V času, ko sem še zahajal na pevske vaje k enemu od ljubljanskih pevskih zborov, mi je starejši kolega pripovedoval anekdoto iz časa, ko je služil vojaški rok v JLA. Reden del vojaščine je bila … Beri dalje
V prispevku Cepajo kot muhe« (Sobotna priloga, 6. julija 2013) sem pokazal na resno nepoznavanje ustavnega prava sicer kazenskih pravnikov dr. Šugmanove in dr. Gorkiča, hkrati pa ob tako paradigmatičnem primeru slovensko javnost opozoril na problem kvalitativnega … Beri dalje
Razmere v pravosodju so posledica sistematičnega poizkusa ohranjanja družbenih monopolov tranzicijske levice. Nedavni dogodki v pravosodju so pokopali še zadnje ostanke utvare o Sloveniji kot pravni državi. Slovenija ni bila in ni pravna država, ob … Beri dalje
Balkanski bojevnik, Zbiljski gaj, primeri gradbenih baronov – to je samo nekaj zadev, ki so vplivale na precej nizko stopnjo zaupanja v pravno državo. O slovenskem pravosodju: Nepravično sodbo pa sodišču nekateri očitajo tudi v … Beri dalje
Sloveniji ne preostane drugega, kakor da si redki še verodostojni levi voditelji in desni politiki (slednji tokrat brez očitkov prvim) pogledajo v oči in se zares dogovorijo, v kakšni Sloveniji želimo živeti. Desnica si mora priznati, da je za ostaline prejšnjega sistema več podpore prebivalstva, kot smo upali; verjetno bi se več kot polovica Slovencev in Slovenk zlahka sprijaznila z neko obliko komunizma, ki bi imel kolikor toliko človeški obraz in ne bi ekonomsko popolnoma zavozil. Toda levica (ki je prav na ekonomskem področju popolnoma odpovedala) se mora odločiti, ali bo prihodnost res gradila predvsem na teh ostalinah.
PISMO BRALCA. Sem kdaj kaj rekel čez pravno državo? Tako se sprašuje Marko Crnkovič v naslovu svojega članka. Strinjam se z njim, ko zapiše: »Ampak kaj hočem, pravnik in še posebej sodnik ima pač vedno … Beri dalje
V demokratičnih, svobodnih ureditvah so radi skrbeli zato, da bi pravo veljalo za vse. Enakost pred zakonom naj bi bila zagotovljena tudi z neodvisnostjo pravosodne veje oblasti od izvršilne in zakonodajne. V medsebojnem nadzorovanju so odkrili učinkovit mehanizem, ki je omogočal obliko družbene in politične svobode, ki jo danes pozna svet. Vendar svet že dolgo ni več tako preprost, da bi osnovni demokratični sistem lahko vzdržal pritiske tistih, ki vedno težijo za monopolom oblasti. Prva temeljna sprememba se je zgodila z razširitvijo medijev iz tiskane osnove na elektronsko. Hitler, Stalin, Tito in vsi drugi zločinci so gradili svoje vladavine s pomočjo absolutne podreditve medijev.
Verjetno te dni marsikdo slabo spi. Še najmanj Janez Janša, ker se vse, dokler ob obsodilni sodbi ne bi zares pristal za rešetkami, do česar je tudi po pesimističnem scenariju še daleč, zanj ne bo veliko spremenilo. Bolj v skrbeh in brez spanja so tisti, ki bodo sprejeli odločitev in pripeljali zgodbo s Patrio, to skrbno ujčkano afero zadnjih petih let, do zaključka. Dilema je predvsem ena: pritisniti rdeči gumb ali ga ne pritisniti, poskusiti ob petindvajsetletnici procesa proti četverici nenadejano pobrati še jackpot ali ne. V vsakem primeru bo odločitev politična, s političnimi posledicami. Dokazno gradivo je milo rečeno pičlo. Pravosodje je s svojimi številnimi odločitvami in neodločitvami obenem zapravilo priložnost (če jo je glede na svoje predispozicije sploh imelo), da bi javnost v njem prepoznavalo avtoriteto ….
Bratuškovi je uspelo dvakrat šokirati prebujeno slovensko javnost. Po eni strani s tem, ko je obrnila hrbet Jankoviču in končno priznala, da je (morda le) imel Janša prav glede fiskalnega pravila in da Bruslju ne moremo reči ne. Po drugi strani pa je šokirala s tem, ko je v nasprotju z ustavnimi načeli delitve oblasti pozvala predsednika Vrhovnega sodišča RS “v hišo!” – torej k sebi na zagovor. Morda kdo poreče, da pretiravam in da je šlo le za vljudnostni sestanek, vendar sam tega občutka nimam.