Vstopili smo v advent, v tisti čas leta, ki vsakič znova spomni na začetek konca koledarskega leta. Ko vabi advent v tišino notranjega pričakovanja, se po mestih, ulicah in hišah prižigajo bleščeče luči. Dva vulkanska … Beri dalje
Homilija na dan spomina na verne rajne Dan spomina na verne rajne praznujemo v Cerkvi vse od konca 1. tisočletja, začeli pa so z njim v benediktinski opatiji Cluny, ki je v cerkveni zgodovini izrednega … Beri dalje
Vse je tako prepleteno, da je Ljubljana ena sama velika družina. Njegova. Jankovićeva. Mi, prebivalci, smo tista druga družina, v kleti. Le kaj bodo povprečnemu Ljubljančanu – ki živi v še vedno predrago najetem stanovanju in ponižno, ne, ponižano (!) čaka na paket Karitas, da lahko preživi do konca meseca in to kljub temu, da ima službo – mostovi, s katerimi se gospod rad pohvali?
Zakaj naj bi bilo protikomunistični strani težko priznati, da so vodilni storili tudi napake in da so bile razne oblike samoobrambe izhod v sili, po takratnem spoznanju manjše zlo v izjemni stiski? Saj nihče ni bil rad na domobranski prisegi, ne glede na pravni pomen, ki ji ga pripisujemo, in Narodni odbor je pred koncem vojne pomenljivo spremenil domobrancem ime v Slovensko narodno vojsko ter ji določil svoje vodstvo.
Narod, ki se s svojo sodno vejo oblasti ni dotaknil Konfina, je izgubil pravico dotikati se česarkoli drugega. Potem ko so boljševiki enkrat med 21. in 25. junijem leta 1945 uprizorili Konfin, tudi tisti, ki so vedeli ali vsaj slutili, kaj se je nekje med Grčaricami in Glažuto zgodilo, o tem niso govorili. Boljševikom sicer ni bilo treba objavljati nobenih tovrstnih prepovedi, ker so imeli že dovolj dokazov, da jezik več ne deluje; da že nekaj časa ni več cel in svoboden.
Za 64-letnega Gorana Lindblada, predsednika Evropske platforme spomina in vesti, ki se je minuli petek udeležil mednarodne okrogle mize o arhivih Študijskega centra za narodno spravo v prostorih državnega sveta, je razprava o arhivskih gradivih … Beri dalje
Želim si živeti v svobodnem, spoštljivem in spodbudnem svetu. Rad bi na svoj način prispeval k temu, zato sem med drugim obiskal spletno stran Vseposvojitev. Odzval sem se na pobudo, da posvojim eno izmed umrlih žrtev zla druge svetovne vojne pri nas.
Da bi dojeli strahotnost pomena poboja katerikoli človeškega bitja in odrekanja pravice do groba, je treba prižgati luč antične omike. Ta je navsezadnje tudi temelj krščanstva in s tem ne le Evrope, temveč tudi velikega … Beri dalje
Spomenik kot arhitekturni izraz interakcije med spravo in umetnostjo Lastnosti umetnosti, po katerih more postati učinkovita »infrastruktura« v spravnem procesu, je mnogo. V kratkem razmišljanju želim izpostaviti zgolj eno izmed pomembnejših skupnih torišč – komunikacijo, … Beri dalje
V spomin Bogdanu Žoržu Ob novici, da je Bogdanov ‘kamino’ končan, smo ostali brez besed. Pojavilo se je tisoč vprašanj: “Le kako se je to lahko zgodilo njemu, ko pa je na naša številna vprašanja … Beri dalje
Danes zjutraj sem zvedel žalostno informacijo iz bloga Ane Kos, da je po krajši in hudi bolezni umrl Bogdan Žorž. Prizadelo me je, ker je ta človek tako veliko vsak dan naredil za druge ljudi. … Beri dalje
Na Teharjah sta se zgostila neizmerna uničevalna sla in norost, zrasla iz nedrjij tega istega prostora, te iste družbe in tega istega naroda. Nič čudnega torej, če bi se večini naših rojakinj in rojakov moja primerjava zdela bogokletna. Celo razglašanje Teharij za spomenik utegne biti sporno.