Saj se spomnite klasičnih pravljic iz mladosti, ko se moški in ženska po vseh mogočih pripetljajih in zapletih na koncu poročita ter “živita srečno do konca svojih dni”. No, filmska industrija, nam je spridila tudi klasične pravljice in jih spremenila. Prav konceptualno.
Zadnjič sem z enim očesom spremljal – ne morem reči, da sem pozorno gledal – film ‘Zrcalce, zrcalce’ z Julio Roberts v glavni vlogi. Film je sicer priredba Sneguljčice, ene najbolj znanih pravljic bratov Grimm. Kar me je pritegnilo je, kako so v filmu prikazani moški. Najprej sem zastrigel z ušesi, ko se je Sneguljčica mečevala s princem in ga osvajala. Od kdaj pa se dekleta bijejo z moškimi?
V drugem prizoru je bil moški (princ) prikazan kot pohleven kužek, ker ga je začarala hudobna mačeha. Prav pomilovanja vredno bitje. No, za višek, pa na koncu princa s poljubom reši Sneguljčica. Meni, staremu staromodnežu se zdi, da naj moški “rešuje” lepotice in ne obratno. Torej, v filmu je prikazan moški kot pohleven kužek, kot kakšna moška “copata”, moški, ki se sablja z deklico, moški kot slabič, ki ga mora reševati dekle. V originalni pravljici je namreč princ s poljubom rešil deklico, še prej pa so jo nekajkrat rešili palčki. Od kod ta radikalna sprememba koncepta v percepciji delovanja moškega?
Poženščenje moškega
Ozrimo se po naši družbi in opazili bomo, da se moški feminizirajo. Celo fizično postajajo vedno bolj podobni ženskam. Poglejte si stare fotografije svojih dedov iz mladosti in videli boste kako bolj “decovsko” izgledajo v primerjavi z današnjimi mladeniči. Prav simbolično je odstranjevanje značilno moških dlak po celem telesu in ukvarjanje z lepoto na vse mogoče načine. Moški včasih praktično (razen mila) niso poznali kozmetike, sedaj si pa poglejte v kozmetične trgovine. Moške kozmetike ni prav nič manj kot ženske.
Skratka, moški se feminizirajo, ženske se maskulinizirajo (izkazujejo moč – bojevita Sneguljčica iz filma je prav primeren simbol), postajamo si podobni, skoraj enaki. Fizično, po izgledu in tudi po obnašanju. V Sloveniji se celo dosledno uporablja pojem ‘enakost spolov’, namesto enakovrednost ali enakopravnost. Sam bi še raje rekel ‘enakovredna komplementarnost spolov’.
Šola in šolski sistem taka kot sta, sta skoraj čisto feminizirana. Pač šolski sistem vodijo “deklice”, učijo pretežno “deklice” in tako zgrajen šolski sistem seveda favorizira deklice. Poglejte si razmerje na boljših srednjih šolah – več kot dve tretjini je deklic. Gotovo ste starši opazili veliko povpraševanje po plesalcih na maturantskih večerih.
Fante doma vzgajajo mame – oče je zaradi tega ali onega vzroka odsoten, v vrtcu fant naleti na same vzgojiteljice, v šoli ga učijo skoraj same učiteljice in ko pride k verouku, ga poučujejo v veri samo katehistinje (to vem, ker sem jih enkrat izobraževal). Kje naj fant dobi zgled moškega obnašanja? Edinole morda pri kakem športnem trenerju.
Moški preprosto šlevasto odide iz družine
V naših družinah moških ni več. Ogromno je mater, ki se same trudijo z vzgojo otrok. Pri nas je pač tako, da ob ločitvi feministično usmerjene socialne službe, otroke v ogromni večini dodelijo ženskam. Moški se tako lahko le redko prikaže in še takrat nima nobene moči. Roman Vodeb, levičarski psihoanalitik, je zadnjič na okrogli mizi v organizaciji NSi na temo spremembe družinskega zakonika takole pribil: “Oče mora imeti vzgojno moč.” Kako naj jo pa ima, če vidi svoje otroke – na primer – en vikend na dva tedna? Ni mogoče, da bi imel vpliv in ga tudi nima.
Vzgoja je pa težko delo, pravo garanje. To vedo vsi, ki so kdaj vzgajali najbolj “zaguljene” ljudi na svetu – pubertetnike. Mama brez podpore moža težko vzgaja, velikokrat se zgodi, da se pod težo zlomi in pristane na antidepresivih ter drugih psihofarmakih ali pa zablodi v ezoteriko in “ultra zdravo” življenje.
Res je, da moški iz družin velikokrat preprosto šlevasto odidejo, namesto, da bi se borili ZA svoje mesto pri otrocih, da bi se borili ZA dober odnos s svojo ženo. Lažje je namreč oditi, kot pa se boriti, lažje je najti “kemijo” v odnosu z novo žensko, kot pa vsakodnevno vzpostavljati “kemijo” doma, z ženo. Pri sveži zaljubljenosti se namreč “kemija” sama zgodi. To je lahko, za to ni treba garati.
Zdi se, kot da bi moški raje izbirali tiste bitke za katere vemo, da jih bomo dobili. Ker so pač lahke. Kot da bi raje izbirali poti do onih lepotic, ki se nam same “mečejo pod noge”, kot pa, da bi reševali domačo lepotico – ženo. A je to podobno moškim principom o katerih govori John Eldredge v knjigi ‘Divji v srcu’, ko govori o moškem kot predanem bojevniku – proti zlu in za življenje, o moškem, ki ljubi pustolovščine (one prave, ne razdiralno ljubezenske) prav zato, da ga le-te stalno izpostavljajo preizkušanju, o moškem kot reševalcu lepotice – one domače, ki naj ji dá vsakodnevno vedeti, kako zaželena in ljubljena je?
Če pa moški že ostane v družini, je pravzaprav velikokrat odsoten in se – kot sem povedal na Moškem zajtrku v soboto v Veržeju – utaplja. Pri nas je navada, da se moški večinoma utapljajo v alkoholu, v pretiranem delu, kar je v Sloveniji družbeno sprejemljivo, celo zažaleno, v »kavčevskem« športnem navijaštvu, včasih tudi v pretiranem ukvarjanju s sicer hvalevrednimi hobiji. Vse to je beg moškega od svojega bistva: biti ljubeč mož, vzgojitelj svojih otrok, varuh in borec, reševalec lepotic (žene, pa tudi hčera iz krempljev lahkotne promiskuitetne spolnosti).
Čas je za »novo moškost«
Res, ženska je bila včasih zatirana, prav nobenih drugih pravic ni imela, kot le rojevati otroke, skrbeti za gospodinjstvo in biti na razpolago možu. Celo sam se spomnim – bolj po pripovedovanju – obnašanja naših dedov in še bolj pradedov. Prav je, da so si ženske priborile pravice, prav je, da so enakovredne in enakopravne.
Bog je različnost in komplementarnost moškega in ženske položil v nas. Mi moški smo pravzaprav sprevrgli njegov namen in nihalo je sedaj zanihalo v bojeviti, sprevrženi feminizem. Poglejte si primer Urške Faller, organizatorke festivala ‘Femme Femminite’, ki je želel vreči pojem ženstvenosti nazaj v slovenski prostor. Doživela je tak napad feminističnih aktivistk (za ilustracijo si preberite pismo feministk in njihovih podpornikov), da ga je morala odpovedati. Predstavljam si kakšen pritisk so v ozadju vršili vršile na medije, na sponzorje in na vodstvo Cankarjevega doma.
Čas je, da se moški počasi “vzamemo v roke”, se zavemo pomena moškega v družini, svoje vzgojiteljske vloge, vloge bojevnika ‘za prav’ in da se podamo v pustolovščino reševanja svojih lepotic – žene in hčera. Tako bomo zgled očeta svojim sinovom. Da oni nadaljujejo z bojevanjem pravih bitk, za treniranje v pravih pustolovščinah in za nov krog reševanja lepotic.
Čas je, da se moški “po moško” odločimo zavezati se z eno lepotico za vse življenje, biti vsakodnevno in brezpogojno ljubeč do te lepotice, biti zavezan reševanju problemov, kljub stiskam ostati v družini, prevzeti odgovornost za vodenje, biti varuh ter zgled poguma in človek, na katerega se lahko vedno nasloni žena, otroci pa jasno občutijo meje.
Foto: Grega Valič