Po vojni smo v šoli peli Svoboda je zlata, a nič nam niso povedali, da pri nas še streljajo ljudi. Rablji so po eksekucijskem delu ob nedeljah plesali na partizanskih mitingih, v ponedeljek pa nadaljevali delo.
Prebral sem partizansko knjigo avtorice Milice Ostrovška z naslovom Kljub vsemu odpor (1300 strani v treh delih o Mariboru med vojno). Namenjena mi je bila, da podam mnenje o njej.
Le nekateri so vedeli, drugi so le trpeli
Z ustreljenimi in Slovenci sem sočustvoval, se nekaterih nesrečnikov tudi po imenu spomnil, jih še poznal iz otroštva (kot recimo svojega soseda iz rojstnih Jastrebcev pri Sv. Bolfenku na Kogu, poznejšega heroja prof. Jožeta Kerenčiča). To so bili uporni Slovenci, nekateri že tudi člani predvojne KPS, ki so se za ceno življenja postavili po robu premočnemu okupatorju. Večina niti ni vedela, kaj je »Stalinov komunizem«. Veliko več kot sosed pa so o tem vedeli nekateri, ki so tudi po svoje ocenjevali pakt med komunizmom in nacizmom iz 23. avgusta 1939. Nekateri od teh (kot sosed) so bili potem na Kominterni v Moskvi in tudi doma spoznani za trockiste oz. drugačne nasprotnike sistema in zato bili prepuščeni rokam Gestapa. Njihovi grobovi so še danes na (sicer blagoslovljenem) pokopališču v avstrijskem Gradcu.
Razlika, koliko so jih pobili okupatorji, koliko pa partizani
V knjigi mrgoli streljanj Mariborčanov in okoličanov zaradi partizanskih akcij in še več streljanj v sodnih zaporih. Na koncu knjige pa je zapisana številka 140 (toliko da je bilo med štiriletno okupacijo v Mariboru in okolici ustreljenih upornikov in padlo partizanov v bojih z okupatorjem). Ta številka in toliko branja pa sta me spomnila na neko drugo razmerje, ki ga danes navajajo »alternativne« knjige, ki zgodovino, kot so jo napisali zmagovalci, osvetljujejo z druge strani, in sicer, da je bilo v povojnih pobojih pri nas izvensodno pokončanih okrog 13.000 zavednih Slovencev.
Otroci: eni so bili ukradeni med vojno, drugi s strani oblastnikov trpinčeni po vojni
Podobno kritiko sem doživel tudi sam. Bila je nepremišljena primerjava – podtikanje, da sem pisal o trpečih in umrlih otrocih v ormoškem gradu, kar se je dogajalo v »zlati svobodi«, nisem pa v tem pisanju omenil ukradenih otrok v Celju, ki jih je okupator zbiral med vojno od pobitih slovenskih staršev in so bili namenjeni za družine brez otrok v Nemčiji. Oporekanje je bilo kot primerjava, češ kako pristransko sem pisal o otrocih v Ormožu, ne da bi omenil tudi ukradene otroke iz Celja. Na tej prireditvi so me tudi nekateri z leve opcije podprli in prav tako »gluhim« tolmačili, da je razlika očitna, da je v Celju šlo za vojni čas, v Ormožu pa za čas po vojni. Mešala so se torej jabolka in hruške.
O tem se mladi novinarji v šoli ne učijo
Pa imam še podoben primer, ki morda izvira iz slabega poznavanja polpretekle zgodovine. Šlo je za članek v lokalnem tisku z lažjo, da je bil lastnik gradu Turnišče pri Ptuju ubit med vojno, ne po vojni v komunističnem zaporu v Strnišču, današnjem Kidričevem. Naslov časopisnega članka me ni toliko vznemiril, saj vem, da se mladi novinarji v šoli niso učili o tem.
