Izzivi, kot so katalonsko osamosvojitveno gibanje ali migrantski tokovi, so dokaj enostavno rešljivi, če le premagamo strah pred negotovostjo, ki jo prinašajo, in se z njimi spoprijamemo s podobno gibkim pragmatizmom, ki zaznamuje njihovo lastno dinamiko.
Dvajsetega septembra letos, v tistem »dnevu, ki bo trajal leta«, un dia que durarà anys, ki ga je preroško opeval katalonski bard Ovidi Montllor[1], ko so ulice Barcelone kot iz niča preplavile množice mladih, ki so hiteli braniti institucije svoje dežele pred posegom španskih orožnikov, je Taleb[2] twitnil fotografijo upornikov s pripisom – antifragile, protikrhko[3]. Enajst dni kasneje je dva milijona in pol ljudi iz svojih kleti, pasjih ut, zakristij, krošenj in pokopališč privleklo na tisoče volilnih skrinjic in milijone glasovnic ter spričo besa represivnega aparata uprizorilo plebiscit, ki je osupnil svet in četrto največjo državo v EU pahnil v ustavno krizo, kakršne Zahod ne pomni od konca svetovne vojne.
Bruseljski birokrati so bili šokirani: »To vendar ni predvideno v navodilih za uporabo! Nemudoma se vrnite v ustavne okvire.« Podobno so bili pred dvema letoma ogorčeni ljudje reda, ko je rjavopolta masa utrujenih in razžaljenih eno za drugo podirala evropske meje, zavarovane s paragrafi in schengenskimi pregradami. »To vendar ni predvideno v navodilih za uporabo«, so rjoveli rodoljubi in jeli postavljati napise »Turkom strogo prepovedna pot!«, podobno kot so španske oblasti Katalonce obmetavale s členi ustave, ki je davno izgubila legitimnost.
Vztrajnost migrantov pri nas ni vzbudila takšnih simpatij kot katalonski osamosvojitveni napor, a je bila vendar odraz iste prožne, žilave, razsredinjene in samonikle trme, ki jo Taleb označuje s pojmom protikrhkost.
Besedna zveza »krhka Evropa« meri na nebogljenost političnih, upravnih in družbenih sistemov, ki so se uveljavili na Stari celini ob »koncu zgodovine«. Španski ustavni ustroj ali »trdnjava Evropa« spadata, po Talebovi definiciji, med »trdne« sisteme: kažejo se kot neoporečni in stabilni, vse dokler se ne sesujejo v prah. Niso protikrhki. Niso sposobni, kot njihovi izzivalci, tiste prožne prilagodljivosti, ki omogoča prilagajanje novim izzivom ob zvestobi svojim smotrom in sanjam. Zanosu, ki gibko kuje orodja za dosego živega ideala, je zoperpostavljen togi formalizem, ki se oklepa pravil, ker je pozabil, čemu so namenjena.
Izzivi, kot so katalonsko osamosvojitveno gibanje ali migrantski tokovi, so dokaj enostavno rešljivi, če le premagamo strah pred negotovostjo, ki jo prinašajo, in se z njimi spoprijamemo s podobno gibkim pragmatizmom, ki zaznamuje njihovo lastno dinamiko. V nasprotnem primeru, če se bomo zabubili v utvaro trdnosti, bomo prej ali slej trčili ob čer, ki bo zrušila našo varnost. Ali pa bomo žrtev protikrhkega cinizma sovražnikov evropskih idealov, kakršna sta ISIS ali Putin.
——————————–
[1] Španski pevec, skladatelj in igralec, ki je večino svojega ustvarjalnega obdobja preživel v Barceloni, kjer je leta 1995 tudi umrl.
[2] Nassim Nicholas Taleb ameriški pisatelj in znanstvenik,poreklom iz Libanona
[3] Nassim Nicholas Taleb postavlja pojem protikrhkosti (antifragile) nasproti dvojici krhkost-trdnost. Protikrhkost lahko razumemo le ohlapno, kot »tisto, kar se krepi s stresom«. Kar je stabilno skozi čas, a dovolj prožno, da prek poskusov in zmot jača odpornost na zunanje pritiske in notranje slabosti.
Pripis uredništva: Objavljeno besedilo je del uvodnika zadnje številke revije Razpotja. Tema: krhka Evropa.
