Splošna kriza Slovenije se kaže skozi različne “prigode” slovenske politike. V zadnjih tednih so odstopi in “koraki nazaj” postali razpoznavni znak slovenskega političnega vsakdana. In vse to se je dogajalo z neverjetno hitrostjo. Človek je vsemu temu kaosu že težko sledil, kot bi šlo za preobrate kake španske televizijske limonade. Ne, ne gre samo za odstop senata Komisije za preprečevanje korupcije, ki je sprožila še največ odzivov (precej več kot odstop dveh ministrov). Gre v prvi vrsti za stranpot, na katero je zašla uradna Slovenija. Odstopi so le stranski učinek.
Je stanje v državi še pod nadzorom?
Ko smo v prejšnjih tednih spremljali množične in nenadne spremembe v slovenskem političnem vrhu, smo se lahko le vprašali, ali je to res mogoče. V trenutku, ko je bila izglasovana zaupnica vladi Alenke Bratušek in nekoliko kasneje zavrnjena nezaupnica finančnemu ministru Urošu Čuferju, je slovenska izvršna oblast po hitrem postopku izgubila dva ministra (za gospodarstvo Stanka Stepišnika, za zdravje Tomaža Gantarja), tretji (minister za infrastrukturo Samo Omerzel) je še vedno močno na prepihu. V slovo je medtem pomahal tudi Tomaž Kuntarič, predsednik družbe Sod, trenutno najpomembnejše državne agencije, ki se ukvarja z državnim lastništvom. Zadnji, ki so sporočili, da jim je “počil film”, so bili člani Klemenčičeve komisije. Seveda, razlogi so različni in obdelati jih gre vsakega posebej. Vseeno pa se možični odstopi navzven ponujajo kot “enovita” slika, ki kaže jasno podobo stanja duha v Sloveniji. Preprosto, vtis je, da nihče ne nadzira situacije. In to ravno v trenutku, ko bi moralo biti vse pod nadzorom, da bodo prihajajoči meseci, najbrž odločilni za prihodnost Slovenije, čim manj tvegani.
Množični odstopi: farse in prelaganje odgovornosti
Odstop ministra za gospodarstvo Stanka Stepišnika in zelo nejasen položaj ministra za infrastrukture Sama Omerzela že mejita na farso: prvi je kot minister blagoslovil javni razpis, na katerem je podjetje Emo orodjarna, v katerem je sam med delničarji, prejelo 350 tisoč evrov sredstev in pred kratkim je pdjetje ponovno kandidiralo za drug razpis. Zaradi “higiene” (ali bolje medijske odmevnosti primera) so strankarski in vladni kolegi ministra odstopili (formalno je sicer odstopil sam). Farsa je dosegla višek le nekaj dni pozneje, ko so mediji razkrili podobno zgodbo, v kateri je glavno vlogo igral minister za infrastrukture Samo Omerzel: bil je tik pred tem, da podpiše pogodbo z državno družbo za upravljanje avtocest Dars. Zgodba je prišla na dan nekoliko prezgodaj, Omerzelu pogodbe ni uspelo (še) podpisati. To bi mu lahko rešilo ministrsko kariero: odkar je novica prišla v javnost, je namreč podjetnik Omerzel začel zatrjevati, da se pogodbi z Darsom odpoveduje.
Nekoliko drugačni sta zgodbi drugih dveh odstopov: minister za zdravje Tomaž Gantar, ki je spadal v kvoto Desusa, je svoj odstop pojasnil z nezmožnostjo izpeljave nujnih sprememb zdravstvenega sistema. Skratka, Gantar je javnosti posredoval sporočilo: preveč je parcialnih političnih interesov, da bi lahko izpeljal svoje zamisli. Preveč je pritiskov, ki so si med seboj nasprotni. Situacija je popolnoma blokirana, nemogoče je iti v kakršnokoli smer. Blokada je popolna. Dejstva so znana: javna zdravstvena blagajna je že dalj časa v minusu, sredstev ni dovolj oziroma je preveč razsipnosti. Interventnega zakona, ki bi moral to stanje urediti, po Gantarjevem mnenju ni mogoče uskladiti niti na ravni koalicije. Na tak način naj bi bila zdravstvena reforma neizvedljiva. Posledica vsega tega je bil nepreklicni odstop z mesta ministra.
V tem kontekstu je treba nujno omeniti tudi Tomaža Kuntariča, predsednika uprave Slovenske odškodninske družbe (Sod), ki upravlja z državnimi deleži v podjetjih. Vprašanje upravljanja Soda je v teh mesecih posebej pomembno zaradi hkratnega postopka ustanavljanja državnega holdinga. V procesu prodajanja deležev v državnih podjetjih bi namreč moralo iti vse državno premoženje pod okrilje novoustanovljenega Slovenskega državnega holdinga (SDH). Proces prehajanja iz ene agencije v drugo je posebej delikaten: v prvi vrsti gre tukaj omeniti prenos premoženja Soda, ki je najbolj obsežno. Kljub temu, da je bilo neformalno dogovorjeno, da bo Kuntarič ostal na svojem mestu do polne uveljavitve SDH, je njegov odstop prišel predčasno. Tako se je ustvaril upravljalski vakuum ravno v najpomembnejši fazi. Interpretacij, kako je dejansko prišlo do tega odstopa, je sicer več tudi zaradi sporov znotraj koalicije glede upravljalskih vprašanj med SD (Kuntarič velja za človeka, ki je bliže tej stranki) in Pozitivno Slovenijo.
Pod črto
Kaj naj zapišemo pod črto? Množični odstop senata KPK, ki se je zgodil pred dobrim tednom, je torej samo zadnji v vrsti odstopov. Ob vseh teh odstopih se pojavlja pomembno vprašanje: ali se vodilni kadri v Sloveniji sploh zavedajo pomena pojma odgovornost? Če bi moral biti odstop tisto nevsakdanje dejanje, s katerim se javnost opozarja na izrazite težave pri urejanju in upravljanju določenega področja, pa dosegajo množični odstopi vsepovprek čisto nasprotni učinek in spominjajo prej na farso. V prvih primerih (Stepišnik in Omerzel) se namreč javnost upravičeno sprašuje, ali so ministri pojem odgovornost zamenjali s pojmom zasebnega interesa, v ostalih (Gantar, Kuntarič, KPK) pa se ustvarja vtis o odgovornosti z “rokom zapadlosti”. V trenutku, ko je situacija posebej težavna, je vselej na razpolago karta odstopa: splošno načelo, da se vodilni kadri imenujejo na vodilna mesta ravno zaradi odgovornosti, ki jo bodo morali prevzemati, doživi v teh primerih farsični preobrat v smislu: “Pa naj kdo drug rešuje namesto mene, ker se zaradi prevelikih pritiskov moje zamisli ne uresničujejo”. In na tej točki postane paradoks še najbolj očiten. Na vodilna mesta so ljudje postavljeni zato, da sprejemajo odgovornosti, v javnosti pa se ustvarja vtis, da ravno ti državni funkcionarji potem od odgovornosti bežijo.