Homilija na 1. postno nedeljo, leto A.
»Poberi se, satan.«
Vsaka dobrota, vsaka ljubezen se začenja z zavestno odpovedjo sebičnosti in zlu. In sicer najprej zlu v sebi.
Pred vsako pravo ljubeznijo je sklep, da ne bom ljubil zaradi kakršnekoli koristi, da ne bom ljubil zaradi popularnosti in da ne bom ljubil in delal dobro zato, da bi imel nad tem človekom moč. Brez tega sklepa ni prave ljubezni. Ni dajanje, ampak jemanje, ropanje, izkoriščevanje. In je samota. Kajti ljudje bežimo od človeka, ki nam jemlje. Jemlje pa vedno le tisti, ki čuti, da nima. Jemlje vedno samo človek, ki dvomi v to, da je ljubljen.
Priti v ta dvom pravzaprav res ni težko. V življenju vedno nastopijo trenutki ali cela obdobja, ko v sebi čutimo praznino, poraz, samoto, nemoč. Takrat začnemo dvomiti. Dvomiti v to, da nas ima Bog rad, ker – če bi nas res imel rad – ne bi nikoli dopustil, da se nam zgodi kaj slabega. In v trenutku, ko začne človek v to dvomiti, se znajde v strahu, da ni dovolj dober, da ne dela prav, da se trudi zaman. Da je v bistvu sam, ker ljubezni ni vreden. Ta strah je korenina vseh skušnjav.
Tako se začne njegovo prijateljstvo z zlom, ki ga sicer sklene samo zato, da bi si človek to ljubljenost in sprejetost kupil ali zaslužil: s koristjo, s priljubljenostjo, z močjo. Pa stori ravno nasprotno. Bolj kot se z njim brati, bolj je sam, manj ljubezni je v njegovem življenju. Ker je – čeprav mu ponuja same lepe in privlačne stvari – hudičev cilj samo eden: da človeka uniči. In to lahko naredi samo tako, da ga oropa ljubezni.
Zato se je pred vsem potrebno odpovedati zlu in odpovedati koristi. Kajti z odpovedjo zlu, ki se začenja v iskanju koristi, avtomatsko verjamemo, da ničesar ne potrebujemo, ker že vse imamo, ko imamo ljubezen Boga. Potem lahko prav ljubimo.
To je prvo uboštvo postnega časa: uboštvo v koristi. Odpoved koristi nas bo približala drugim ljudem, nam dala občutek izpolnitve in s tem še več ljubezni, kot smo je podarili. Kajti ljubezen vedno rodi ljubezen. Do tega uboštva pa ne moremo priti drugače kot Jezus: s postom, molitvijo in hvaležnostjo za to, kar imamo.
Pripis uredništva: Marko Rijavec je duhovni asistent v Dijaškem domu Škofijske gimnazije Vipava in piše blog Besede za srce.
Foto: Flickr
