Po pričakovanju je večina poslancev v Državnem zboru zavrnila predlog ponovne uvedbe naborniške vojske, s čemer se je zagotovo strinjala večina slovenskih državljanov.
Resnici na ljubo zagovorniki naborniške vojske niso predstavili kakšnega tehtnega argumenta za njegovo uvedbo. V javnosti je bilo še največkrat slišati, da bi obvezno služenje vojaškega roka dobro vplivalo na dozorevanje fantov. Ker sem še iz tiste generacije, ko smo vsi morali služiti JLA, vem, da tisti, ki so se tedaj služenju vojaškega roka izognili, kasneje v življenju niso bili prav nič manj uspešni.
Profesionalna ali naborniška vojska, je to sploh dilema?
Po tem, koliko vojakov bi potrebovali za obrambo vsaj večine našega teritorija. Če primerjamo npr. 600 km dolgo mejo s Hrvaško na eni strani in manj kot 6.800 naših vojakov na drugi strani, enostaven račun pove, da bi stal 1 vojak na vsakih 100 m. Iz tega je jasno, da naša »vojska« ne bi bila zmožna odvrniti niti množičnega navala neoboroženih migrantov, kaj šele pravi vojaški napad.
Za kolikor toliko resno možnost obrambe bi poleg ustreznih količin orožja potrebovali vsaj 70.000 vojakov, mi pa ne moremo spraviti skupaj niti 7.000 profesionalcev. To jasno dokazuje, da je edina logična rešitev uvedba naborniškega sistema. Izključno profesionalno vojsko imajo lahko samo države z več deset milijoni prebivalci, od majhnih držav pa le tiste, ki so geografsko daleč stran od konfliktnih področij. Za Slovenijo ne velja ne prvo ne drugo.
Razvoj človekove mentalitete tudi ne gre v smeri želje po večji militarizaciji, ampak obratno, kar pomeni, da bo v prihodnosti čedalje težje dobiti profesionalne vojake, sploh če bodo ti tako slabo plačani, kot so pri nas.
Mnogi ljudje so prepričani, da nam članstvo v EU in NATU avtomatično zagotavlja varnost in je zato za nas nepotrebno imeti kakršno koli vojsko. To je zelo naivno prepričanje, kajti nobena zveza držav ni večna, poleg tega pa so kar tri naše sosednje države, ki imajo ozemeljske pretenzije do Slovenije, hkrati članice EU in NATA. Vse tri so mednarodno veliko vplivnejše in uglednejše, poleg tega tudi večje od nas.
Ali nismo potegnili nobenega političnega nauka iz dejstva, da v tožbah proti sosedam na evropskih sodiščih vedno izgubimo? Koga bosta v primeru naših ozemeljskih sporov s sosedi podprla EU in NATO?
Obdržimo samo gasilce ali pa se resno lotimo izgradnje obrambnih sil
Mnenja sem, da smo se znašli na točki, ko bomo zelo kmalu morali sprejeti temeljno odločitev glede naše vojske, saj tako kot do sedaj ne moremo več naprej. Imamo dve možni rešitvi: prvo, da lastno vojsko ukinemo in obdržimo samo gasilce ter civilno zaščito in drugo, da se resno lotimo izgradnje svojih obrambnih sil.
Prva rešitev je videti zapeljiva, zagotovo jo podpira velika večina (nedržavotvornih) prebivalcev Slovenije. Vendar je v nasprotju z zdravo pametjo, po kateri ne smeš biti razorožen, če ti sosedje škilijo čez mejo, katero neradi priznavajo. Resnih zaveznikov nimamo, na razne zveze držav pa se ne kaže zanašati, kar smo že ugotovili.
Torej nam ostane le druga možnost, vojska, ki bo temeljila na naborništvu in bo imela tudi zadovoljive količine orožja, saj vojske, ki ni sposobna obrambe, nima smisla imeti. Ta možnost je sicer povezana z velikimi finančnimi vlaganji, saj bi bila naborniška vojska občutno dražja od profesionalne, ker bi v svojem sestavu obdržala vse sedanje vojake, ki bi jim dodala še nabornike na služenju vojaškega roka. Temu bo večina ljudi zagotovo nasprotovala, češ da ni potrebno trošiti denar za oboroževanje.
Vendar se je treba vprašati, koliko evrov ali dolarjev je vredna južna Koroška, ki smo jo po prvi svetovni vojni izgubili zaradi svoje vojaške impotentnosti, ali koliko je vreden Piranski zaliv in prost izhod na odprto morje (poleg še nekaterih manjših slovenskih zaselkov), ki smo jih izgubili iz enakega razloga, saj se jih je Hrvaška kratko malo prilastila? Možno je, da te ozemeljske izgube še niso zadnje!
Ugovori proti naborniški vojski ne vzdržijo resne presoje
Pogosti ugovori proti naborniški vojski so, da smo ga v samostojni Sloveniji že imeli, vendar ga ni bilo možno vzdrževati, saj so se obvezniki večinoma izogibali vpoklicu. Seveda so se, saj ni bilo nobenih sankcij, če se niso odzvali. Če bi nekoč zavrnil vpoklic v JLA, mi ne bi ušlo 5 let v niškem zaporu ali v Sremski Mitrovici, za dobro mero bi sledili še kakšni 2 leti služenja v kazenskem bataljonu. Vpoklic v JLA so si upali zavrniti samo najbolj fanatični jehovci. Nasprotno smo imeli v samostojni Sloveniji na izbiro možnost civilnega služenja v enaki dolžini (vendar ne 24 ur dnevno kot v vojski, temveč le 8 ur), zato je logično, zakaj se je večina nabornikov raje odločila za mnogo lažje in efektivno tudi krajše civilno služenje.
Nadaljnji ugovori proti obveznemu služenju vojaškega roka pravijo, da bi se v primeru nevarnosti dalo pravočasno vojaško izuriti dovolj veliko število ljudi. Vendar človeka, ki kasarne še ni videl niti od zunaj in je torej vojaško »nepismen«, ni mogoče v nekaj dnevih izuriti za vojaka, ki bo takoj moral na fronto. V premislek: v popolnem miru je od atentata na Franca Ferdinanda do izbruha 1. svetovne vojne minilo le 37 dni, od podpisa pakta Ribbentrop – Molotov do napada Nemčije na Poljsko pa le 8 dni. Danes bi to verjetno trajalo še manj časa, torej ni mogoče računati z začetkom vojaškega urjenja šele tedaj, ko bo že prišlo do resne nevarnosti vojaškega spopada. Vojska je sistem, ki se dolgo in počasi izgrajuje.
7.000 ali še manj vojakov ne more storiti dosti, tudi če so še tako dobro oboroženi, izurjeni in motivirani. Toliko vojakov bi bilo dovolj le v primeru, če bi bili namenjeni samo za razpolago NATO paktu.
V prihodnje je treba velike sistemske odločitve sprejemati po zdravi pameti
Žal politična situacija ni takšna, da bi to lahko bilo tako. Vojske ne potrebujemo zato, da se bo v tujini bojevala za tuje interese, ampak predvsem za obrambo domovine. Nekaj profesionalnih vojakov lahko pošljemo na vojaške misije v tujino. Poleg izpolnjevanja mednarodnih obveznosti si na misijah pridobivajo potrebne bojne izkušnje. Kasneje lahko pridobljeno znanje posredujejo glavnini ostalih vojakom, ki pa morajo ostati doma.
Na podlagi navedenih dejstev se ob dilemi profesionalna ali naborniška vojska odločno opredeljujem za naborniško. Slednja bi, kot je bilo že rečeno, vključevala tudi sedanje profesionalce, torej bi bila že zato močnejša od sedanje. Pa tudi ljudi, sposobnih za vojake, je v Sloveniji veliko več kot samo 7.000. Ker so politični odločitvi o ukinitvi naborniške vojske botrovali predvsem populistični razlogi (na levici in desnici!), priporočam, da je v bodoče treba velike sistemske odločitve sprejemati po zdravi pameti.