Brez dvoma so posledice prve in druge svetovne vojne tiste, ki so svet in svetovne voditelje privedle do zaključka, da je treba za vzpostavitev svetovnega miru ukrepati na širši ravni. V tem duhu se avgusta 1941 sestaneta ameriški predsednik Roosevelt in britanski predsednik vlade Churchill, ki na krovu bojne ladje Prince of Wales podpišeta Atlantsko listino, ki ji januarja naslednje leto sledi podpis Deklaracije združenih narodov, ki jo podpiše šestindvajset vlad. Ta deklaracija je bila temelj za kasnejšo ustanovitev OZN, do katere je prišlo 26. junija 1945.
Ob tem želim izpostaviti izjemno pomembno osebnost tistega časa in prostora, Libanonca Charlesa Malika,[1] predstavnika Libanona na konferenci za ustanovitev OZN v San Franciscu, kasneje tudi libanonskega veleposlanika v ZDA (1945–1955). Malik se je dobro zavedal, da za zagotovitev miru v svetu ni dovolj zgolj tehnična organizacija – potrebna je resnična pravičnost. Med drugim je dejal:
»Dokler ne zagotovimo resničnih pogojev za duhovno in intelektualno zdravje in dokler ne določimo pravih pozitivnih pojmov, na podlagi katerih bi človek lahko živel, se bojim, da bo vse naše delo na tej konferenci zaman.«
Zavedal se je pomembnosti človekove duhovne danosti in realne možnosti, da se kot taka razvija.
Kmalu po ustanovitvi OZN se je pričelo delo za pripravo Splošne deklaracije človekovih pravic (SDČP). Številne delovne skupine, podskupine in komisije so razpravljale o tem, kaj sploh so človekove pravice, katere so in kakšen je njihov pomen za človeštvo in svetovni mir. Delo ni bilo lahko, saj je bilo treba doseči čim širše soglasje med državami članicami organizacije. Na enem izmed takšnih srečanj je Malik predlagal štiri temeljna načela, ki bi jih morala upoštevati SDČP:
- človeška oseba pomeni človeško bitje v svojem resničnem in konkretnem bistvu v družbi in se kot taka nahaja v bistveni prednosti pred kakršnokoli skupino, ki ji morebiti pripada;
- človekove misli in vest so njegove najbolj svete in nedotakljive danosti;
- kakršnakoli prisila, ki neposredno zahteva človekovo soglasje, je napačna;
- katerakoli skupnost, ki ji človek pripada, se lahko moti, kakor se lahko moti vsak človek.
Ta štiri načela so pri nekaterih iz Malikove skupine naletela na neodobravanje, skoraj ogorčenje. Najbolj jim je iz ideoloških razlogov nasprotoval predstavnik Sovjetske zveze Tepljakov, kar je povsem razumljivo. Za državo, ki nadzira ne samo javno, ampak tudi zasebno življenje državljanov, ki namesto njih sprejema temeljne življenjske odločitve, je bilo Malikovo razmišljanje nesprejemljivo. Tepljakov je zavzel stališče, da »posameznika ne moremo ločiti od družbe, od skupine ali od skupnosti. Prav tako ne moremo ločiti skupnosti od posameznika.«
Razumeti moramo, da je takšno razmišljanje tudi danes navzoče v različnih še obstoječih totalitarnih sistemih in je bilo nekoč tudi v Sloveniji, saj totalitarni sistemi ne omogočajo ali priznavajo posameznikove svobode in pravic. Predstavnik Združenega kraljestva je želel zavzeti nevtralno držo, medtem ko je bila predstavnica ZDA, Rooseveltova, mnenja, da je treba posameznikom v družbi zagotoviti pravice. Tudi francoski predstavnik se je nagibal k stališču, da je pravica posameznika pred pravico skupnosti, saj »nima nobena človeška oblast pravice od posameznika zahtevati, da zanika svojo vest«. Malik je na koncu postavil vprašanje, ali obstaja država za dobro ljudi ali pa obstaja človek za dobro države, in seveda odgovoril pritrdilno na prvi del vprašanja. Menil je, da če takšen pogled ne bo prevladoval v formulaciji človekovih pravic, bodo totalitarne države zmagale tudi v tej najbolj »sveti« stvari.
Pogledi Malika in Tepljakova glede človekovih pravic in svoboščin so bili diametralno nasprotni. Medtem ko je prvi želel, da se zavaruje človekovo dostojanstvo, je drugi poskušal doseči, da se tudi s pravnimi sredstvi izvaja nadzor nad človekom in da je ta kolikor mogoče odvisen od države.
Živeti v svobodni družbi, kjer država zagotavlja spoštovanje človekovih pravic, tudi osnovne človekove pravice do verske svobode, tako v zasebnem kot javnem življenju, so sanje vsakega človeka. Pri nas se na področju vzgoje in izobraževanja še nismo približali temu, kar pravi 2. člen Protokola k Evropski konvenciji človekovih pravic:
»Pri izvajanju funkcij, ki so v zvezi z vzgojo in izobraževanjem, mora država spoštovati pravico staršev, da zagotovijo svojim otrokom takšno vzgojo in izobraževanje, ki sta v skladu z njihovim lastnim verskim in filozofskim prepričanjem«.
Ustavno sodišče Republike Slovenije je že leta 2014 odločilo,[2] da mora zakonodajalec odpraviti protiustavnost, ki obstaja glede različnega financiranja osnovnih predmetov (matematika, fizika, slovenščina) v javnih in zasebnih osnovnih šolah. Vse do danes ta protiustavnost še vedno ni odpravljena. Politika sedaj napoveduje, da ima pripravljene štiri rešitve. Bo katera od teh sledila slovenski ustavi in Evropski konvenciji o človekovih pravicah?
[1] Delo Charlesa Malika pri OZN je dobro predstavila ameriška pravnica Mary Ann Glendon (1999): Il laico nell’agone pubblico, v: Studi Cattolici 465: 741–748.
[2] Odločba US v zadevi U-I-269/12 z dne 4. decembra 2014 določa, da mora DZ protiustavnost odpraviti v roku enega leta od njene objave v Uradnem listu. Odločba je bila v njem objavljena 9. januarja 2015 (Ur. l. RS, št. 2/15).
