V zadnjem času je vrhovni katoliški klerik dvignil kar nekaj medijskega prahu. Moj namen niti ne bo presojati in se postavljati na katerokoli stran, ker se v tej vlogi res ne vidim. Dejstvo je, da je trenutni Petrov naslednik nekaj prav posebnega, edinstvenega, na kar nakazuje že njegovo ime. Lahko bi govorili o svojevrstnem precedensu, če upoštevamo tudi dejstvo, da je prvi jezuit na tej vrhovni cerkveni poziciji. In če so se njegovi predhodniki navkljub številnim reformam kot »pijanec plota« oklepali določenih konservativnih norm, pa je prav argentinski »prestolonaslednik« v klerikalno zatohlost za vatikanskim obzidjem vnesel nekaj »punkovske svežine«.
Zgodovinsko snidenje papeža in patriarha v »komunističnih nebesih Fidela Castra«
Če se je v obdobju njegovih predhodnikov Cerkev dojemalo kot utrdbo tradicionalnih, desničarskih in mnogokrat celo nacionalističnih vrednot, pa se je z Bergogliom ta koncept pričel nezadržno rušiti, kar ni presenetljivo, saj gre po zelo dolgem času za prvega papeža, ki ne izvira iz Stare celine, marveč iz precej drugačnega – latinskoameriškega civilizacijskega okolja, kar z gotovostjo predstavlja določeno znamenje časa in napoved, da Cerkev pospešeno stopa na nova pota. Kaj takšnega bi bilo še v 90. letih, malce po tem, ko so se kot gradovi iz domin sesuvali levičarski totalitarizmi, povsem nedopustno. Tudi papeževo srečanje z ruskim patriarhom na Kubi gre razumeti kot nekaj zgodovinsko markantnega in ne kot lahkomiselnost ali bog ne daj celo ignoranco in znak nespoštovanja do vseh tamkaj okrutno pomorjenih ljudi. Sistem na Kubi se bo namreč prej ko slej sesedel sam vase. Vprašanje je le, ali bo po umiku starih idealov ostal zgolj ateistični vakuum, ki ga bo kmalu zapolnil malik kapitalistične potrošnje, ali pa bo v tej latinskoameriški državi vzklilo novo seme vere, k čemer bi lahko malce doprineslo tudi ekumensko srečanje že omenjenih cerkvenih dostojanstvenikov.
Krščanstvo vs. kristijaniteta
Če je bil evropski Ratzinger nagnjen k »starokopitnosti« in morda celo določeni rezerviranosti do nekaterih neevropskih kultur oziroma verstev, pa je trenutni papež zelo jasno pokazal, da katoliška cerkev v današnjem času ne more (več) služiti le svoji »zibelki« in igrati vlogo branika evropskega kulturnega izročila ter ga ščititi pred tujerodno invazijo. S tem je izpostavil resnično poslanstvo krščanstva in ločil njegovo bistvo, torej »ljubezen do bližnjega« od omike, ki je nastala kot plod 2000 letne krščanske tradicije na evropskih tleh. Govora je torej o krščanstvu v najglobljem pomenu te besede na eni strani ter o krščanski civilizaciji, ki jo Branko Cestnik imenuje »kristjaniteta«. Prav s tem pa prihaja do vse bolj jasnega razlikovanja med dvema entitetama, ki sta bili doslej pogosto tesno spleteni skupaj in razlika med njima dokaj nejasna.
Vzhodni kristjani so slavili božič
Pripadniki nekaterih pravoslavnih cerkva s starim julijanskim koledarjem, pa tudi tiste krščanske skupnosti na vzhodu kontinenta, ki so v zadnjih stoletjih »pokleknile« pred papežem in njihove pripadnike v današnjem času poznano kot katoličane vzhodnega obreda oziroma »grkokatolike«, so 7. januarja slavili Kristusovo rojstvo. Datum pravzaprav niti ni bistven, saj je navsezadnje pomembna predvsem vesela novica – da se je Bog učlovečil in prišel oteti ljudi. V začetku novega leta sem imel to srečo, da sem prav ta »drugi« božič preživel s svojimi vzhodnimi brati v veri. Praznovali smo na jugu Makedonije, v kraju Strumica, to je le nekaj 10 kilometrov od grške meje. Človek bi upal, da bo tu vsaj malce bolj toplo kot na Slovenskem, a nič od tega. Tudi tu je namreč deželo v svoje kremplje neusmiljeno ukleščil surovi sibirski mraz. Pokrajina se je spremenila v ledeno puščavo, ceste pa v pravo drsališče. Preko pobeljenih vinogradov, poljskih poti in travnikov, so se selile sipine suhega, mivki podobnega snega, da je vse skupaj še najbolj spominjalo na Arktiko s snežnimi viharji. Resnično neprijazna pokrajina, kot je bila tista, kjer sta želela prenočiti Jožef in Marija. Betlehem, o katerem je pri katoliški maši vzhodnega obreda na sveti dan pridigal lokalni škof, je namreč sveto družino hladno zavrnil kot tujce, čeprav je bil to Jožefov domači kraj. Ni je hotel sprejeti, zato se je bil Bog prisiljen roditi v najgloblji bedi in siromaštvu, torej v »štali« med »govejimi« iztrebki sredi odurnega smradu. Škof je ob tej priložnosti posebej izpostavil simboličnost letošnje makedonske zime in poudaril naj ne bomo zaprti kot je bilo Kristusovo rodno mesto za svojega Odrešenika.
Jezus: »Tujec sem bil in ste me sprejeli«
Zdi se, da se v današnjem času ta travmatična zgodba ponavlja po vsem svetu. Vsepovsod je moč opaziti revščino. Še zlasti v zadnjih letih je beda »malce glasneje potrkala« na srca Evropejcev. Zgodila se je migrantska katastrofa razsežnosti cunamija, resnična »socialna ujma«. Trenutni papež je ravnal povsem krščansko, ko je v tej spremenjeni stvarnosti prebivalce Stare celine pozval k odprtosti in velikodušnosti, s tem pa zelo jasno nakazal kako lahko evropski človek v konkretnih razmerah v polnosti živi svojo vero. Prav s tem pristopom, pa se je zameril mnogim katoličanom, ki so doslej v krščanstvu videli predvsem obrambni zid starega reda, tisočletnih vrednot. Zdi se, da je »puntarski duh« proti papeževemu pozivu zajel še zlasti države Višegrajske skupine, torej tudi Poljsko, ki v svetu slovi kot »najbolj verna evropska dežela«, s čimer se pojavlja določeno protislovje, ki odpira vrsto vprašanj.
Rak se zdravi s kemoterapijo in ne z morfijem
Če nek človek boleha za rakom je vsekakor lepo in nadvse pohvalno, da zdravniki z morfijem blažijo simptome njegove bolezni. Pravzaprav je to moralna dolžnost. Vendar pa mora vsak bolnik, če želi ohraniti upanje na preživetje slej ko prej oditi na kemoterapijo. Tako se je potrebno soočiti s pomembnim dejstvom: Evropa z nenadzorovanim sprejemanjem prebežniških veletokov v svoj pristan ne bo razrešila migrantske problematike. Ta misel velja še zlasti nekaterim pravovernim levičarjem, ki v divjem priseljevanju niso pripravljeni videti težav. Zdi se, da želijo določeni globalni lobiji ohranjati Evropo »v bolniški postelji na infuziji«, torej v nestabilnem stanju s hkratnim blaženjem simptomatike. Po svetu se načrtno netijo vojne in pojavljajo škandalozne dobrodošlice migrantom, kakršno je svoj čas izrekla prav trenutna nemška kanclerka in to v imenu vseh Evropejcev brez posvetovalnega referenduma, brez upoštevanja javnomnenjskih raziskav in vseh ostalih vidikov. To vsekakor malce spominja na fašistični pristop, čeprav naj bi bili črnosrajčniki v Evropi menda že skoraj povsem iztrebljena »pasma«. Takšno početje pa je vsekakor tudi izraz skrajnega nespoštovanja do evropskih sodržavljanov in spominja na nezdravi, posesivni in ukazovalni odnos matere do svojega sina z nerazrešenim ojdipalnim sindromom. Da, prav takšen odnos ima »muti Merkel« do nas preostalih Evropejcev! Elita pač lahko počne kar se ji zahoče, pubertetniško-uporniški izid takšnega nespoštljivega ravnanja pa je med drugim že opazen v obliki Brexita. Krščanstvo v samem bistvu svojih vernikov z ničemer ne posiljuje, ampak človeku vselej pušča svobodo. Tudi papež Frančišek je večkrat samo pokazal zgled kako naj bi resnični kristjan v nastali situaciji ravnal in ni počel nekaj s čimer bi okrnil dostojanstvo prebivalcev Stare celine, kar pa seveda ne velja za »lorde tega sveta«. Pri njih je zaznati trdoglavost in samozaverovanost vase na nivoju triletnega otroka, ki rine z glavo skozi beton misleč, da bo vselej dosegel svoje.
