Opozicija se ne grejo politike ampak razbijanje in uničevanje države zaradi silne bolečine, ker je na oblasti Janez Janša, in ne kdo drug. Zaradi te »silne bolečine« niso zmožni osnovne politične geste: ob priznanju razmerja politične moči izpogajati sporazum, ki bi bil v danih razmerjih moči maksimalno dober za vse udeležence in bi vsi skupaj tako zaradi dela za skupno dobro zakopali bojne sekire do novih razmerij moči.
Ne verjamem v človekovo ljubezen do prijatelja ali njegove zastave, če v njem ne vidim prizadevanja, da bi razumel sovražnika in njegovo zastavo. (José Ortega y Gasset)
Kdo je bil prej: Janša ali njegovi nasprotniki? Nerešljiva dilema – kot dilema o jajcu in kokoši. Kaj več kot to, da ni enega brez drugega, da drug drugega predpostavljata, verjetno ni mogoče reči. Namesto Janša bi lahko zapisali XY in njegovi nasprotniki in s tem posplošenjem usmerili pozornost v bistveno lastnost politike: polemičnost (polemos = vojna po grško), boj, antagonizem. Vendar je to le ena od političnih razsežnosti, druga je iskanje kompromisa (com-promissum = vzajemna obljuba po latinsko), dogovora, za katerega se udeleženci zavežejo, da ga bodo spoštovali. S kompromisom, dogovorom, se sovražnost, polemika, bojevanje do naslednjega kroga ustavijo in se sodeluje za uresničitev dogovorjenega, skupaj zastavljenega cilja.
O soodvisnosti med nasprotniki in/ali sovražniki v politiki je potekal na Sorboni (1965) znameniti spopad med Jeanom Hippolytom, visoko hegeljansko avtoriteto, in doktorandom Julienom Freundom. Ta je v tezi Bistvo politike zagovarjal, da je politika samo tam, kjer je kak sovražnik. Hippolyte, član komisije za oceno zagovora disertacije, je to tezo ostro zavračal:
-
- Če imate res prav glede kategorije prijatelj-sovražnik, mi ne preostane drugega, kot da grem obdelovat svoj vrt.
- Glejte, gospod Hippolyte, priznali ste, da ste se motili glede Kelsna (Hans Kelsen, avtor avstrijske ustave). Mislim, da se sedaj spet motite, ker kot vsi pacifisti mislite, da vi določate sovražnika. Sklepate, da sovražnika ne bomo imeli, če ga ne bomo hoteli imeti. Nasprotno, sovražnik določi vas. In če on hoče, da boste njegov sovražnik, nič ne pomaga, tudi če mu izkazujete še tako vzorno prijateljstvo. Od tistega trenutka, ko hoče, da ste sovražnik, ste sovražnik. In vsekakor vam bo preprečil tudi to, da obdelujete svoj vrt.
- V tem primeru mi ne preostane nič drugega, kakor da naredim samomor.
- Vaše stališče je dramatično in tipično za številne profesorje. Raje naredite samomor, kot da bi priznali, da se realna politika pokorava pravilom, ki niso skladna z vašimi idealnimi normami,« je v debato posegel predsednik komisije Raymond Aron in kolegu Hippolytu nalil čistega vina.
V prevladujoči miselnosti naivnega pacifizma v zahodnem svetu si zakrivamo oči pred stvarnostjo, ki je konfliktna, polemična. Ljudje – posamezniki, skupine, ljudstva, človeštvo – smo različni in imamo različne potrebe in interese, ki jih hočemo zadostiti in uresničiti. Zato prihaja neizogibno do trka, konflikta, polemosa z drugimi na vseh ravneh: med posamezniki in družbenimi skupinami, državami in zavezništvi, vse človeštvo je v spopadanju z naravo. Zato je vprašanje preživetja v volji do dogovarjanja, in sposobnosti doseganja kompromisov in sodelovanja pri doseganju dogovorjenih ciljev, v pripravljenosti na prevetritev že dogovorjenega, ko ne gre vse po načrtu. In to spet velja na vseh ravneh odnosov. Gotovo, na vse te odnose gledamo z več zornih kotov in jih merimo z različnimi vatli: moralnimi, verskimi, ideološkimi … in tudi političnimi. Naloga politike je skrb za skupno dobro, zato se mora nenehno dogovarjati, usklajevati in sodelovati navznotraj in navzven, da konflikte interesov prevede v tisto, kar je v okviru možnosti maksimalno dobro za vse. V tem smislu je treba razumeti znano izjavo lorda Palmerstona v Spodnjem domu britanskega parlamenta (1848): »Nimamo večnih zaveznikov niti nimamo večnih sovražnikov. Naši interesi so večni in trajni in mi smo jih dolžni zasledovati.«
Avtonomija politike
To seveda pomeni, da marsikatera politična odločitev, ki zasleduje skupno dobro, ne bo skladna z nobeno ideologijo niti ne z religijo, celo z moralnimi ideali ne. Hkrati pa to ne pomeni, da jim ne bo prisluhnila in jih v mejah možnega upoštevala. Tako je, če politiki priznavamo avtonomijo. Takšno stališče je predsednik Joe Biden v svojem nastopnem govoru oprl na sv. Avguština. »Pred mnogimi stoletji je sv. Avguštin – svetnik moje Cerkve – zapisal, da je ljudstvo množica, ki jo opredeljuje to, kar skupaj ljubi. Ki jo opredeljuje to, kar skupaj ljubi. Kaj kot Američani skupaj ljubimo, kaj nas opredeljuje kot Američane? Mislim, da vemo: priložnost, varnost, svoboda, dostojanstvo, spoštovanje, čast in, o da, resnica.« Avguštinovo misel iz Božjega mesta si je dobro pobliže pogledati, ker priznava politiki avtonomnost in nenadomestljivost v javnih zadevah – res publicae.
»Ljudstvo je množica razumnih bitij, ki jih v slogi druži udeležba pri dobrinah, ki jih ljubijo. Da bi potemtakem spoznali, kaj posamezno ljudstvo je, moramo pogledati, kaj ljubi. … Ljudstvo je toliko boljše, kolikor se sporazume o tem, kar je boljše, toliko bolj gnusno, kolikor se dogovori o tem, kar je gnusno« (Božje mesto, 19,24).
Avguštin pove tri pomembne reči za danes. Prvič: ljudstvo povezuje in druži »udeležba pri dobrinah, ki jih razumna bitja ljubijo«. Drugič: ljudje morajo sodelovati v javni razpravi, da bi odkrili in zasledovali čim boljše dobrine in bi bili zato tudi oni sami čim boljši. A tudi če ljudstvo druži kaj povprečnega (individualizem, potrošništvo, materializem ipd.), celo slabega, ni zato nič manj ljudstvo. Tretjič: Avguštinova definicija ljudstva je moralno in versko nevtralna in pri tem sledi apostolu Pavlu (Pismo Rimljanom 13,1–7) in Jezusu v Matejevem evangeliju (22,15–22): »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega.« V tem se razlikuje od Cicerona, ki vključuje pravičnost kot normativno, moralno razsežnost v svojo definicijo ljudstva. Po Avguštinu se bo Ciceronova idealistična definicija ljudstva uresničila šele v Božjem mestu, nič prej.
Če torej od politike ne zahtevamo, da uresničuje verske, ideološke ali moralne cilje, marveč zgolj politične, potem je vedno odprta možnost za pogovore o javnih zadevah. Pogovori, pogajanja, razpravljanje so pravzaprav edina pot do skupnega dobrega, ki je namen in cilj političnega delovanja. Gotovo ne manjka primerov, ko morala, religija in ideologija humanizirajo politiko, pa tudi nasprotnih primerov ne, ko jo dehumanizirajo, ko političnemu sovražniku ali nasprotniku ne priznajo ničesar dobrega, ničesar človeškega in ga je zato treba likvidirati, uničiti. Primer takšne dehumanizacije so danes ideologije, npr. severnokorejski džuče, džihadistični islamizem, včeraj komunizem, fašizem, nacizem. Ko sovražnika ali nasprotnika diaboliziramo in spremenimo v zlotvor par excellence – krivca, izdajalca, krvoses, uš, virus ipd. – smo ga dolžni, ne le upravičeni eliminirati. Na začetku omenjeni Julien Freund pravi, kako nas takšna dehumanizacija sovražnika privede do paradoksa, »ko v imenu človečnosti ne ubijamo sovražnika, marveč krivca«. In nadaljuje:
»Na koncu – in že se kažejo znaki takšnega razvoja – vojak ne bo imel več vojaške funkcije, marveč policijsko in rabeljsko. Za takšno logiko gre: družba brez sovražnikov, ki bi hotela vzpostaviti mir s pravico, tj. s pravom in moralo, bi se spremenila v kraljestvo sodnikov in krivcev. Daleč od tega, da bi pravica zamenjala politiko, priče bi bili parodiji pravice in politike. … V vsakem primeru je nesmiselno izvajati humanizem proti človeku. Kakor hitro morala ali ideologija prevladata nad politikom, diplomatom ali vojakom, ti izginejo za popravljalcem krivic. To pomeni, da je skušnjava, da bi iz drugega naredili absolutnega sovražnika, posledica poseganja morale, religije ali ideologije v politično dejavnost, ker samo z dosledno političnega vidika ni absolutnega ali totalnega sovražnika. Ga niti ne more biti, ker tudi ni ne absolutnega političnega prijateljstva ne zavezništva.«
Moraliziranje namesto sodelovanja
Povedano je – mutatis mutandis – uporabno za razumevanje naše politične scene.
Ustavimo se ob nedavnem srečanju voditeljev strank pri predsedniku države Borutu Pahorju. S političnega zornega kota je bilo srečanje, ki se ga je udeležilo sedem od devetih strank, znamenje, da je tudi pri opoziciji še nekaj politične zavesti.
Da se srečanja nista hotela udeležiti Meščeva skrajna Levica in Šarcev klub, ne preseneča. Prva je fanatično zavezana svoji ideologiji in razume politiko kot črkarsko izvajanje te ideologije. V tem se v ničemer ne razlikuje od severnokorejske džuče, kar njen goreči zagovornik izkazuje s svojo pričesko, in od najbolj zločinske verzije komunizma, kot pričuje množični mučitelj in morilec Che Guevara na majici poslanca Levice. Fanatična doslednost te stranke je sicer fascinantna, a bistvo politike ji je povsem tuje. Če bi se srečanja udeležil Marjan Šarec, bi bilo to presenečenje enormnih razsežnosti, saj bi bilo znamenje, da morda vendarle nekoliko razume, za kaj gre v politiki. Toda kot ni imel kaj povedati v Evropskem parlamentu, ko je bil tja povabljen, tako tudi ni imel kaj povedati na srečanju pri predsedniku. Imitator po definiciji imitira (druge), iz svojega nima kaj dati, v monologu prodaja z odra karikature drugih, v pravi dialog z realnimi politiki pa si ne upa spustiti …, še zlasti če so obrti vešči kot Janša. Ker ni vešč politike, se loteva cenenega počeznega obtožujočega moraliziranja. Po rezultatih (= zločinih) se na koncu koncev tovrstni politiki uvrščajo v isto skupino kot fanatični ideologi.
Hudo dialoški v smislu dogovarjanja, sporazumevanja in iskanja kompromisov niso bili niti drugi opozicijski politiki. Fajonova je povedala, da je »izkoristila priložnost, da opozori na napake vlade«. Upiranje prsta v druge je po eni strani – milo rečeno – usmerjanje pozornosti proč od lastnih nečednosti, po drugi pa cenen moralizatorski izgovor, da se izogne političnemu angažiranju. Bratuškova ne verjame v »iskrenost ponujene roke« in si po pilatovsko umije svoje, ker že v naprej zavrača sodelovanje. O Erjavcu je škoda izgubljati besede, saj je izgubljen. Kot je svojim kolegom v opoziciji povedal Jelinčič, se ne grejo politike, marveč »razbijanje in uničevanje države zaradi silne bolečine, ker je na oblasti Janez Janša, in ne kdo drug«. Zaradi te »silne bolečine« niso zmožni osnovne politične geste: ob priznanju razmerja politične moči izpogajati sporazum, ki bi bil v danih razmerjih moči maksimalno dober za vse udeležence in bi vsi skupaj tako zaradi dela za skupno dobro zakopali bojne sekire do novih razmerij moči.