali tudi država izvaja kakšne preventivne ali kurativne programe za mlade na skrajnem robu družbe?
Kot sem že rekla, proračun je namenjen temu, vendar … ne vem. Vem, da je ogromno nevladnih organizacij, in te naredijo večino dela. Država po mojem le izkorišča dejstvo, da so tu nevladne organizacije, ki naredijo, kar bi morala storiti država. Po mojem bi se država zganila šele, če bi izginile vse nevladne organizacije.
Naj omenim samo državne šole, ki naj bi bile brezplačne. To je tako kot v Sloveniji: šola je sicer brezplačna, a moraš skoraj vsak dan plačati kakšno stvar. Reveži si tega ne morejo privoščiti. Ampak recimo, da je to vseeno lažje, kot plačevati zasebno šolo. Toda kakovost državne šole je obupna. Tudi po sto otrok je v enem razredu, mnogo šol niti nima dovolj učilnic in se otroci učijo zunaj, ni učnih pripomočkov … Toliko o državni ustanovi. Mnogo nevladnih organizacij na lastno pobudo izvaja izboljšavo državnih šol (gradnja razredov, nakup knjig ipd.).
Zavedam se, da s svojim delom na neki način podpiram slab sistem države, njeno pasivnost, vendar če jaz pustim svoje delo, država ne bo ravnala čisto nič drugače. Zato si ne bom dovolila izgovora, češ da je moje delo nesmiselno, da bi morala država kaj narediti ipd., ampak pač naredim, kar mi pravi vest, kar se mi zdi prav, kar se meni zdi vredno mojega truda in mojega časa.
Tudi v Sloveniji si delala z mladimi v stiski. Je tvoja izkušnja dela na Skali kakor koli primerljiva z izkušnjo, ki jo živiš sedaj? Ti je delo na Skali v kakšni obliki pomagalo, da zdaj svoje poslanstvo izvršuješ bolje?
Kot sem že omenila, mi je bilo zelo težko delati z mladimi v Sloveniji, odkar sem prvič stopila na afriška tla. Hvala Bogu, naša država vsaj za otroke še vedno dobro poskrbi, če že družina ne more. Bistvenih dobrin otrokom ne manjka, če smo iskreni. Vendar to očitno ni dovolj. Veliko otrok je razvajenih, imajo preveč vsega in še vedno so nezadovoljni in nemotivirani, da bi iz življenja naredili kaj ustvarjalnega. Vem, da vam to najbrž zveni precej negativistično, ampak tako sem videla vse skupaj po svoji izkušnji v Afriki. Izkušnje niso primerljive. Tukajšnji otroci, s katerimi delam, nimajo skoraj NIČ – le par čevljev in obleke, če ima srečo, pa ima en kuli in svinčnik za šolo. Vsakič, ko se vrnem iz Slovenije, prinesem kulije, ki jih moji prijatelji zberejo, in vsakemu otroku dam enega. Kakšna dragocenost! Samo pomislite na svoje stanovanje, koliko kulijev se valja po predalih. To je le en primer razlik.
Lahko pa najdem primerjavo, če primerjam otroke, ki imajo možnosti bivanja v zavodu, kakršen je naš, z otroki, ki ostajajo v slumu. Kmalu potem ko je otrok sprejet v ustanovo in je deležen prav vsega (trije obroki na dan, topla postelja, vode na pretek, varnost, izobrazba …), se jim to začne zdeti samoumevno in se zdi, kot da pozabijo na svoje vrstnike v slumu ali na svoje življenje prej. Človeška narava je povsod bolja ali manj enaka: Več ko imaš (pa čeprav je to zelo malo), več si želiš. Sicer pa si sploh ničesar ne upam soditi, ker nikoli ne bom zares vedela, kako je živeti v taki revščini in pomanjkanju, kot so ga izkusili oni.
Kako komuniciraš z mladimi, z ljudmi, ki jih srečuješ? Se učiš njihovega jezika?
V Keniji vse poteka v angleščini. Imajo veliko jezikov, veliko plemen, imajo tudi splošni jezik svahili, vendar je uradni jezik angleščina, ki je prisotna v vseh ustanovah, administraciji, šolah in tudi v pogovoru med ljudmi. Mladi seveda vedno ustvarijo kak svoj (ulični) jezik, ki je namenjen temu, da jih odrasli ne bi razumeli. To je tu šeng, mešanica med svahilijem in angleščino. Sama sem se vseeno naučila kar precej svahilija, vendar ne preveč, saj ga dejansko nimam možnosti dnevno uporabljati. Angleščina vlada vedno in povsod. Le s kakimi starimi starši, ko sem obiskala kako družino, sem govorila v svahiliju, vendar v večini primerov tudi stari znajo angleško. Na splošno otrok, vsak človek, raste in živi vsaj s tremi jeziki: to so svahili, angleščina in vsaj en dodatni plemenski jezik. To je normalno.
Kakšni so tvoji načrti za prihodnost? Ostajaš, načrtuješ vrnitev?
Nerada načrtujem za daleč v prihodnost, ker se nikoli ne ve. Kot pravim, delo se mi zdi tukaj veliko bolj smiselno, zame seveda. Ker nimam svojih otrok, da bi tako komu pomagala „gor rasti“, se mi zdi moja trenutna situacija najboljša alternativa. Moram pa reči, da zelo pogrešam domače, družino in prijatelje in se vedno veselim, da grem (enkrat letno) domov na počitnice. Dom je vedno dom. Vendar zaenkrat zagotovo ostajam.
Globoke izkušnje človeka tudi osebnostno spreminjajo. Se ti zdi, da te je izkušnja „Afrike v živo“ spremenila? Na kakšen način?
Po eni strani se mi zdi, kot da se ljudje v svojem bistvu niti ne spreminjamo. Ko se po dolgem času doma srečam s prijatelji, se mi zdi, kot da je vse isto kot prej, ko smo se vsakodnevno videvali, kot da smo vsi isti: isto ozračje, zaupanje, veselje, iste „fore“ (smeh). To me veseli. Po drugi strani pa lahko moji prijatelji povedo, da sem postala malo nestrpna do ljudi v Sloveniji, predvsem zaradi razkošja, ki je zanje samoumevno, in zaradi nezadovoljstva, ki veje prav na vsakem koraku. Kamorkoli pogledam, je obilje, bodisi hrane, tehnologije, prostora … Vendar smo v Sloveniji tega tako zelo navajeni, da tega sploh ne vidimo. Nasprotno, če komu rečem, da imamo obilje, se odzove obrambno, češ da to sploh ni res. Prav, pa ni, če mu je s tem prepričanjem lažje živeti. Jaz si ne zatiskam več oči. Odkar sem v Afriki, sem na primer ugotovila, kako malo potrebujem za življenje. Čeprav sem bila vedno precej skromna, sem zdaj ugotovila, da sem si tudi jaz nakopičila preveč stvari. Med enim svojih obiskov sem večino svojih stvari razdelila. Kopičenje materialnih dobrin in ustvarjanje novih potreb je nekaj, kar sem pri sebi odpisala.
Kot si rekla, izkušnja življenja v Sloveniji ni primerljiva z izkušnjo življenja v Nairobiju. Po spletu spremljaš dogajanje v domovini, pred kratkim si bila tudi doma na obisku. Pogled na Slovenijo iz Afrike je zagotovo drugačen od tega, kako našo domovino vidimo mi tu doma. Kaj bi nam sporočila?
Ko sem bila doma, sem se zavedla, kako samoumevno je v Sloveniji, da se lahko sprehajaš kjerkoli in kadarkoli povsem varno. No, vem, da se lahko zgodijo tudi drugačne stvari, vendar si priznajmo, da je to bolj izjema. V Nairobiju je izjema, da hodiš in se ti ne zgodi nič hudega. Sploh če si belec. Grožnje terorizma sem že omenila, druge grožnje, ki so bolj vsakodnevne, so pa še bolj stresne. Revščina naredi številne ljudi nasilne in pripravljene, da te napadejo sredi belega dneva in ti poberejo vse, morda ti vzamejo tudi življenje. Jaz sem imela doslej veliko srečo; čeprav sem se gibala v najbolj nevarnih okoljih, tudi po temi (zaradi dela), je bilo najhujše to, da so mi iz žepa ukradli sto šilingov (po naše en evro), vendar se ni zanašati na srečo.
Drugo, kar lahko omenim pri tem vprašanju, je, da vsakič, ko komu govorim o Sloveniji, njenih lepotah, majhnosti, mi rečejo, da to je gotovo „raj na zemlji“. Malo je ljudi in vse bi moralo gladko teči. Ko pa sledim poročilom (vsak dan poslušam Radio Center), me boli, ker je toliko zmede v državi. Politika se ukvarja sama s sabo, vladata korupcija in vse drugo. Zakaj ne moremo živeti lepo? Tega tu, v državi s štiridesetimi milijoni ljudi, ne morejo razumeti. In da imajo ljudje v Sloveniji take ogromne hiše, lepa stanovanja, avtomobile in vso tehnologijo, zdravstvo in šolstvo skoraj zastonj, pa so še vedno nezadovoljni? To me je največkrat sram povedati.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
