P. Lah, Večer: Prebujena Cerkev

church peopleOdstop nadškofov Stresa in Turnška slovenskih katoličanov ni le osupnil, ampak jih je tudi razgibal. Vrsta laikov in nekateri duhovniki so se v drugi polovici leta 2013 javno oglasili z ocenami preteklega dela Katoliške cerkve v Sloveniji in s predlogi, kakšne naj bodo osebne značilnosti in programski poudarki prihodnjih škofov. Nekateri so to razumeli kot nadležno in neupravičeno vmešavanje nepoklicanih v proces iskanja in imenovanja škofov. Govorilo se je celo o lobijih, ki da želijo papežu vsiliti svoje kandidate. S takšnimi ocenami se ne strinjam, saj ni šlo za divje vstajništvo, ampak za dobrodošlo in potrebno prebuditev vernikov. Nikjer nisem zasledil, da bi kdo terjal glave ali si prilaščal kompetence, ki mu ne pripadajo; pač pa je bilo veliko dobronamernega razmišljanja, iskanja in pripravljenosti pomagati odgovornim akterjem v Ljubljani in Vatikanu pri zares težki nalogi. Cerkev smo vsi krščeni, poudarja papež v spodbudi Evangeljsko veselje, in vsi smo odgovorni zanjo.

Če je pri vsej tej zgodbi kaj nenavadno, to ni angažma katoliškega ljudstva, ampak slaba volja, s katero so se nekateri duhovniki odzvali nanj. Njihovi odzivi so bili bolj prikriti kot javni, zato jih je tudi težko javno komentirati. V duhu svetopisemskega Gamaliela pa si mislim takole: Prav nobenega razloga ni, da bi poskušali utišati “glasove ljudstva”. Če so ljudje, ki so se oglasili pri nunciju in v Rimu, govorili pametno, potem bomo vsi na boljšem, ko bomo dobili najboljšega možnega škofa. Če so govorili nespametno, potem so škodovali le sebi. Vatikan ni neumen. Razlog za zaskrbljenost ima le tisti, ki kaj skriva pred javnostjo in pred predstojniki. Pa tudi v tem primeru je bolje, da se za to izve prej in ne pozneje. Če bi bil namreč Vatikan pred desetimi leti vedel, kaj se dogaja v ekonomatu mariborske škofije, potem skoraj zagotovo do katastrofe ne bi bilo prišlo ali pa bi vsaj bila manjša.

Napovedovanje prihodnosti je nehvaležen posel. To so vedeli že starozavezni preroki, zato so se omejili na razlaganje sedanjosti v luči preteklih izkušenj. Na tej osnovi potem pameten človek napravi svoje sklepe. Temeljna izkušnja, na kateri vernik gradi svoje življenje, je zaveza z Bogom: Bog se zanima za njegovo usodo in bo poskrbel zanj. To seveda ne pomeni, da naj človek s prekrižanimi rokami čaka, ker da bo že Bog vse naredil, ali da lahko nekaznovano dela neumnosti. Pač pa pomeni, da, potem ko je po najboljših močeh opravil svojo dolžnost, z notranjo vedrino sprejme življenje takšno, kot je. Saj Kristus svojim učencem nikoli ni rekel, da bodo imeli lagodno življenje in jim bo šlo vse po maslu. Prej nasprotno. Pač pa jim je rekel: “Ne vznemirjajte se, jaz sem z vami. Če imate takšnega spremljevalca, česa se bojite!?”

Zato ne dvomim, da bosta Ljubljana in Maribor (ne nujno hkrati) dobila najboljšega možnega nadškofa.

(….)

Pomenljiva je zgodba o Frančišku Asiškem, ki je klic k obnovitvi Cerkve sprva razumel tako, da je potrebno pozidati napol podrto kapelo. Pa ni šlo za cerkvene stavbe. Tudi papež Frančišek pravi: Cerkev, ki ždi med štirimi stenami in se ukvarja sama s sabo, prej ali slej zboli. Kristus je Cerkev ustanovil zato, da ljudje v njej najdejo varen dom in ljubečo pozornost: najprej tisti, ki imajo tega najmanj, končno pa prav vsak dobronamerni človek. Takšna Cerkev ima tudi v Sloveniji lepo prihodnost.

Več lahko preberete: Večer