Tudi v tretje ni šlo. Kot že v svojem zadnjem finalu leta 1978 so Nizozemci pokleknili v podaljšku, Andres Iniesta pa je podobno kot lani proti Chelseaju spet postal mož odločitve. Španci se po dolgih desetletjih, ko kljub odličnim imenom v reprezentanci niso mogli nikakor prilesti dlje kot do četrtfinala, pod črto vendarle zasluženo veselijo dvojne krone.
Seveda, večini njihovih zmag v Južni Afriki manjka pravega leska. Nekako v italijanskem slogu so se skozi turnir v glavnem prebijali z minimalnih 1 : 0. Toda v polfinalu so popolnoma nevtralizirali prej strelsko izjemno razpoložene Nemce in v finalu Marwijkovo četo prisilili v goro prekrškov, ki bi se nemara morala končati še s kakšnim rdečim kartonom več.
Po predtekmovanju drugega zaporednega evropskega finala in evropskega svetovnega prvaka bržkone ni pričakoval nihče, a je na koncu pred prvenstvom v Južni Ameriki čast tamkajšnjih moštev reševal latinskoameriški drugoligaš Urugvaj (ki je v latinskoameriških kvalifikacijah zasedel šele peto mesto). Pravzaprav boren je bil tudi izkupiček Afričanov.
Sicer pa so verjetno najtrajnejša pridobitev prvega afriškega mundiala nadležno glasne vuvuzele.
Foto: Jasper Juinen/Getty Images
