Kot smo videli, niti mitični 27. april ni mogel oživiti klinično že kak mesec pred tem mrtvega vstajniškega gibanja. Na ulice se je ljubilo samo še nepoboljšljivim idealistom med “revolucionarji”, ki so dejansko verjeli, da lahko do “revolucije” pride zdaj ali nikoli, in nekaj preračunljivcem, ki še računajo, da bi se dalo iz idealizma te maloštevilne srenje skovati kaj političnega kapitala.
Saj imamo Pozitivno Slovenijo
Pa je to prejkone račun brez krčmarja. Odkar se je od vodenja vlade poslovil kolektivni bavbav tolikšnega dela volilnega telesa, ni v njem prav nobene prave želje po kakšnem novem obrazu, kaj šele po novi stranki. Saj imajo škarje in platno v rokah spet tisti, ki ga po prevladujočem mnenju Slovenk in Slovencev morajo imeti in ki se na vladanje v teh zemljepisnih širinah edini zares spoznajo. Morda lahko diskutiramo o konkretnem podatku, po katerem naj bi vlado Alenke Bratušek podpirale več kot tri petine vprašanih, ampak o splošnem razpoloženju pove dovolj. Kako je mogoče, da so bolj ali manj isti (in verjetno edini možni) ukrepi, ki so bili prej vredne šestinske ali še nižje podpore, zdaj nenadoma všeč večini volivcev, se lahko sprašuje samo popoln tujec. V Sloveniji pač vemo, kdo zna upravljati z državo in kdo je za njenim krmilom lahko samo tujek.
Vzpostavitev “normalnosti” je kot kolateralno škodo kajpak, kot rečeno, odplaknila nekatere, ki so se že videli na čelu novih perspektivnih strank in gibanj. Glede na vsebine, ki so jih postavljali v ospredje, in glede na ikonografsko kramo, s katero so se opremili, je pač jasno, da je bil njihov domet zgolj zamenjava sedanjih obstoječih igralcev na tako imenovani slovenski levici, predvsem Pozitivne Slovenije. A čemu nam bo zamenjava, če pa sta Slovenka in Slovenec, vsaj tista s srcem na levi, ponovno povsem zadovoljna z obstoječo ponudbo. Zoran Janković, ki ga je “moral” januarja v Dražgošah pričakati karajoči transparent, ker so bile razmere še negotove, se je lahko v prazničnih dneh konec aprila in v začetku maja že brezskrbno sončil v svoji slavi utelešenja vseh zgodovinskih, mitoloških in gospodarskih idealov dobršnega dela Slovenk in Slovencev. Kar je pravzaprav vseskozi bil, le da nekateri tega nekaj časa niso smeli povedati.
Kdo se še meni za tvegano pot?
Druga pesem bi seveda bila, če bi iz vstaj nastale politične skupine ubrale drugačno pot, do katere “vstajnikom”, vsaj v glavnem, očitno nikoli ni bilo. Ker bi to bilo možno le tako, da bi se odrekle poseganju po atavizmih povojne mitologije in ikonografije, pač v spoznanju, da je morda napočil čas, ko bi se bilo treba vprašati, ali mora levica res do konca in še naprej zagovarjati več kot polstoletno plačevanje visokega davka osvoboditeljem za njihovo davno junaštvo. In ali mora biti družbeni zemljevid tega prostora res še vedno ukrojen izključno po njihovih željah, čeprav se je njihov družbeni model vsaj v zadnji krizi dokončno izpel in sesul.
Dobro, da omenjene skupine tega niso in verjetno niti ne bodo poskusile. Morda bi se z enomestnim odstotkom resda znašle v parlamentu, toda obenem bi po nepotrebnem zmotile duševni mir državljank in državljanov, ki jim pod taktirko Alenke Bratušek ne bo težko stisniti zob, saj jih vseskozi tolaži zavest, da so na oblasti tisti, ki morajo biti.
Foto: radio Študent
