Zdi se, da je pojem “manjšinska vlada” trenutno eden bolj trendovskih v Sloveniji. Že marsikdo nas je v dneh, ko se je Marjan Šarec nekako najbolj doslej približal mandatarskemu kronanju, spomnil, kako ni takšna oblika zagotavljanja politične večine pravzaprav nič nenavadnega. Niti v Sloveniji ne, kjer je bila prva manjšinska vlada nekaj zadnjih mesecev svojega obstoja pravzaprav že Peterletova in za njo prva Drnovškova, ki so jo postkomunisti uradno podpirali le od zunaj, kaj šele v belem svetu.
Primerom ni česa dodati
Kopici v zadnjih dneh navedenih lepih zgledov, zlasti pa tistih z juga in severa Evrope, se reče, s Pirenejskega polotoka in iz Skandinavije, kajpak ne kaže in ni moč oporekati in jim niti ni česa dodati. Manjšinska vlada sploh ni redka ptica. Pravzaprav je oblika njene uresničitve, v kateri politični prijatelji, ki veljajo za preveč skrajne, da bi z njimi sedeli čisto blizu za mizo, zagotavljajo podporo, ne grejejo pa vladnih foteljev, sodi med najpogostejše, o čemer bo morda še kaj govora v nadaljevanju.
Odločitev Levice je s tega vidika enako smiselna, kot je bila odločitev Nove Slovenije. Stranka je z njo pravzaprav ubila kar več muh na en mah. Najprej je plačala obol trdemu protijanšističnemu jedru svojih podpornikov, ki bi ji težko odpustili, če bi zakrivila neuspeh iskanja mandatarja v drugem krogu in s tem tretji krog, v katerem ovinek vsaj okrog SDS, če že ne okrog Janše, praktično ne bi bil več mogoč. S tem je svojo dolžnost do “levice” v tem mandatu praktično že izpolnila in se bo lahko po potrebi šla tudi opozicijo, kar je ne bo oviralo pri večanju njene teže na levi na poti do naslednjih volitev. Če bi bila polnokrven del koalicije, bi zelo verjetno delila usodo ostalih glasnih protisistemskih strank in gibanj, pa najsibo z leve ali z desne, ki jih je udeležba v vladi običajno izsušila. S tem pa je navsezadnje zagotovila nekaj olajšanja za vest tistih v peterici, ki so morda preresno vzeli v zadnjih dveh mesecih pogosto izrekano mantro o svoji “sredinskosti” in bi jih v španoviji z Luko Mescem nekaj peklo po desnem bedru, kar bi bila morda vest.
Ni še zadnji korak
Seveda je, kot v zadnjih dveh mesecih že večkrat omenjeno, izvolitev mandatarja po slovenski ustavni ureditvi le prvi korak. Če Šarcu uspe preskočiti to oviro, bo verjetnost, da se na premierski stol zavihti Janša, zares majhna. Vendar na tak način še ne bo imel ministrskega kabineta. In tukaj je morda priložnost, da se vendarle še izcimi kakšna boljša kombinacija od razglašenega kvinteta. Prav verjetno to sicer ni, saj bo na drugi stopnički zadostovalo že, da devet poslank in poslancev Levice preprosto ne pritisne na gumbe za nove ministre ali proti njim.
Nekako velja splošno prepričanje, da bo razmajana vladna barka z na volitvah krepko poraženo dosedanjo vladno trojko na odločilnih položajih in z mašilom za luknje v barki v podobi Levice plula le malo časa. Sam o tem nisem prepričan. Če se je trojica doslej uveljavljenih strank (Desusa ne štejem, ker zanj itak šteje samo udeležba v vladi, kakršna koli bi ta že bila) tako rekoč brez vprašanja podredila nominalnemu vodstvu na volitvah nikakor ne prepričljivega novinca in doslej zavrgla vse razumne pomisleke o projektu krpanja take vlade, ki ima v volilnem izidu le šibko podlago, vse v imenu brezobličnega bloka, potem ni izključeno, da bo “blokovska solidarnost” skupaj z dejansko odločilnimi silami bloka na silo ohranila španovijo skupaj tudi dobršen del mandata. Morda se utegne zgoditi celo, da bo večina energije posvečena temu, kako zagotoviti, da volivci na oblast aboniranemu bloku v prihodnje ne bi več zastavljali tako težkih rebusov za oblikovanje vlade. In bo glavno opravilo okrepljene peterice hajka na opozicijo, še posebej, ker je očitno protijanšizem tako rekoč edino lepilo, ki v prostem času sprto druščino lahko drži skupaj.
Opomba pod črto
Manjšinska vlada v Sloveniji je kaj kmalu torej mogoča in celo verjetna. Ne bi pa bilo prav, če ne bi vsemu, kar je bilo doslej povedano o njej, dodal nekaj opomb pod črto. Čeprav je njenih tovarišic po Evropi res precej, se od slovenskega položaja vsaj mnoge med njimi kljub vsemu razlikujejo po nekaterih pomembnih potezah.
Najobičajnejša oblika manjšinske vlade je konstelacija, v kateri eni zelo močni stranki do večine manjka samo nekaj sedežev. Podporo si poišče bodisi pri izrazito nišno usmerjenih političnih skupinah, ki si prizadevajo zlasti za bonbončke za svoje jedrne podpornike, ali pa pri že omenjenih političnih prijateljih, ki jih ne bi rada spustila preblizu. S prvim primerom imamo opraviti recimo v Veliki Britaniji, kjer konservativcem do večine manjka zgolj nekaj poslancev, “posojajo” pa jim jih severnoirski demokratični unionisti. V isti tip je sodila večina vlad v Španiji med letoma 1989 in 2011. Tako socialistoma Gonzalezu in Zapateru kot konservativcu Aznarju (v prvem mandatu) so manjkajoče glasove (od enega do dvajsetih v 350-članskem parlamentu) zagotavljale katalonske in baskovske pokrajinske stranke. Druga oblika je trenutno denimo v obtoku na Portugalskem, kjer močnim socialistom od zunaj pomaga skrajna levica, in na Češkem, kjer koalicijo premočne Babiševe stranke in šibkih socialdemokratov podpirajo komunisti, s katerimi kajpak uradno nihče noče v španovijo. Pred leti je bila takšna manjšinska prva vlada Iva Sanaderja. Do večine manjkajočih sedem glasov so ji zagotavljali predstavniki manjšin in Hrvaške kmečke stranke, ki v vlado ni hotela zaradi strahu, da bi se v hadezejevskem morju utopila (kar se je vseeno zgodilo). Z ničimer podobnim nimamo opravka v Sloveniji. Pičlih trinajstih poslancev Šarčeve stranke ni primerljivih z močjo britanskih konservativcev ali portugalskih socialistov.
Drugi tip manjšinske vlade je doma v Skandinaviji. Vsaj na prvi pogled je slovenskemu položaju bolj podoben. Na Danskem, Norveškem in Švedskem so stranke relativno trdno razporejene v meščanski ali desnosredinski in levosredinski tabor. Občasno sicer kakšna stranka prestopi, a to se je doslej zgodilo le po enkrat na Danskem in enkrat na Norveškem. O sestavi vlade odloča torej dosežek blokov ne glede na rezultate posamičnih strank. Zato je vlada, posebej če zmaga desna sredina, praviloma sestavljena iz več, tudi petih strank. Včasih niti tako široka druščina ne zbere večine in koalicijo od zunaj podpre podobno “sumljiv” prijatelj, kot je v Sloveniji Levica, le da z desnim predznakom. Tak je trenutni danski primer, ko imajo liberalci in konservativci, ki so v vladi, skupaj le nekaj več kot petino sedežev, odločilne glasove pa jim zagotavlja predvsem Danska ljudska stranka, katere najljubša tema je omejevanje priseljevanja. Na Norveškem je položaj obraten: protipriseljenska Napredna stranka skupaj s konservativci sedi v vladi, a zato v njej neposredno nočejo sodelovati krščanski demokrati, ki vladi nudijo podporo od zunaj. Toda celo v teh primerih je običajno tako, da ena, vodilna stranka bloka po svojem dosežku prednjači. Na Danskem so to praviloma liberalci, na Švedskem in Norveškem konservativci. Marjan Šarec si s svojo listo ni zagotovil takšnega primata, je pa “blokovska zavest” pri tistem delu politika, ki mu v Sloveniji pravimo leva, seveda zelo močna, kakor smo že omenili.
Še dva modela
Najbliže slovenskim razmeram so verjetno trenutne španske. Tam manjšinsko vlado socialista Pedra Sancheza, ki je prisegla junija in v kateri so samo socialistični in neodvisni ministri, čeprav imajo socialisti komaj 84 od 350 sedežev (relativno še vedno skoraj sto odstotkov več od Šarca), skupaj drži praktično samo nasprotovanje konservativni Ljudski stranki in njenemu nekdanjemu voditelju Marianu Rajoyju. Poleg španske variante Levice namreč vlado podpirajo tudi desni in levi Katalonci in Baski.
Obstaja še tip manjšinske vlade, ki je nekak nadomestek za veliko koalicijo. Trenutno imamo z njim opraviti na Irskem, kjer prej vodilna vladna stranka Fine Gael po volitvah ni mogla oblikovati vlade, zato je dosegla dogovor z opozicijskimi konservativci o zunanji podpori. Obe stranki sta seveda bistveno močnejši od Šarčeve liste. Za podobno obliko sodelovanja so se na Češkem leta 1998 dogovorili relativni zmagovalci socialdemokrati in prej vladajoči državljanski demokrati Vaclava Klausa. Obe stranki skupaj sta imeli krepko dvotretjinsko večino. V vladi so bili samo socialdemokrati, Klaus je postal predsednik parlamenta, njegova druščina pa vlade ni rušila. V Sloveniji bi kajpak delovalo smešno, če bi bili v vladi samo predstavniki stranke, ki ima trinajst sedežev, od zunaj pa bi jo podpirala stranka s petindvajsetimi (kar sploh še ne bi bilo dovolj). Ravno tako bi bilo nenavadno, če bi relativni zmagovalci od zunaj podpirali razglašen kvintet.
