Kot kaže, se v Sloveniji kuha še en nov politični obraz. Morda si bo Anže Logar še pred izidom tega besedila premislil s svojo platformo in se vrnil pod okrilje stranke, ki ji pripada. Glede na to, kako mečka z razkritjem svoje namere, da bo »šel na svoje«, to ne bi bilo nepričakovano. Kadar gospod Logar spregovori v javnosti, govori vedno premišljeno in nikoli zaletavo. Bilo bi res neumno, če bi se pridružil vrsti političnih nedonošenčkov, ki smo jih v Sloveniji imenovali novi obrazi in so mnogi med njimi za krajši čas postali celo predsedniki vlade. Izbira novih obrazov spominja na imenovanje županov v Butalah. Butalski župan postane tisti kandidat, kateremu zleze v brado občinska uš, imenovana Šprinca Marogla.
Ali se bo Logarjeva platforma razglasila za politično stranko, lahko samo ugibamo. Morda o tem ne ve niti gospod Logar sam. No, to bi bila samo še ena drama absurda, ki nima nobenega smisla in pri kateri ne vemo, ali bi se smejali ali jokali. Glede na to, koliko teh dram že imamo, nam ne more biti do smeha. Naslovi vsake od teh dram so: Združena lista socialnih demokratov (ZLSD), Slovenski krščanski demokrati, Liberalno demokratska stranka (LDS), Slovenska ljudska stranka (SLS), Pozitivna Slovenija (PS), Zavezništvo Alenke Bratušek (ZaAB), Stranka modernega centra (SMC), Lista Marjana Šarca (LMŠ), in zadnja žaloigra Gibanje Svoboda (Svoboda). In vseh teh kratkoživk nismo uspeli niti našteti, ker naš spomin tega ne zmore. Tako je, ko hoče vsak petelin imeti svoj kup gnoja. V Nemčiji, v Združenih državah Amerike, v Franciji in drugih demokratičnih državah se novi obrazi pojavljajo redko, nove stranke pa nikoli.
Glede na to, kako Slovenci tekamo od enega do drugega novega obraza, bi nas lahko označili za neumen narod. Spomnim se, kako je bilo, ko smo še v času globokega socializma v organizaciji sindikata obiskali tedaj še bolj socialistično Češkoslovaško. Tam se je dalo marsikaj zelo poceni kupiti in ker je bil že čas za odhod, so naše dame izkoristile še zadnjo priliko za nakupe. Tekale so od ene trgovine do druge, tleskale z vrati in se zaletavale ena v drugo. Prizor je bil smešen, tako kot danes, ko zadihano tekamo od enega do drugega preroka in drug drugega po svetopisemsko spodbujamo: »Glejte, tukaj je, glejte, tam je!« Koliko časa nas bodo naši zeleni, nezreli psevdopolitiki še vlekli za nos? Dokler se bomo pustili in dokler tudi njih ne bo srečala pamet; vsaj butalska.
Pripis
Za Slovenijo bi bilo primerno in razumno, da ohranjamo največ po dve stranki na levi in desni politični strani; to so trenutno Socialni demokrati (SD) in Levica ter Socialdemokratska stranka SDS in Nova Slovenija (NSi). Seveda pa je obstoj strank in njihova razporeditev odvisna predvsem od volivcev in od političnih vplivnežev.
G. Mlakar ima povsem prav, ko pravi, da bi v Sloveniji morali biti na levi in desni le po dve stranki. Od teh dveh bi morala biti ena bolj radikalna, druga pa bolj zmerna. Seveda ljudje ustanavljajo svoje stranke, toda v večini so miniaturne. Če bi torej v parlamentu sedeli zastopniki štirih strank, bi bilo čisto dovolj. Če je strank preveč, je vsaka koalicija, sestavljena iz njih počasna in okorna, saj veliko časa izgubi z usklajevanji, odločnejših reform pa se praviloma ne more lotiti, saj je vedno katera manjša stranka proti.
Ustrezen volilni sistem bi že deloval v tej smeri, večinski vsekakor, če pa ostane proporcionalni, bi bilo volilni prag dvigniti vsaj na 5% veljavnih glasov.