Ob 500. obletnici kmečkega upora
»Le vkup, le vkup uboga gmajna« je bil klic , ki je pred 500 leti, leta 1515, prediral ozračje in pozival razžaljene in ponižane, v revščino potisnjene kmete k solidarnosti, k združitvi, k oblikovanju moči, s katero bi v uporu proti svojim gospodarjem dosegli znosnejše in boljše življenje v okviru od Boga dane ureditve sveta. Praviloma več kot 90% prebivalstva so bili prav kmetje in na njihovih ramenih, kot so že takrat nazorno prikazovale tudi likovne upodobitve, sta slonela preživetje in blaginja celotne družbe in države. Ko se je prelamljal srednji vek v novoveško obdobje, so se dogajale velike spremembe na vseh področjih. Država je dobivala novo obliko in vsebino. Vojske in vojne, ki niso nikoli prenehale, so dobile vse večje razsežnosti, odpirala so se nova geografska in miselna obzorja. Človeku je bilo enostavno pretežko vzdržati lastni položaj v svetu brez pogleda k nečemu, kar ga je neskončno presegalo, a mu hkrati zbujalo upanje v smisel lastne eksistence. Tudi Cerkev, sama doktrinarno razklana in moralno razpuščena, mu ni ponujala prepričljive gotovosti. Na kmeta so se zgrnila poleg starih še nova bremena. Ob vse večjem delovnem vložku, večji količini pridelkov in višjih davkih, je kmetom ostajal vedno enak, za preživetje komajda zadosten del pridelka. »Adam je bil prvi kmet in vsi ljudje so njegovi potomci«, je bil pogosto slišan stavek. Toda med fevdalci je šlo zgolj za retorično figuro, med podložniki pa za trpko tolažbo ob soočanju z lastnim položajem. Kmetje so bili predvsem ujeti v »naravni« tridelni svet stanov, ki so ga ponazarjali na eni strani cerkvena štola in plemiški meč, na drugi strani pa kmečki plug. Potisnjen na družbeno dno in zaprisežen v ponižnost, zvestobo in pokorščino, je bil kmet v zelo slabem položaju. Leta 1520 je bil takole podan opis kmečkega stanu: »Zadnji stan je tisti, ki živi na deželi, v vaseh in na pristavah in tam dela in zato se ti /ljudje/ imenujejo kmetje. Njihov položaj je precej težak in vreden pomilovanja. /Nosilci kmetij/ živijo ločeno drug od drugega ponižno skupaj s svojci in njihovo živino. Njihove hiše so nizke koče iz ilovice in lesa in krite s slamo. Njihova hrana je pičel kruh, ovsena kaša ali kuhana zelenjava; njihova pijača je voda in sirotka. Platnena suknja, par čevljev, rjav klobuk je njihova obleka. Ljudje so vselej brez počitka, delavni in umazani. …Gospodom večkrat na leto opravljajo tlako, jim obdelujejo polje, sejejo, žanjejo pridelke, jih nosijo v kašče, sekajo les, gradijo hiše, kopljejo jarke. Nobene stvari ni, ki je to suženjsko in revno ljudstvo gospodom ni dolžno narediti; nobene stvari, ki jim je ukazana, ne morejo zavrniti brez nevarnosti. Dolžnik je strogo kaznovan. Toda najhuje je za te ljudi, da največji del posesti, ki jo zasedajo, ne pripada njim, ampak gospodom in zato se morajo vsako leto odkupiti od gospodov z določenim deležem žetve«. Kmetov položaj je bil v največji meri brezpraven in od zemljiškega gospoda odvisen in obremenjen z različnimi dajatvami. V zelo pomanjkljivih higienskih razmerah s komaj zadostno količino hrane je nenehno živel na robu med sitostjo in lakoto. Pričakovanja kmetov so bila zato usmerjena v zahtevo po pravičnem izvrševanju gosposke oblasti – v zahtevo po »stari pravdi«, ko naj bi bile dolžnosti naložene do mere, ki bi omogočala tudi kmetom presežek dobrin in predvsem gospodarsko varnost njihove eksistence. Toda pričakovanja niso bila nikoli uresničena. Iz vasi sta kipela stalno nezadovoljstvo in sovraštvo, ki sta se od grajskih zidov odbijala kot prezir in zaničevanje. Sobivanje med lastniki in uživalci posesti je bilo krhko, zato pa prehod – iz pasivnega in deklarativnega odpora – v odkrit aktiven kmečki upor pogost. Temeljni vzroki za kmečke upore so ostajali bolj ali manj cel čas enaki, neposredni vzroki, zaradi katerih je na Slovenskem kmečko nezadovoljstvo preraslo v odprt odpor in upor več kot stosedemdesetkrat, pa so bili – glede na razmere v vsakokratnem okolju – različni. Vendar so vsi kmečki upori »hud konec vzeli«, kmetov položaj pa je bil vedno znova potisnjen v njegovo izhodišče.
Pogled na družbeno ureditev se je spreminjal počasi, in šele od druge polovice 18. stoletja so tudi nekateri oblastni ukrepi začeli opazno krhati stoletja veljavno podobo o nespremenljivosti družbenega ustroja. Toda za večinsko kmečkega podložnika je ostala družbena ureditev dejansko in formalno nepremakljiva stvarnost vse do sredine 19. stoletja. 7. septembra 1848 je avstrijski cesar izdal tudi v slovenskem jeziku ukaz, ki je bil v svoji prvi točki vseobsegajoče poveden na načelni in izvedbeno obvezujoči ravni: »Podložtvo in zaveza med gruntnimi gosposkami in podložnimi ste z vsimi postavami, ki to zavezo zadevajo, nehale.« S tem zakonom o zemljiški odvezi je bil fevdalizem ukinjen, svoboda odvisnim kmetom dana, a tranzicija, če uporabimo danes tako pogost in nam znan izraz, je bila dolga in za kmeta ne prav lahka. A vendar je bil čas poln upanja in dobrih obetov. Takrat, v letu 1848, je bila rojena tudi ideja o zedinjeni Sloveniji, ki je dobila množično podporo v znamenitih peticijah. Ko torej govorimo o oblikovanju kolektivne zavesti v zvezi s kmečkimi upori, je moč povsem jasno ugotoviti, da se je socialna pripadnost kmetskemu stanu skorajda v popolnosti pokrivala z etnično in jezikovno pripadnostjo ljudi. In če so tako sprva čitalnice (1848-1867) pomenile prostore narodne prebuje, kjer se je meščanstvo in izobraženstvo privajalo v rabi slovenskega jezika njegovim višjim legam v izreki in zapisani besedi, pa je bilo taborsko gibanje (1868-1871) izraz kulturno političnega hotenja po uvedbi slovenskega jezika v šole in urade, kar je izhajalo iz nikoli ugasle ideje o zedinjeni Sloveniji. Prav na taborih so množično sodelovali kmetje, ki so predstavljali veliko večino Slovencev in so pomenili glavno oporo narodnemu gibanju. Z razprtjem političnega prostora je dobil jezik konstitutivni pomen v narodnem in nacionalnem smislu. Med Slovenci, ki do tega časa niso imeli svoje politične, družbene in kulturne elite z isto jezikovno sporazumevalno prakso, je dobil slovenski jezik, čimbolj se je čas približeval 20. stoletju, ne le samoumevni ampak tudi presežni simbolni pomen kot kulturni kod, tako na ravni jezikovne rabe učenih Slovencev kot na ravni pokrajinske dialektalne razprtosti vsakdanje govorice. Slovenski jezik je dobil tisto oklepajoče identitetno mesto, ki mu daje značaj sankrosanktnosti – nedotakljivosti. Jezik je postal (in je še vedno) tista povezovalna sila in tisti temelj narodove biti, ki je vzpostavljal skupnost ljudi kot politično, družbeno, kulturno in ekonomsko bit – jezik je predstavljal vseobsegajoči življenjski okvir, v katerem je oblikoval narod svoje zahteve do sebe in do drugih kot nacionalna bit. Ta nacionalna bit pa je, morda bolj izrazito kot drugje, izhajala prav iz kmetstva.
Toda v zadnjih desetletjih 19. stoletja, ko se je uveljavljal slovenski jezik in se je razprlo politično življenje Slovencev na klasična pola – katoliški in liberalni, je kot gospodarsko politični koncept državne politike prevladoval liberalni kapitalizem. Država ni zmogla postaviti korekcijske politike in nadzora nad prostostjo kapitala, kar je imelo pogubne posledice za kmečko prebivalstvo. »Udarec pada za udarcem na ramena ubozega kmeta. On, ki je bil nekdaj trden in imovit, glavna podpora osobito na poljedelstvo navezane Avstrije, on sedaj pada, se pogreza v revščino, ne more zmagovati davkov, boben mu poje okoli hiše, in kmet obupajoč nad svojim stanom, beži iz domovine.« je v sedemdesetih letih 19. stoletja zapis opozarjal na agrarno krizo, ki je prizadela zlasti srednjega in malega kmeta. Nizke cene pridelkov so vrgle kmeta iz tečajev sposobnosti preživetja. Kmet ni mogel več vračati odškodnine za zemljiško odvezo, dediščine so drobile posestno moč, povečani davki so siromašili kmetovo gospodarsko moč, vedno večje zadolževanje kmetov je pripeljalo kmečka posestva na dražbo, izgubljena posest pa potisnila kmete med mestno revščino in jih prisiljevala v izseljevanje v tuje dežele. Agrarno vprašanje je postalo velik gospodarski problem, a pravo občutljivost s krščansko socialnim idejnim okvirjem in organizacijsko praktično zastavljenim programom je najoprijemljivejše izkazal Janez Evangelist Krek (1865-1917). V svoji knjigi Črne bukve kmečkega stanu (1895), splošni in posebni analizi kmečkega vprašanja, je ugotavljal: »Mnogo gospodarstev je že razdejanih, razkosanih; kot borni nemaniči tavajo njihovi prejšnji gospodarji in njihove družine po svetu, prodajajoč svojo, osebno delavsko moč za – ljubi kruhek«. Kmeta je silil njegov položaj »v proletarijat«, oziroma, kot je tudi zapisal, je kmet »večinoma že najrevnejši proletarec«. Kot kritik za kmeta neprizanesljive gospodarske stvarnosti je začel po celem slovenskem ozemlju ustanavljati različne vrste zadrug ter hranilnice in posojilnice, kar je pripomoglo k relativni stabilizaciji slovenskega kmečke posesti, ustavilo propad in prodajo kmetij, odpravilo oderuštvo in omejilo izseljevanje. Krekov idejni koncept in praktično uresničevanje oziroma reševanje kmečkega vprašanja sta pomenila pri nas verjetno prvo pravo celostno soočenje z agrarnim vprašanjem kot gospodarsko panogo. Njegov vpliv pa je segal še v naslednja desetletja, v čas med obema svetovnima vojnama.
Tematiziranje kmečkih uporov, kmečkih likov in njihovih usod je našlo veliko odmeva v upodabljajoči, glasbeni in literarni umetnosti. Kmet je na eni strani predstavljal bistvo slovenskega naroda in je bil, čeprav večinsko še vedno ubog in nemočan, deležen velike literarne pozornosti, a komaj dvajsetletni Ivan Cankar je menil, da je bila takšna obravnava kmetstva napačna. Trdil je, da » so se vsi tisti naši veliki pisatelji, ki so pisali o kmetu, prav za prav norčevali iz njega.« Kmeta so po njegovem mnenju karikirali, napravili »iz njega nekako ‘lustige Person’«, saj jim je bil kmet »nekaj smešnega, originalnega. … Tisti, ki so pisali o kmečkih puntih, pa so zašli v drug ekstrem. Napravili so iz kmeta ‘svobodnjaka’, revolucijonarca, francoskega konventista, medtem ko ni bil kmet nikoli revolucijonar, tud takrat ne, ko je požigal gradove.« Cankarjeva kritika tovrstnega literarnega pisanja, ki ni bila nič manj prizanesljiva tudi do tovrstnega pisanja zgodovinarjev, se je nanašala na uokvirjenje kmečkih puntov in položaja kmetstva v ideološke poenostavitve črno-belega slikanja razrednih nasprotij. Literatura je potem sicer v skladu s časom dobivala drugačne poetološke poudarke, a po sporočilnosti je ostala praviloma vsebinsko enaka. Poudarjena je postala tema kmečkih uporov in samega kmetstva zlasti ob koncu tridesetih let 20. stoletja, ko je čas značilno zaznamovala literarna smer socialnega realizma. Omenimo le Puntarsko pesem Mileta Klopčiča, pa dramo Velika puntarija (1937) Bratka Krefta in dramsko trilogijo Krefli (zasnovana 1937) Ivana Potrča, ki je z umetniško prepričljivostjo daleč najbolj presegla shematični ideološki prikaz kmečkega življenja in bila nato še imenitno dopolnjena z romanom Na kmetih (1954) istega avtorja. A vzemimo za ilustracijo temeljnega nasprotja na slovenskem podeželju, ki ga je prej dominantno ponazarjala dvojica plemič-kmet oziroma fevdalec-podložnik, v času pred usodno drugo svetovno vojno pa dvojica veleposestnik-bajtar oziroma kmet kapitalist-kmet proletarec, dve simbolni predstavnici različnih socialnih plasti kmečkega stanu. Ob številnih literarnih delih sta se v 20. stoletju verjetno najbolj vtisnili v slovensko zavest in vstopili v imaginarij slovenstva vse do današnjega dne Presečnikova Meta iz Cvetja v jeseni (1917) Ivana Tavčarja in Hudabivška Meta iz Samorastnikov (1937) Prežihovega Voranca. Prva, iz premožnega, dobro stoječega kmečkega gospodarstva, ki sicer premore tudi svoje posebneže in tipe, predstavlja urejeno, sito, delovno in zadovoljno kmečko družbo, kjer je edino uresničitev ljubezni prepuščena usodi; druga, iz premoženjsko šibkega bajtarskega okolja, predstavlja negotovo, v revščino potisnjeno vaško okolje, kjer je ljubezen med socialno neenakimi prepovedana, a se iz nje vendar rojeva hrepenenje po boljšem, pravičnem svetu, ki ga napoveduje rdeča zarja v prihodnosti. Obetavna napoved se je spremenila v slabo uresničitev.
»Uboga gmajna« kmetov proletarcev, povezana v poveličevano herojsko množico, ki naj bi nadaljevala tradicijski tok uporništva med vojno (spomnimo na vojaške enote, ki so nosile imena kmečkih upornikov Gradnika in Gubca), je bila po njenem koncu dejansko odrinjena in potisnjena v revščino socialne enakosti. Pod gesli »Zemljo delovnemu kmetu«, »Za diktaturo delavcev in kmetov« in drugimi parolami je država začela urejati kmetijstvo in položaj kmetov. Z administrativnimi ukrepi, prisilnimi in vsiljenimi, so kmetje kot delavci-proletarci postali državni tlačani, nad katerimi je skušala nova oblast doseči popoln socialni in duhovni nadzor. Z uresničevanjem načrta tako imenovane »socialistične preobrazbe vasi« so kmetje doživljali oblastno nasilje kot pred petsto leti, le da tokrat kot »razredni sovražniki«, kot »ljudski izkoriščevalci in reakcionarji«, »nepoboljšljivi sovražniki ljudstva« ipd. Na kmete sta iz »gradu« nove oblasti kot nekdaj sikala prezir in zaničevanje. Nasilje je rodilo kmečki odpor, ki so ga dušili številni sodni procesi, beg v mesta in v tujino. Opustitev skoraj desetletje trajajočih radikalnih reform je kmetstvu sicer prinesla več stabilnosti in materialne gotovosti, toda pri pravem razvoju so ga še naprej omejevale številne prepreke predmoderne državne politike. Kmet pa pravzaprav nikoli ni popustil. Ostal je zvest svojemu značaju, ki ga je v znameniti razpravi O dilemah našega kmetijstva (1964) lepo opisal Jože Pučnik: »Kmet ima določno izoblikovane kriterije za to, kaj je po njegovih načelih krivično in kaj pravično. V okviru teh pojmov dobrega in zlega je kmet predstavljal tisti sloj, ki je vedno imel najmanjši odstotek delinkvence. Tudi odnos do državne oblasti je bil že od nekdaj predvsem boječe spoštljiv. Upiral se je le takrat, kadar je čutil, da se dogaja nekaj proti ustaljenim, priznanim in tudi pravičnim normam. Kmetovo uporništvo se je skoraj vedno gibalo v okviru boja za določila v napisanem ali nenapisanem urbarju, torej za ‘staro pravdo’. Kadar kmet ni prizadet v teh temeljnih resnicah svojega življenja, ga je skrajno težko pripraviti do odpora ali celo upora proti oblasti.« Toda iz izkušenj slovenskega kmeta, daljnih in bližnjih, se je rodila precejšnja mera nezaupanja in kritičnosti do vsega, kar je prihajalo, in prihaja, iz območja oblasti in ideologije. In kot je ugotavljal Pučnik pred petdesetimi leti, da je potrebno najprej razčistiti, kaj pravzaprav hočemo doseči v kmetijstvu, tako bi morali danes, ko smo Slovenci prvič v zgodovini gospodarji na svoji zemlji, vedeti enako: kaj pravzaprav hočemo doseči v kmetijstvu in kakšen naj bo slovenski kmet, ki ga je številčno desetkrat manj kot pred petsto leti. Sam seveda ne poznam odgovora, a verjetno, kolikor zmore moj laični pogled, moderna proizvodnja zaostaja, naj bo ekološko butična ali kakovostno masovna; podoba podeželja s svojo zaraščenostjo, marsikje prebivalstveno in poljsko opustelostjo ter pokrajinsko nekultiviranostjo pa ni razveseljiva.
Kmečki punt, katerega petstoto obletnico obeležujemo, je zgodovinsko informativna točka, ki izraža hrepenenje ponižanih in razžaljenih po boljšem materialnem in duhovnem življenju. Puntarski klic »Le vkup, le vkup uboga gmajna« pa je danes, ko živimo bolje kot kadarkoli prej, del kolektivnega spomina, ki nas navdaja s ponosom in nas kot metafora za eksistencialne človeške stiske nagovarja, naj v moderni demokratični družbi ponotranjimo občutek za pravičnost in blaginjo vseh ljudi.
Besedilo je govor ob 500. letnici kmečkega punta v Brežicah. Opombe, ki se nanašajo na govor, so izpuščene.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
// //
