Odprto pismo Brini Svit

Foto: Mladinska knjiga.
Foto: Mladinska knjiga.

Avtor se odziva na knjigo Slovenski obraz, o kateri je komentar pod naslovom V iskanju slovenskega obraza že objavil Marko Mehle. Besedilo je naprej izšlo v tedniku Svobodna Slovenija.

Zdi se mi, da je bilo okrog leta 2013, ko si se pojavila pri nas s fotoaparatom v roki in menda tudi s snemalcem v spremstvu Lučke Potočnik. Spominjava se oba z ženo tudi tvojih obiskov v Slovenski hiši in v mestu. Zapustila si nama prijeten spomin in sva bila vesela tvojega obiska. Kasneje si nama poslala po pošti tudi svojo knjigo v francoščini Visage slovene s prijaznim posvetilom: »Pavli in Marjanu hvaležno in prijateljsko«. V naslednjih mesecih sem se lotil branja teksta, ki se je nanašal na naju, v nekdaj tako priljubljeni francoščini, ki jo ti obvladaš mojstrsko in v igrivem slogu, ki pa je prekašal moje današnje znanje. Precej časa sem še porabil, da bi dokončno razbral vsebino, ki ima precej teatralne igrivosti, pa se mi je začelo vedno nekaj zatikati, bolje rečeno sem začutil več kamenčkov v čevlju. Končno sem naprosil našo argentinsko znanko, da mi samo odstavek, ki se nanaša na naju, prevede v španščino. Ko sem ga dobil v roke sem se zgrozil pred kopico izmišljotin in obsodb v zvezi z mojo ideološko preteklostjo, absurdno žaljivih in navsezadnje nerazumljivih, ki jih ne morem uskladiti s tvojim »prijateljskim« posvetilom.

8. januarja 2015 sem ti poslal e-pošto z vrsto opomb in opozoril na tvoje netočnosti in izmišljotine, ne da bi hotel začeti kakšno polemiko. Nasprotno, hotel sem celo stvar zaključiti in pika. Do danes še nisem dobil tvojega odgovora. Pač pa sem bil presenečen, ko sem letos bral v Svobodni Sloveniji v št. 2 zanimiv uvodni članek izpod peresa Marka Mehleta, ki živi v Sloveniji, in je obravnaval knjigo Brine Svit, ki je izšla medtem v Sloveniji pod naslovom »Slovenski obraz«. Nemudoma sem prosil sina, ki mi jo je takoj poslal in je prišla v moje roke koncem januarja letos. Najprej moram čestitati Marku Mehletu za jasno in strogo diskvalifikacijo Brinine knjige. Moti ga, kot mene, v knjigi predstavljeno »karikaturo argentinskega Slovenca«. Potem dobro razčleni Brinine »vtise, ki jih je bila sama deležna« in kasneje pristavlja, da »si ne more pomagati pri določanju meje, kjer se konča realnost ter začenja domišljija.« Za tem se loti naju dveh z ženo in naju z neverjetno drznostjo obtožuje lažnih in absurdnih izmišljotin, ki so zrastle v njeni glavi. Proti koncu svojega članka Marko Mehle zaključuje svoj odličen zapis s stavkom: »Do sprave se ne da priti po bližnjicah.«

Ni moj namen obravnavati cele tvoje knjige, Brina, saj so nekateri opisi tvojih obiskov zelo prijaznega in res prijateljskega značaja. Osredotočil bi se le na spis namenjen nama dvema pod naslovom »Mladosti«, ki je natrpan z lažmi in ga je Marko Mehle primerno označil kot »karikaturo«. Ne gre za najino osebno užaljenost, ampak da se odkrijejo tvoje pomote in laži, ki jih natresaš kot »verjetna« dejstva in bi jih morda kak tvoj bralec v domovini jemal za resnična.

Naštel bom samo osebe tvojih »portretov«, po vrstnem redu: Rok Fink / Lučka Potočnik / Tone Mizerit / Marijan in Pavla Eiletz / Mimi Antonič / Julia Sarachu / Peter Rot / Jani Gris / Lučka Pavšer (Rotova žena) / Andrej Repar / Bojan Mozetič / Slovenska šola v Lanusu / Andrej Rot.

Kmalu v začetku omenjaš, da boš srečala enega redkih domobrancev, bojevnikov, ki je še med živimi. Pišeš »trije ali štirje so ostali … nič več« in s tem citiraš svojega prijatelja »Gandhija«, kot si preimenovala Andreja Rota, ki ti je pisal vrsto svojih »priporočilnih« pisem, kot sama omenjaš. Po kratkih prijaznih besedah začenjaš spraševati o vojni. Kajti »očka«, tako me imenuješ, je »s kolaboracijo začel zelo zgodaj, leta 1943«. Nato citiraš moj ugovor: »Ne, ne, kakšna kolaboracija, me vehementno prekine. To ni bila kolaboracija, ampak tehnično sodelovanje. – Prvič slišim kaj takega ‘tehnično sodelovanje’ … z nemškim okupatorjem, ki je hotel izbrisati z zemljevida majceno Slovenijo. Ali kot je izjavil Hitler med svojim obiskom aprila 1941 v Marjanovem rojstnem Mariboru, ‘Naredite mi to deželo spet nemško!’. Tehnično sodelovanje, kajti dobili so orožje, uniforme, par usnjenih škornjev in plačo, da se bodo bojevali proti svojim ljudem, oziroma tistim, ki so organizirali upor in bili pripravljeni žrtvovati svoja življenja, da njihovega naroda ne bo pogoltnila zgodovina in ga pahnila v nič? Angažiral se je zaradi patriotizma, pravi. Patriotizma? Seveda, ali niso nosili na svojih beretkah orla, starega slovenskega simbola? Borili so se proti komunizmu in revoluciji ter čakali na Angleže. On je služil v topniški enoti, na ljubljanskem gradu, leta 1945 so se umaknili na Koroško. To je izraz, ki sem ga že slišala: ‘umaknili’. Rekel je umaknili in ne zbežali.«

Ker v svojem spisu skačeš z ene teme na drugo, kot je pač tvoj slog, bom skušal malo bolj strnjeno opisati svoje prepričanje. Domobranci smo bili v gotovem trenutku prisiljeni izbrati edino realno možnost preživetja med dvema zverinama, faši-nacizmom in komunizmom. Zaupali smo našemu ilegalnemu vodstvu, da so zahodni zavezniki dobro poučeni o našem položaju, pa menda ni bilo pravega stika na pravem forumu. Komunisti so znali odlično manevrirati v kalnem. Tudi smo upali, da bodo zavezniki napravili invazijo v Istri in bi se mi takoj spopadli z Nemci in pomagali zahodnim silam pri napredovanju. Komunisti so bili absolutno proti tej invaziji in bi se v tem slučaju skupno z Nemci začeli boriti proti zaveznikom. Pa so zavezniki sklenili drugače in se je ves položaj spremenil.

Spet staviš pod vprašaj, če sem se res boril za dobro domovine, pa da smo imeli na rokavih (ne na kapah!!) grb kranjskega orla. Da, tako je bilo, ampak na vojaških beretkah smo imeli pravo neomadeževano slovensko tribarvnico! In potem, ko se je zgodovina (in njeni svetovni liderji) zasukala v nam nasprotno smer, smo se popolnoma v redu, ko smo počistili našo topniško postojanko na gradu in celo natančno postlali naše postelje, začeli pomikati proti severu, proti Koroški. Pozor, nismo zbežali, kot so bežali partizani, kadar so se jim bližali domobranski bataljoni. Bili smo prisiljeni umakniti se, ker so se bližale pod Titovim vodstvom od zaveznikov organizirane prekomorske brigade, sestavljene z bivšimi mobiliziranci iz nemške in italijanske vojske.

Vrnem se tja, kjer začenjaš pogovor o vojni. Praviš, da se je »papa«, (to sem jaz, čeprav me moja ženka po domače kliče »moži«), kot zelo mlad, zavezal v kolaboraciji z okupatorjem. Že v razgovoru sem te takoj popravil, da je ta kolaboracija bila samo »tehnična«. Kljub temu se ti zgražaš, spričo tega, kar je Hitler zagrozil Slovencem v Mariboru kmalu po okupaciji, da naj to deželo napravijo spet nemško. Draga Brina, da boš vedela, je vsa moja družina par dni po tistem Hitlerjevem nesramnem obisku zbežala iz Maribora, ker je mojega očeta že iskal gestapo in bi gotovo njega odpeljali v Dachau, verjetno bi zaprli tudi mojo mater in starejšega brata. Ta se je nekaj dni prej rešil iz ustaške zasede v Zagrebu, kamor je šel kot prostovoljec v jugoslovansko vojsko, ki naj bi se postavila v bran proti Nemcem. Moja družina je bila že od nekdaj popolnoma angažirana v slovenskem domovinskem duhu, preko katoliško (ne zaničevalno »klerikalno«, kot jih ti imenuješ) usmerjenih društev.

Svoje spomine iz tistih prelomnih časov sem na dolgo popisal v knjigi Moje domobranstvo in pregnanstvo, (izdala Celjska Mohorjeva). Naša družina se je zatekla v Ljubljano, ki je bila, kljub fašističnem okupatorju, bolj znosna. Kar kmalu, pri svojih šestnajstih letih, kot mladostnik, sem se včlanil v Slovensko legijo (ena izmed treh protiokupatorskih organizacij). Kje si ti, Brina, videla, da sem takoj po Hitlerjevim obisku v Mariboru zašel v »tehnično kolaboracijo, z orožjem, dobro oblečen v uniformo, s parom škornjev in plačo za boriti se proti svojim rojakom, se pravi s tistimi, ki so se organizirali v oboroženi resistenci, pripravljeni dati svoje življenje, da narod ne bi bil uničen in požrt od zgodovine?« Le kdo te je naučil teh absurdnih idej, saj se ti takrat še nisi rodila!

Nešteto knjig in spisov je bilo napisanih od ne-komunističnih piscev, kjer z zgodovinskimi dokazi razgalijo tisto »domoljubnost« od komunistov iz Moskve organizirane boljševistične revolucije z vsemi njihovimi lastnostmi. Naj omenim samo dejstvo, da so komunisti kar od začetka pobili v ljubljanski pokrajini nekaj čez tisoč nedolžnih civilnih žrtev, med temi mnogo žensk in otrok, še preden se je organizirala prva Vaška straža v obrambo proti komunistom. Takrat so se začeli Slovenci zavedati, kaj se z njimi dogaja. Po vaseh so začeli izkopavati skrite puške in organizirati nočno stražo pred napadi teh revolucionarjev, katerih pritisk se je dan za dnem večal. Po dolgem oklevanju in pomislekih so ljudje končno zahtevali od italijanskega okupatorja, da zagotovi mir pred temi zločini. Nekaj časa je trajalo, da je končno okupator dovolil delno oborožitev z zastarelim lahkim orožjem.

V septembru 1943 pride do razsula italijanske države in njihova vojska je trumoma zapustila to »ljubljansko provinco«. Takrat sem se jaz, sedemnajstletnik, kot zvest domoljub in v bojazni, da nas bodo zasedli Nemci in bi nas kot begunce iz Maribora aretirali in odpeljali v svoja zloglasna taborišča, priključil našim skupinam četnikov in Vaških straž, ki so se zbirali na Turjaškem gradu, kot del jugoslovanske kraljeve vojske.. Tam okrog smo se premikali štirinajst dni in bili stalno napadani od dobro organiziranih komunistov, ki se jim je priključila tudi italijanska topniška baterija. Umikali smo se pred premočjo partizanov proti Ljubljani, kamor sem se zatekel na skrivaj, da me ne bi odkrili Nemci. Ostal sem doma do konca leta 1943, ko so medtem razni naši vodje (najvažnejši je bil jugoslovanski general Rupnik), po dolgih diskusijah z Nemci, že ustanovili »Slovensko domobranstvo«. Dobro je tudi vedeti, da so se v Domobranstvu združili ne samo »klerikalci« ampak tudi liberalci. Zgodovinsko dejstvo je to, da nam Nemci niso nikdar zaupali, ker so vedno pričakovali, da jim bomo skočili v hrbet. Takšna je bila tista »tehnična kolaboracija«, ki je ti nisi mogla razumeti. To je bilo v mnogih tekstih že stokrat povedano in dokazano. Domobranci smo bili prisiljeni med dvema zmajema, odločiti se za enega ali drugega.

Potem govoriš o knjigi Passion fixe de Sollers in nato hočeš primerjati slovensko in francosko kolaboracijo. To je absurd. Če ne bi komunisti začeli svoje boljševiške revolucije v Sloveniji, sploh ne bi bilo govora o kakem »sodelovanju« z okupatorjem. Nato omenjaš »Ghandijev« (Rotov) film s scenami iz nemških arhivov o domobranski prisegi. Ta boleča tema je bila takrat za nas hud izziv, ker je bilo večina naših edinic nasprotna prisegi in pripravljena za umik v gozdove, ker se niso hoteli udeležiti te od Nemcev izsiljene prisege. Precej literature je na naši strani napisane o tej temi, a končno, ko je za las manjkalo, da se domobranci umaknemo v gozdove, so nas naši vodje pomirili, da ta prisega, ker je izsiljena, ni veljavna. Zato so šle nekatere naše edinice takrat v aprilu leta 1944 na stadion in nato v paradi na Kongresni trg. Moja topniška baterija je bila takrat razdeljena na razne skupine v notranjščini, zato nismo šli na tisto prisego. Vendar ti primerjaš tiste scene s civilisti v narodnih nošah in »črnih???« uniformah, na polju »konservativcev in klerikalcev«, in jih takoj primerjaš z rdečimi zastavami z boljševiškimi zvezdami pri odpornikih in komunistih. Nato pribiješ, da estetično ni mogoča primerjava, »lepota je revolucionarna«. Nato dodajaš nek citat v zvezi s francosko situacijo, da je »revolucija nasilnost, morija in tragika« , kar naj bi veljalo tudi za slovensko »resistenco«. Vidiš pa v tem tudi mladost in svetlobo na njih licih. Vidiš to lepoto samo na eni strani? To so bili tisti, ki so pobijali in mučili može, otroke in žene, ki ležijo v preko šeststo jamah in rovih po vsej Sloveniji?

Nato se vračaš spet na Kongresni trg, na tisto prisego, kjer v svoji domišljiji vidiš mene, v novi uniformi in bleščečih škornjih. Tam sanjaš, da me vidiš, ko poslušam in ploskam propagandnim govorcem in pred »kljukastim križem« pozdravljam s fašističnim pozdravom. In na stadionu prisegam zvestobo nemški vojski. Ljuba duša, to je že višek tvoje bolestne fantazije. Tisti dan mene ni bilo ne na stadionu, ne na Kongresnem trgu.

Še to bi ti omenil, za zaključek, da v teh tvojih zadnjih odstavkih, ko zelo lepo, skoraj dobrohotno opisuješ mojo ženo Pavči, niti z besedo ne omenjaš tistega bistvenega dela njene zgodbe, ki jo imaš registrirano v svojem snemalniku ali v svojem spominu, ko sta bili z njeno sestro Polonco zaprti v zloglasnem taborišču Teharje, kjer sta doživljali strahote tega taborišča, videli nečloveško mučenje zapornikov, stradanje in sovraštvo od strani »zmagovalcev« in od koder sta se sestri skoraj čudežno rešili uboja v Hudi jami. Morda ti je zmanjkalo časa, ali se ti je snemalnik zataknil?

In končno bi ti rad zaupal še to, Brina, da vsak dan moliva z ženo za naše rodoljube, prijatelje in nasprotnike, hkrati pa moliva in tudi delava za našo narodno spravo, tako neobhodno nujno in težko dosegljivo.

Draga Brina, iz srca bi ti priporočal obširno knjigo režimskega zgodovinarja Toneta Ferenca, mojega sošolca iz predvojnega Maribora. Ta fant je že na začetku knjige objavil faksimil svojega rokopisnega poetičnega predgovora, ki ga je zapisal maja 1995:

REQUIEM
Jaz tokrat praznoval ne bom
ne konca vojne in ne zmage.
Zaprl se bom v svoj tihi dom
in molil za Slovence svoje drage.
Za njih bom molil, ki so nekoč
bili rdeči, beli, plavi
in vsak v svobodo svojo zroč,
izginili v gorja poplavi.
Naj »lux perpetua« zdaj sveti vsem,
ki v breznih in grobovih spijo,
in »requiem aeternam« njih kostem,
kjerkoli trhle še ležijo.

Draga Brina, končal bi to pismo z iskreno željo, da se približaš še kakemu drugemu rojaku, ki tudi išče resnico, ki je razbita na nešteto končkov in je dolžnost vseh Slovencev, da sestavimo iz teh dragocenih drobcev takšno podobo naše polpretekle zgodovine, ki bi se vedno bolj približevala temu cilju, ki se imenuje Resnica.

Lep pozdrav,
Marijan in Pavči Eiletz

PS. Dodal bi še nekaj zanimivih drobtinic iz Brinine malhe, ki sem jih našel v drugih spisih:

(str. 33) … Domobrance, ki jih je v boj na strani okupatorja poslala Katoliška Cerkev … Prišli so časi maščevanja, obračunov in masovnih likvidacij … (Brina priznava:) … Zločin, ki so ga skrivali desetletja. Tragedija za tako majhen narod, ki jo je nemogoče obrniti. Zelo slab začetek za novi režim in prihodnost tega naroda, ki goji kult preteklosti in ima dober spomin …

(str. 46) … fotografija škofa Rožmana, kontroverzna osebnost … izdajalec, idejni šef kolaboracije, vojni zločinec, … pod italijansko okupacijo je najprej sodeloval z Mussolinijem, in nato s Hitlerjem.

(str. 87) (Andrej Rot piše) … imeli smo težave kot povsod drugod, alkoholizem, samomori, pobalinstvo in celo kriminal …

(str. 94) (govori Brina) … od tisočih Slovencev, ki so jih vrgli čez mejo in od katerih so mnogi odšli v Argentino. Argentina je postala drugo ime za gnezdo izdajalcev, vojnih zločincev in političnih nasprotnikov. Tistih, o katerih se ne govori. Gnili del sadežev. Tistih, ki jih lahko pozabimo, zbrišemo z zemljevida … Morali so vzeti nase usodo svojih očetov in uresničiti njihove trdovratne in trmaste sanje o slovenskosti na drugi strani zemlje.

(str. 95) … Ali so pripravljeni verjeti v uradno verzijo zgodovine njihovih očetov …? … Bilo je vse ali nič. En totalitarizem proti drugemu. Ali ubogaš ali pa odideš, zapustiš skupnost. Nobene druge možnosti ni bilo, … mi je razložil Andrej Rot večkrat zapored.

(str. 136) … No, rekla sem si, da bom poklicala Andreja Rota in ga vprašala, ali sta slovenskost in katolicizem še zmeraj v istem košu, ali se ju vendar ne bi dalo ločiti, popustiti, odložiti orožje, zadihati svobodno, s polnimi pljuči, in končno povedati tem otrokom vso resnico o domobrancih in partizanih, kar pomeni, da iz njihovih zgodovinskih učbenikov ne bi več trgali strani o kolaboraciji, izničevali dejstva, da so se njihovi stari starši borili proti svojim ljudem na strani Hitlerja, da so mu celo prisegli zvestobo, da so izgubili vojno in bili prisiljeni v izgnanstvo na drugo stran zemlje, v to prostrano deželo krav in tanga, kjer so uresničili svoje najbolj nore sanje: petinšestdeset let kasneje imajo njihovi vnuki še zmeraj slovenski obraz. …

(str. 144) (pogovor z Andrejem Rotom) … Izdali so te. Ja, izdali, ne vem, če obstaja kakšna boljša beseda. Izdali in uporabili so te tvoji. Tisti, ki so poslali pote. – Vrgli so me iz igre. Znašel sem se na rezervni klopi. Očitno nisem bil pravi mož za tiste razmere. Očitno nisem dobro poznal terena.