O denarju in kaj naj z njim

denar-kovanciPriznam, da govoriti o denarju ni najbolj prijetno. Za vse ljudi je to nekakšna intimna boleča točka, ker je »imeti denar« v naši glavi isto kot »imeti trden temelj življenja« (»Najprej štalca, pol pa kravca«). Kdor se dotika denarja ljudi, pa tudi če samo z besedami, zato vedno tvega, da bo sprožil žolčno reakcijo. Upor ali sovraštvo ali še kaj hujšega. Kot da gre za napad na nekaj svetega. Kot da gre za napad na nekaj, kar ni samo moje, ampak jaz sam.

Ko se dotikamo denarja, se torej dotikamo nečesa v notranjosti človeka – se dotikamo njegove resničnosti. Se dotikamo tega, kaj mu je v življenju pomembno.

Ravno zato je tako zelo pomembno govoriti tudi o denarju – ker s tem govorimo o sebi. In ko razčiščujemo svoj odnos do denarja, hkrati ugotavljamo, koliko smo v svojem življenju svobodni. Da, na koncu gre za svobodo. Kajti zaradi nje je človek človek ali pa to ni.

Denar namreč vedno lahko postane naš gospodar. Vedno, pravim, ker človeka vedno boli, ko ga mora dati od sebe, in ker se mu vedno svetijo oči, ko se govori o tem, kako bi ga lahko imel več. In prav to je občutek, ki govori, da nisem njegov gospodar, temveč njegov služabnik.

Zato Jezus spregovori tudi o ekonomiji. Saj kristjan pač ne moreš biti, dokler nisi svoboden človek. Vendar človekova svoboda ni najprej v tem, da denarja nima, temveč predvsem v tem, da ve, za kaj ga ima.

Krščanska ekonomija namreč ni ekonomija izgubljanja, sicer bi bila obsojena na propad. Kot vsaka ekonomija je tudi ta namenjena pridobivanju. Vendar pa to ni ekonomija pridobivanja premoženja, temveč pridobivanja prijateljev. In sicer s tem, kar imaš.

To je modrost preudarnega oskrbnika, ki nam ga v zgled, kako naj ravnamo s svojim imetjem, postavlja Jezus: da s kopičenjem premoženja nekaj izgubljamo in da s podarjanjem nekaj pridobivamo. Ker ga na koncu ne bomo imeli nič več, imeli pa bomo to, kar bomo zaradi njega postali.

Začnemo lahko z desetino svojega imetja, ki jo namenimo drugim. Ravno prav odgovorno je, da zaradi tega ne postanemo reveži, in ravno prav boli, da zaradi tega ostanemo gospodarji svojega imetja.

Besedilo je pridiga na 25. navadno nedeljo. Marko Rijavec je duhovni asistent v Dijaškem domu Škofijske gimnazije Vipava, piše tudi blog Besede za srce.