Nogometaš Mesut Özil je zamajal nemško vlado

Nemški nogometaš, turškega porekla, Mesut Özil in in turški predsednik Recep Tayyip Erdogan Foto: (https://www.dw.com)Se vam zdi nemogoče, da bi nogometaš zamajal vlado najpomembnejše evropske države? Nogomet je navsezadnje več kot zgolj šport, zaradi njega so v zgodovini izbruhnile celo vojne. In da so športniki, celo če prihajajo iz manj pomembnih panog, lahko pomembni igralci v politiki, vemo tudi v Sloveniji. Že malo pozabljeni Sebastjan Cimirotič, tisti, ki je dal prvi slovenski gol na svetovnih prvenstvih, je njega dni dobil precej preferenčnih glasov kot kandidat Janševih za ljubljanski mestni svet. Še bolj pozabljena sprinterka Alenka Bikar je za Jankovićeve sedela celo v parlamentu. In slovensko ljudstvo je za najvplivnejše osebe v naši podalpski republiki nedavno tega izbralo košarkarje, čeprav je svojo odločitev le nekaj tednov pozneje postavilo na laž. Stranka, za katero je večina največjih junakov med temi vplivneži zastavila ves svoj menda gromozanski vpliv, je na volitvah neslavno pogorela. Res pa je, da se vsaj njen stereotipni volivec s košarko ne ukvarja več niti rekreativno, marveč jo predvsem gleda na malih zaslonih.

Med tem v Nemčiji … 

Tako je to v Sloveniji. Na Nemškem so zadeve drugačne. Tam se je večino tedna pred “vročino stoletja”, ki se je pojavila pretekle dni, vse, kar leze in gre, ukvarjalo samo z enim žogobrcarjem. Čeprav med vami večini ime Mesut Özil pove več kot meni, naj vseeno obnovim zgodbo. Omenjeni možakar je bil v zadnjih letih enem najprepoznavnejših članov nemške nogometne reprezentance, za katero je zabil triindvajset golov. Potem pa se je maja na višku predvolilne kampanje v Turčiji vključil v propagandno mašinerijo predsednika Erdogana in se skupaj z njim nastavil fotografom. Glede na povedano zgoraj se tudi v Nemčiji še pred nekaj leti zaradi tega ne bi preveč vznemirjali. Toda na Özilovo nesrečo Erdoganove megalomanske predstave naraščajo s svetlobno hitrostjo. Če mu je še nedavno zadostovalo, da je vse absolutnejši gospodar onstran Bospora in še nekoliko na njegovi evropski strani, se mu zadnje čase dozdeva, da je poglavar vseh Turkov na svetu, ne glede na to, kje živijo in čigav potni list imajo. Seveda omenjeni razvoj v Evropi nobene države ne skrbi tako kot Nemčije, saj znotraj njenih meja živi daleč največ potencialnih “podanikov” novega sultana zunaj domovine. Ki so and Erdoganom praviloma celo bolj navdušeni kot rojaki v Turčiji, kar se je pokazalo tudi na zadnjih volitvah.

Zato javne hvale vajeni žogobrcar tokrat ni bil deležen hvalnic, temveč jedke kritike. Marsikomu se je pač zazdelo slabo znamenje, če že on kot velik vzornik mladih Turkov v Nemčiji vsem na očeh kaže, da mu je sultan pomembnejši od kanclerke, Poleg tega je Erdogan v zadnjih letih svojo najpomembnejšo partnerico v Evropi načrtno in navdušeno jezil s tem, da je vtikal Nemce v Zapfer. Pardon, kot naoljena je pač delovala turška pravna država. Mesut je torej občutil pomanjkanje navdušenja nad poglavarjem vseh Turkov. Seveda se je skujal, a potem je prišlo svetovno prvenstvo. Tako on kot njegovi kritiki so najbrž upali, da bodo svetovni prvaki ubranili naslov, kakšna zadeta odločilna Özilova enajstmetrovka pa bo zasenčila predvolilni angažma za Erdogana. Žal se je zgodilo drugače in nemški žogobrcarji so izpadli v predtekmovanju.

Športno-politični epilog 

V navalu razočaranja je  Özil v začetku tega tedna obelodanil, da nikoli več ne bo oblekel nemškega dresa. Ker ga nogometna zveza ni dovolj podprla, ko so mu očitali poziranje z gospodarjem vseh Turkov. Podprla pa da ga ni, ker jo vodijo rasisti. Ker je njen predsednik rasist. Svojo apodiktično sodbo je možakar podkrepil z izjavami tega človeka, ko je še bil krščanskodemokratski poslanec in se je razburjal nad konceptom multikulturnosti. Že to, da je Mesut državne kopačke vrgel v smeti, je bilo hudo. A kadar Nemec sliši, da je rasist, se v njem nagonsko prebudi občutek krivde. Slovo nekega nogometaša je postalo politična afera. Odzivi so bili zelo pestri in jih ni mogoče razvrstiti zgolj po politični ločnici med levico in desnico.

Na enem krilu se je znašel legendarni športni funkcionar, predsednik Bayerna in podpornik krščanskih socialcev Uli Hoeness (v Sloveniji mu ni enakega, saj tudi Bayerna nimamo, a še najbolj bi ga lahko opisali kot bavarskega Zahovića). Po njegovem je  Özil že leta igral povsem zanič in je zadnji dvoboj na igrišču dobil že pred (!) svetovnim prvenstvom 2014, zato je za reprezentanco prava sreča, da se ga je znebila. Nekaj podobnega je zavito v celofan povedal eden ključnih nemških nogometnih trenerjev Christoph Daum (neke vrste nemški Marjan Pušnik), ki je sicer pokritiziral nogometno zvezo, a je med zobmi pripomnil, da se bo dalo Turkovo slovo s športnega vidika preživeti.

Socialdemokrati različno

Na drugem krilu je bila predvsem socialdemokratska pravosodna ministrica Katarina Barley, ki ji v nemškem političnem koordinatnem sistemu pripada podobno mesto kot v slovenskem, recimo, Jerneju Štromajerju. Na tviterju je izrazila svoj občutek, da je alarmamtno, če se tako velik nogometaš, kot je  Özil, zaradi rasizma ne čuti več dobrodošlega v nemški reprezentanci. Precej drugače je ravnal Cem Oezdemir, voditelj zelenih, ki jim je treba priznati, da so vedno zavzemali jasno stališče proti vsem trdorokcem, tako tudi proti Erdoganu. Ravno zato je politik turških korenin Özilu očital, da je povsem odpovedal kot vzornik, saj je reklamiral diktatorja namesto demokratičnih vrednot. Seveda je afera terjala tudi odgovor kanclerke. Ker se slednja nerada jasno opredeli, dokler ni jasno, kam se obrača javnost, in ker se je dobro spomnila, kako so se običajno končale razprave o rasizmu in antisemitizmu, če se je kak politik izrazil narobe, ni imela njena izjava niti tokrat nobene prave vsebine. Povedala je le, da je Özila vedno cenila kot nogometaša. Drugače, precej jasneje, je svoje mnenje povedal njen zunanji minister Heiko Maas, življenjski sopotnik ene najbolj karizmatičnih nemških igralk Natalie Woerner. Čeprav prihaja iz socialdemokratske stranke, v kateri so v preteklosti nekateri Erdoganu podobne patrone iz Rusije že znali razglašati za “kot solza čiste demokrate”, mu je novodobni turški sultan povzročil že toliko sivih las, da je stresel na ubogega Mesuta svojo jezo, rekoč, da o uspešnosti integracije Turkov v Nemčiji težko verodostojno presoja “multimilijonar, ki živi v Angliji”. Özil si kruh namreč služi pri londonskem Arsenalu.

Edini, ki je v vsej tej športno-politični šlamastiki skoraj povsem molčal, je bil predsednik nogometne zveze. Najprej je podal suhoparno pisno izjavo, nato se kar štiri dni ni oglasil. Dogodki so mu dali prav. Sredi tedna je namreč temperatura v večini Nemčiji, celo na skrajnem severu, poskočila na 35 stopinj in več. Namesto z nekim nekdanjim reprezentantom in goli, ki jih je v bodoče ne bo več dajal, so se začele posebne oddaje po poročilih ukvarjati s posledicami “vročine stoletja”.