Razmere v pravosodju so posledica sistematičnega poizkusa ohranjanja družbenih monopolov tranzicijske levice.
Nedavni dogodki v pravosodju so pokopali še zadnje ostanke utvare o Sloveniji kot pravni državi. Slovenija ni bila in ni pravna država, ob ponavljanju kafkovskih sodnih procesov, kot je primer Patria, pa tudi nikoli ne bo pravna država. Pravnost države je sicer resda normativni temelj naše ustavne ureditve, a žalibog tudi po dveh desetletjih družbenih sprememb nismo vzpostavili vladavine prava. V zadnjem času je pravna država zelo pogost termin v javnem občevanju, a pogosto umanjka njegova konkretna opredelitev.
Pravna država mora izpolnjevati nekaj temeljnih značilnosti: obstajati mora jasna delitev oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno, vzpostavljen sistem pravne gotovosti, zagotovljeno načelo enakosti pred zakonom, sojenja v razumnem roku in prepovedi zakonske retroaktivnosti. In ne nazadnje, zagotovljena mora biti neodvisnost sodstva. Uvid v stanje slovenske pravne države pokaže neprijetno sliko. Razen načela delitve oblasti so kršena vsa preostala načela pravne države, vključno z neodvisnostjo sodstva. Ustava RS in Zakon o sodniški službi na deklarativni ravni zagotavljata neodvisnost sodstva, a je umevanje neodvisnosti omejeno na t. i. zunanjo neodvisnost, ki se nanaša na materialno neodvisnost sodnikov in nevmešavanje izvršne in zakonodajne veje oblasti v odločanje o konkretnih sodnih postopkih. Vnemar pa se pušča pomembnejši del neodvisnosti, notranjo neodvisnost, ki od sodnikov zahteva nepristranskost, moralno avtonomijo, zavezanost univerzalnemu humanizmu in predanost vrednotam liberalno-demokratičnega političnega ustroja. Notranja neodvisnost sodnikov je v državah z dolgoletno tradicijo vladavine prava samoumevna, nasprotno pa poseben problem postane v državah z dolgotrajno izkušnjo totalitarizma, kot je Slovenija.
Neizogibnost lustracije sodstva
Z uveljavitvijo družbenih sprememb leta 1990 sta zakonodajna in izvršna veja oblasti z volitvami doživeli spremembe. Demokratična zamenjava oblasti deluje blagohotno, očiščevalno. Takšnega očiščenja sodstvo ni doživelo. V pravoznanskih krogih in politiki je prevladala domneva, da za uveljavitev neodvisnosti potrebujemo zgolj zunanjo oziroma institucionalno neodvisnost. Z vlogo sodstva v komunizmu naj ne bi bilo nič narobe, sodniki, ki so predano služili totalitarni ureditvi, naj bi z enako privrženostjo služili tudi novi, demokratični ureditvi. Razmišljanja o morebitni lustraciji sodstva so bila zavrnjena in označena kot nedemokratična maščevalnost. Milejši predlogi, ki bi trajni sodniški mandat odvzeli tistim, ki so sodili v sodnih procesih, kjer so bile kršene človekove pravice, so naleteli na odpor, čeprav 8. člen Zakona o sodniški službi izrecno omenja to možnost. Posledično je bila vzpostavljena polna kontinuiteta s sodstvom v bivšem režimu. Povedno je, da so bili Zvonko Fišer, Branko Masleša in Ernest Petrič člani Zveze komunistov in še leta 2013 obvladujejo vrhove pravosodja.
Vsled kontinuitete sodstva je o njegovi sedanji neodvisnosti moč soditi na podlagi presoje njegove neodvisnosti in oceni družbene funkcije v obdobju komunizma. Celoten pravosodni sistem kot tudi pravo je bilo takrat podrejeno ohranjanju oblastnega monopola Zveze komunistov. O servilnosti pravosodja priča niz političnih montiranih procesov, Nagodetov ali Dachauski v poznih štiridesetih, Petanov ali Pučnikov v petdesetih, Blažičev ali Jančarjev v sedemdesetih in ne nazadnje proces JBTZ ob koncu osemdesetih. Vztrajno pojavljanje montiranih političnih procesov zanika tezo o neodvisnosti sodnikov v komunizmu.
Več: Slovenski čas
