Za 64-letnega Gorana Lindblada, predsednika Evropske platforme spomina in vesti, ki se je minuli petek udeležil mednarodne okrogle mize o arhivih Študijskega centra za narodno spravo v prostorih državnega sveta, je razprava o arhivskih gradivih pomembna ne le za posamezno državo, temveč v širšem evropskem smislu: »V sodobnem času potrebujemo dejstva, dejstva pa so v arhivih.« Zaradi zapiranja arhivov je že februarja letos naslovil na slovensko vlado protestno pismo ter v njem med drugim opozoril, da ne sme biti dovoljeno, da storilci zločinov potonejo v pozabo, temveč jih je treba razkriti ter soditi: »Zapiranje arhivov je prvi korak k brisanju zgodovinskega spomina in k onemogočanju pravičnosti.«
Hans Gert Pöttering, nekdanji predsednik Evropskega parlamenta, je dejal, da »nikoli ne smemo pozabiti na to, da Evropska unija temelji na vrednotah. Kako lahko Evropska platforma spomina in vesti zagovarja te vrednote v vsakdanjem življenju?
V tem trenutku si želimo predvsem okrepiti za zdaj še vedno nezadostne človekove pravice Evropejcev. Čeprav je imela Platforma na voljo le malo sredstev, nam je doslej uspelo veliko narediti. Tako je okoli trideset ljudi obiskalo večje število šol v različnih državah EU, kjer so nato v svojem jeziku predstavili lastne izkušnje iz taborišč, svoja resnična doživetja iz obdobij obeh totalitarnih režimov, tako nacizma kot komunizma. Pripravili smo tudi potujoče razstave s predstavitvijo razmer v državah članicah EU z dvojno okupacijo. Pomembno je, da delamo na osveščanju ljudi, še zlasti študentov, toda prav tako je pomembno, da posvetimo dovolj pozornosti storilcem ter njihovim žrtvam. V ta namen imamo na voljo manjšo skupino odvetnikov, ki bi lahko dosegli privedbo storilcev na sodišče, vzpostavljeno na evropskem nivoju, toda v Sloveniji bi lahko storilce pripeljali na sodišče že jutri.
Toda kdo bi moral dati to pobudo?
Nalogo lobiranja morajo opraviti civilne organizacije, nato je treba sprejeti odločitev o tem, da preiskovalni organi začnejo preiskovati kazniva dejanja storilcev. Vlada mora narediti vse, da bodo storilci pripeljani pred sodišče.
Katere so tiste članice EU, ki tako kot Slovenija niso dovolj uspešne pri procesuiranju vojnih zločinov, zločinov proti človeštvu?
Tako je kar pri vseh, kar seveda ni dobro, saj imamo opraviti s prejšnjimi zločini, ki bi jih dejansko moralo obravnavati sodišče v Luksemburgu in Haagu. V času komunizma ni bilo storjeno skoraj ničesar za to, da bi se pred sodiščem znašli uboji prebežnikov, do katerih ni prišlo le ob Berlinskem zidu ter na meji s Poljsko, temveč tudi drugod, na meji s Češko, Bolgarijo…
… na mejah Slovenije oziroma nekdanje Jugoslavije …
Seveda, vse te primere ubojev na mejah je treba obravnavati na sodišču.
Kakšni pa so po vašem mnenju glavni razlogi za to, da v nekaterih državah uradne oblasti na tem področju, ko gre za zaščito temeljnih človekovih pravic, niso znale postoriti vse, kar se sicer od njih že dolgo pričakuje, toliko bolj, ker gre za članice Evropske unije?
Med nami še vedno živijo sodelavci režimov, prokomunisti so člani evropskih parlamentarnih strank ter člani državnih parlamentov. Mnogi med njimi so poslovno aktivni in zasedajo pomembne pozicije razen če niso prestari, a tudi v tem primeru se jim ne godi nič slabega, saj imajo visoke pokojnine.
Kdaj lahko pričakujemo, da bodo države članice EU nacionalnim arhivom podelile status evropskega pomena in sprejele to kot zavezujoč ukrep v evropskem parlamentu?
Takšno odločitev mora podpreti vsaka država posebej, seveda pa prihaja do sprememb. V Bruslju bo odprt muzej enotne zgodovine, sprejem vsake takšne pomembne odločitve pa ni lahek. Do sprememb prihaja postopoma, nikakor čez noč.
Novo dopolnilo k arhivskemu zakonu predpisuje anonimizacijo občutljivih osebnih podatkov tako storilcev kot žrtev. Kaj to pomeni za pravice žrtev?
Edini dopusten razlog za anonimizacijo je, če si sama žrtev, ki še živi, ne želi javne obravnave. Lahko seveda razumemo, da razkritje nikakor ni v interesu storilcev.
Dejali ste, da je zaprtje arhivov prva stopnička k brisanju zgodovinskega spomina in preprečitev pravičnosti. Prav zato ste na slovensko vlado februarja letos naslovili protestno pismo. Domnevam, da ste prejeli odgovor. Kakšno je bilo pojasnilo vlade?
Če bi prejel odgovor, bi zanj vedel, ne nazadnje bi me na to opozorili sodelavci. Lahko sicer še enkrat preverim, toda mislim, da ga nisem dobil, mi je pa razumljivo, da na takšna pisma večina ni pripravljena odgovarjati.
Več lahko preberete na Reporterju.
Pogovarjala se je Biserka Karneža Cerjak.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
