S kakšno energijo, s kolikšno prepričljivostjo poklanja upanje. Peter Opeka. Misijonar Pedro. Od sedemdesetih v misijonih. Malgaše dviga iz revščine. S smetišč, kjer ni nič, popolnoma nič. Lazarist. Romar za revne. “Ponudiš ljubezen,” pove Pierru Lunelu v še čisto mladi knjigi Pustolovščina Pedra Opeke. Bistvo bistvenih reči je, da so preproste. Kjerkoli je, za seboj pušča – dokaze ljubezni. Rojen slovenskim staršem dolenjskih korenin 1948. v Argentini. S kolikšno ljubeznijo pripoveduje o mami in očetu, ki se je v izteku druge svetovne vojne zadnji trenutek rešil s komunističnega morišča.
V nedeljo se vračate domov. Na Madagaskar. Ta teden ste bili pa tudi doma. V Sloveniji. Intenzivno doma.
“Izredno lepo je, ta rajža po Sloveniji je nekaj izrednega. Tega tukaj še nisem doživel. Bal sem se priti v Slovenijo, ker vem, da je situacija precej težka, ampak zdaj vidim, da me je božja previdnost poslala …”
Opogumit?
“Jaz sem orodje. Bog daje pogum. Vnaša energijo, sili nas, da delamo za druge, da se odpremo in pomagamo. Tako majhen se čutim pred vsem tem pričakovanjem tukaj. Kamorkoli grem, ljudje čakajo. Kako so me pričakali, neverjetno! Kakšno veselje, sreča! Sem rekel, ali res to povzročam. (Smeh.) Hvala ti, Bog, da si me izbral. Kakor da sanjam. V prelepi Sloveniji, ki se prebuja, išče edinost, pogum, veselje, srečo. Če lahko v imenu vsega, kar nas veže, kot slovenstvo, kot človeštvo, dam kakšno močno, lepo, vzpodbudno besedo bratu, sestri na Slovenskem, sem vesel tudi jaz.”
Res nam manjka motivatorjev vašega zamaha. In Katoliški cerkvi v Sloveniji manjkajo. Karizmatik kakor vi! Ne napolnijo se cerkve ob nedeljah samoumevno kot vaša malgaška. Čeprav ljudje iščejo. Cerkev je pa obglavljena, že mesece brez nadškofov, v tako nizki legi še ni bila.
“Ampak vera živi! To vidim. Tudi če upada obisk nedeljskih maš, ljudje verujejo, iščejo naprej. Tu gremo prek človeka, prek institucije. Saj institucija je samo navidezna slika Cerkve. Cerkev je ljudstvo, božje ljudstvo. Vsak, ki je krščen, je Cerkev. Ta, ki moli pred oltarjem, je Cerkev. Brez dvoma, škofi, duhovniki so posvečeni, da vodijo, ampak vselej v službi Cerkve, v služenju, samo v služenju! Verno slovensko ljudstvo pa obstaja, teh tisočletnih korenin ne bo razbila nobena kriza, nobena človeška kriza.”
Čeprav je slovenska Cerkev vse preveč molila k denarju?
“Nisem seznanjen, kako se je vse razvijalo. Eno stvar pa vem. Več kot štirideset let že poznam nadškofa Stresa, odkar sem 1968. prvič prišel v Slovenijo, in vselej sem v njem videl poštenega človeka. Ta sobrat duhovnik je bil, ko sem ga spoznal, tako iskren, pošten in brihten. Posebno karizmo ima za poglabljanje v vse te ideologije, filozof je. Vselej sem ga cenil. Kar je pisal o veri, o svobodi, o človeku, vselej sem se strinjal in mu naprej zaupam. Na ekonomskem področju pa ne vem, kaj se je zgodilo.”
Ko je poleti rimska centrala šla ukrepat, je seveda seglo tudi do vas na Madagaskarju.
“Brez dvoma, da v takšni veliki instituciji, kot je Cerkev, pride do navzkrižij, napak, nesporazumov. Saj to je vendar milijarda ljudi! Vsak se včasih čuti žrtev institucije in kdaj tudi je. Ampak je vera! Moj sobrat Stres ima tolikšno vero, da bo tudi to prenesel, še okrepilo ga bo, verjamem. Institucija se lahko zmoti Prepričan sem, da ni bil glavni v tem problemu. Prepričan sem, da ni dajal direktnih navodil. Zgodi se, da smo žrtve, ker smo ljudje omejeni. Tudi svete institucije pa vodijo samo ljudje. Papež pa ne more sam vedeti za vse, za vsako osebo, vsak dogodek med več kot milijardo katoličanov. V naši organizaciji na Madagaskarju, ki pomaga najbolj revnim, v Akamasoi, ki je tolikokrat manjša, tudi vem, da kak naš sodelavec kdaj ni bil na višini, ko je ravnal z revnimi ljudmi, da so se mi potem pritoževali, ko sem šel med njih na cesto. Papež pa ne more kar na cesto vprašat.”
Pol Slovenije je odstavljenega ljubljanskega nadškofa, ki je lazarist kot vi, videlo v azilu pri vas na Madagaskarju, ko se je moral umakniti. Pomota.
“Ne, ni bil. Madagaskar pa privlači. Privlačnost otoka je preprostost, skromnost, veselje do življenja. Zadovoljijo se z majhnim. Domačini. Ampak skrajna revščina zdaj ubija vse te lepe lastnosti malgaškega naroda. Saj nasilje raste po vsem svetu, v glavnih mestih zlasti. Ljudje so nezadovoljni, socialna država poka, nobene pomoči ni, vsak se mora znajti, kjer je in kakor je, država ne da nič, ker nima.”
Saj bo Evropa počasi tudi potrebovala misijonarje?
“Brez dvoma, Evropa jih tudi potrebuje. Afrika pa ima kaj dati. Včasih smo evangelizacijo pojmovali v smislu poučevanja drugih narodov. To je bilo preveč gospodovalno, manjkalo je ponižnosti. Evropa je mislila, da ima poslanstvo podjarmiti druge dežele, ni se znalo razlikovati, kdaj je kolonizacija, kdaj evangelizacija. Ampak hvala bogu so vselej obstajali misijonarji, ki so vero postavljali na pravo mesto. V Latinski Ameriki na primer Bartolome de las Casas. Ko so Španci prišli v Ameriko, so za domačine rekli, češ, to niso ljudje, nimajo duha, on jih je pa branil: nam enaki so, to so naši bratje. V vsakem času je bil nekdo v Cerkvi, ki je zaradi pravega spoznanja evangelija rekel: če lahko kaj prinesemo drugim, je to ljubezen, spoštovanje, strpnost. Božji duh, ki naredi, da dva človeka, tudi če sta iz različne kulture, lahko skupaj živita, delata, se razumeta, spoštujeta. To je evangelij!”
Kolonizatorji so hodili plenit, izčrpavat. Črno celino. Izvažat vzorce, ki niso delovali. Saj danes ni kaj drugače.
“Ja, vsi ti uvoženi recepti niso bili sprejeti, niso se prijeli. Če narod preživi stoletja in stoletja svoje kulture, mora v tem biti nekaj dobrega. Prvi dan na Madagaskarju, pred štiridesetimi leti, me je prevzela strpnost: poslušaj drugega, ne prekinjaj, spoštuj vsakogar, kakršen je. Kljub temu da so živeli preprosto, so Malgaši razumeli bistveno: moramo biti strpni med seboj, moramo se spoštovati! Ne delaj drugemu hudega, tega, kar nočeš, da bi drugi tebi storil. To je velika krepost. Predstavljajte si, kakšno moč je moral imeti francoski misijonar v francoski koloniji, kar je bil Madagaskar, da se je uprl svojemu narodu, da na tem otoku niso doma, ampak v tuji deželi, na drugi zemlji, in da se mora spoštovati te ljudi, domačine, v imenu Boga, evangelija, v imenu človekovih pravic. Hvalabogu so bili vselej misijonarji, ki so si to upali.”
Frančiškani so krščanstvo prinesli v Južno Ameriko. In zdaj je Južnoameričan papež. Jezuit, ki je papeško ime vzel od sv. Frančiška, zapisanega uboštvu, ponižnosti.
“Brez dvoma, papež se vrača k bistvu evangelija. K Jezusu, ker smo v Cerkvi vsi njegovi učenci. Božje kraljestvo pa se ne gradi na denarju, na časti, na privilegijih. Ne gradi se na palačah niti s pretirano oblastjo ali z napuhom. Kristusov evangelij se živi vselej v ponižnosti. Bog se je učlovečil v najnižjem sloju, v pastirjih.”
Papež Frančišek … Se poznata, iz Argentine?
“Bila sva na isti fakulteti konec šestdesetih, jaz sem začel filozofijo, on je zaključeval teologijo, ni še bil posvečen v duhovnika. Ni bilo veliko stika med nami. Tisti, ki začenja, je majhen, tisti, ki konča, velik. Srečali smo se kdaj na hodnikih pa v jezuitskem kolegiju, če so imeli kakšne debate. Petinštirideset let je že od tega. (Smeh.) V istem kraju sva bila, na isti fakulteti, jaz začetnik, on končal, slišal sem za njegovo ime.”
In ko se je letošnjo pomlad pojavil v loži bazilike sv. Petra v Rimu kot papež?
“Slučajno sem bil v Rimu.”
(Smeh.) Res?
“Francoski ambasador Alain Le Roy je bil štiri leta pomočnik generalnega sekretarja OZN za Afriko, predtem pa ambasador na Madagaskarju. Ko je videl, kaj mi tam delamo, se je tako navezal, da nam je obljubil podporo, vselej ko bo mogel. Zdaj je francoski ambasador v Rimu, živi v palači Farnese in mojim rimskim prijateljem je rekel, da jo da na razpolago, vsa vrata odpre, če naredijo praznik in pomagajo misijonarju Pedru. Naj povabijo 250 ljudi, je rekel, in kar se bo nabralo, bo za misijonarja. Tako smo naredili. Pripravljali smo se, še preden smo vedeli, da bo papež Benedikt odstopil. Tako korajžno, tako bistveno odstopil! Imeli smo ga za mehkega, potem je pa naredil potezo kot še nihče drug.”
Pripravil je teren nasledniku.
“Ja.”
Da povleče nujne poteze, naredi, kar je treba.
“Seveda.”
Kaj je treba?
“Ne vem, nisem v Rimu. (Smeh.) Spremembe! Ne vem, katere vse. Vem pa, da vsakokrat ko se oblast nekje ustali, in če ni nobene opozicije, ne gre vselej v pravo smer. Zato je Benedikt dal odpoved in pustil odprta vrata nasledniku, da spremeni.”
V palači Farnese se torej zberete, na nabirki za Madagaskar …?
“Čez 200 nas je bilo, tudi italijanski minister za zunanje zadeve in drugi odlični ljudje. Naslednji dan je bil pa izvoljen papež! Tri dni pozneje so me prijatelji iz Italije peljali v Vatikan. Tam pa srečam kardinala Claudia Hummesa.”
Brazilca …
“… ki je na volitvah sedel zraven bodočega papeža.”
Opogumljal ga je, ko je vse bolj kazalo, da bo Argentinec novi papež, in mu naročil, naj samo pazi, da na novi funkciji ne pozabi revežev.
“Kardinal Hummes je obiskal Madagaskar, bil je v našem združenju Akamasoa, Dobri prijatelji. Ko je videl naše ljudi, na smetišču glavnega mesta, v kamnolomih, s kakšno močjo, s kakšnim prepričanjem delajo, da se preživljajo, in so veseli, da imajo delo, pojejo, mi je rekel: Pedro, to je pravo božje ljudstvo, nikdar tega ne pozabim! To je rekel v kamnolomu, ki daje material za naše hiše, sredi trdega dela, ne v cerkvi. In zdaj ga srečam v Vatikanu! Takoj se me je spomnil. Objela sva se in me je šel predstavit papežu. Kar tako. (Smeh.) Papež je takrat še sprejemal kardinale, ki so prišli volit v Rim. Kardinala Hummesa sem vprašal, kako naj ga pozdravim, in je rekel: sveti oče. Po špansko sem ga pozdravil, kardinal Hummes mu je pa povedal, da delam za najbolj revne ljudi na Madagaskarju. In papež nas je blagoslovil; naše ljudstvo, naše otroke, vse naše misijonarje, mene. Objel sem ga, po argentinsko, to je naš običaj. Njegovi sodelavci so se kar smejali, tako so bili začudeni.”
(Smeh.) Pa papež?
“Samo Bog ve, kaj je doživljal tiste prve dni. Niti najmanj nisem pričakoval, da ga bom srečal, potem pa mi podeli blagoslov. Kako srečen sem se vrnil na Madagaskar! To je božja previdnost naredila. Delam z najnižjim slojem na smetišču, papež je pa najvišje, tam, kjer je vsega, oblasti, prestiža. A sva združena v evangeliju, ki je biti skromen, pomagati revežem, dajati upanje, vse to deliti, z veseljem delati.”
Brazilski kardinal …
“Da me je prav on peljal k papežu … Stvari se razvijejo na nepričakovan način. To je življenje. Kot da je božja previdnost hotela, da se srečava s papežem in da me blagoslovi v tem mojem delu za najbolj revne brate.”
Saj, naključij ni?
“Ne v naključje ne v usodo ne verjamem. Vse se razvija po nekem načrtu, ki ga mi ne poznamo, a ko svobodno sprejemamo vse, kar je dobro, gremo v pravo smer.”
Tako ste vi odšli iz Argentine v misijone, v Afriko.
“Jokal sem, ker sem zapuščal vse, kar sem imel. Starše, brata, sestre, prijatelje, vse, kar je naredilo, da sem bil srečen. Vse to pustiš in greš v neznano, vse moraš začeti znova, učiš se novega jezika, novih navad, novega mišljenja, v drugem kraju, v drugi tradiciji, v drugi naravi. Ni lahko. Ampak mislim si, da so misijonarji, ki so šli v to smer, bili prav zato od domačih plemen vselej z ljubeznijo sprejeti.”
Zanimiva sta s papežem, ne samo zaradi argentinskega ozadja. Frančišek ne živi v papeški palači, vi na Madagaskarju nimate palače …
“… med smetiščarji živim.”
Tistim, ki so v Cerkvi šli v palače, se pa podira. Od mariborske Cerkve do limburškega škofa v Nemčiji, ki se že tudi hladi v nekem samostanu.
“Mislim, da Cerkev na Slovenskem vseeno živi precej preprosto. Naši škofje nimajo palač. Hočejo pa sami kristjani, verniki, imeti lepo cerkev. Ampak to je skupna cerkev, ponos vseh župljanov. Ni od župnišča, od župnika, ni od škofije. Spomnim se, da je bila huda kriza, ko smo na Madagaskarju gradili našo cerkev. Hrane ni bilo. In sem pozval: ustavimo gradnjo, Bog te cerkve ne potrebuje, vi in vaši otroci morate jesti, to je važno! Pa so se župljani zbrali in me prosili, da nadaljujemo, saj gre za našo cerkev, za skupno hišo, ki nas združuje, ker tam molimo, pojemo, se veselimo. Prepričali so me. In smo nadaljevali.”
Tu, v Sloveniji, pa jih ni malo dobilo idejo, da pridete kar vi vodit Cerkev, zdaj ko se bo morala navaditi skromnejših časov. (Smeh.)
“Na Madagaskarju živim, z dušo in telesom, težave tam poznam, tam jih rešujemo. Ne poznam dobro problemov v ljubljanski ali mariborski nadškofiji. Ampak zaupam. Vidim, da je slovenska Cerkev danes živa, da ima upanje.”
Ni dolgo, kar ste ocenili, da je zaspala.
“Ni bolezen, da zaspi! Hitro se lahko prebudi. Vsi se prebujamo! Rečem vam, da je slovenska Cerkev živa! To vidim. Prepričan sem, da bo preizkušnja, skozi katero sta šli obe nadškofiji, obrodila nov sad in bo to celo poglobilo vero in podvojilo moči, da se bo vsak kristjan zavedal, da je del Cerkve. Sploh ne mislim, da je možno, da bi ljudje name mislili.”
(Smeh.) Tako ali tako pa vas Malgaši ne spustijo?
“Tudi to, verjetno.”
(Smeh.) Če je to, kar je v Evropi, kriza, najdite drugo besedo za Madagaskar, ste rekli, ko ste zdaj prišli med rojake. Pet, šest let je od starta krize, globalne in lokalne. Kaj je po vsem tem s solidarno ekonomijo, h kateri vi kličete, ki je edina možna po vašem, edina pravična? Se ne godi v resnici samo premor. Kaj vidite vi, ki poznate tiste, ki imajo, ki imajo vse, in one, ki jim je obrok riža bogastvo? Ali se ne odvija samo prerazporejanje? Da so, da bodo bogati še bolj bogati, revni še bolj revni.
“Ta divja ekonomija, ta divji kapitalizem, to se mora ustaviti! Ker gre v zid. Ta sistem povzroča reveže! Ta sistem izključuje. Izključuje bolne, prizadete, nerentabilne. Človek pa ni bil ustvarjen samo zato, da proizvaja denar. Človek je bil ustvarjen zaradi ljubezni! Nobeno življenje ne bi smelo biti podrejeno denarju! Nobeni oblasti! Nobena oblast, nobena ekonomija si ne more prisvojiti človeka, ljudstva, kot da je lastnina. Lastnina ideologije, režima. Bog nas je ustvaril, da smo svobodni. Da živimo, zato ker je lepo živeti. Da živimo, da bomo srečni. Danes gremo pa v nasprotno smer! Ker se denar malikuje. Več in več denarja se hoče. Tovarne kljub dobičkom odslavljajo, odpuščajo delavce, namesto da bi dale delo novim. Ta ekonomija je perverzna. Spremeniti jo moramo in v Akamasoi jo spreminjamo! 25 tisoč ljudi dela pri nas, da lahko živijo in pripravljajo boljšo bodočnost svojim otrokom. Delo jim je dalo prostor v družbi, zavedajo se, da delajo za mesto, za skupnost, da bo vsem bolje. Denar je sredstvo, samo sredstvo. Ni cilj, ne sme biti. Ampak je danes postal cilj, ker nekateri mislijo, da imajo z denarjem vso moč, da vse premorejo, da morejo z denarjem vse posužnjiti. To je ta napuh človeka, ki išče slavo zaradi slave, oblast zaradi oblasti. Da bi vladal nad drugimi, namesto da služi. Služi bratu, sestri, skupnosti, človeštvu. Jezus ni imel ničesar, iz dneva v dan je živel. Na Madagaskarju ves čas živimo iz dneva v dan. V Evropi imate toliko zalog, da lahko leto dni živite, ne da bi delali. V Afriki, pri nas na Madagaskarju, je pa bodočnost danes zvečer. Ali bomo kaj jedli ne jutri, temveč danes zvečer. Ne rečem, da je napačno predvidevati. Moramo tudi predvidevati. Predvsem pa ne smemo pozabiti sedanjosti. Živimo v sedanjosti in imamo razum, da lahko mislimo naprej in se učimo iz preteklih napak. Samo človek je tega zmožen. In človeka ne smemo pozabiti. Človek je bistvo, središče vsake ekonomije. Ne denar, ne dobiček. Če je dobiček glavni cilj, pa se ne čudimo, kje smo. Tekmovanje je šlo čez vsako mero, vse, kar je čez mero, pa ni dobro. Kar je uravnovešeno, je dobro. Prepočasi ni dobro niti prehitro. Današnja ekonomija drvi v prepad, ker pozabi na človeka. Ampak solidarna ekonomija je možna! Mi na Madagaskarju jo živimo. Če je dobra za 25 tisoč ljudi, bo tudi za 100 tisoč, za milijon …”
Več: Večer
