Intervju z liberalci:
Luka Gubo, diplomiran ekonomist, kvantitativni finančni analitik in upravljavec sklada FT Quant.
Lahko predstavite sebe, svoj študij, svoje delo?
V Celju sem končal študij ekonomije. Imel sem srečo, da ste me učila mag. Pezdir in dr. Šušteršič, bila sta moja mentorja. Moja diplomska naloga je raziskovala investicijske strategije. Moj sošolec je bil Boris Meglič, ki sedaj vodi uspešen Portal Plus. Že med študijem in tudi že prej sem se zelo zanimal za finančne trge, borzo in investicije. Takrat sem začel sodelovati s Klemenom Furlanom, ki je lastnik in direktor podjetja Finančni trgi, s katerim sodelujem že osem let. Nabral sem si veliko izkušenj in znanja tako v praksi kot v teoriji. Teoretično predvsem zato, ker končujem magisterij s področja kvantitativnih financ. Sedaj pa sem še upravljavec sklada FT Quant.
Kaj obravnava študij kvantitativnih financ?
Tu študiramo matematične vidike financ. Klasične finance se osredotočajo na relativno kvalitativne analize ekonomije: kako delujejo podjetja, kako naj se financirajo, poslovni načrti, ipd. V našem področju postavljamo matematične modele, ukvarjamo se s podatki, simulacijami in drugimi kvantitativnimi metodami.
Veliko nastopate zadnje čase v medijih kot finančni analitik.
Na Siolu, na Financah, na Portal Plus, na televiziji, za 24 ur. Novinarji ponavadi potrebujejo neko dodatno strokovno pomoč. Delam analize za njih, kar je v določenem trenutku aktualno.
Trgovci so v naši socialistični družbi še vedno označeni negativno, kot špekulanti. Še toliko bolj finančni trgovci.
Vloga trgovca je zelo pomembna, ker zmanjša velike razlike med ponudniki in kupci zaradi nepravičnosti, anomalij trga, monopolov. Negativni, pokvarjeni špekulanti so podobni kockarjem, za njih j je pomemben občutek evforije, visok adrenalin … Takšnih je presenetljivo veliko, ampak jih večina zelo hitro bankrotira, rotacija je velika.
Gledal sem dokumentarec o velikih finančnih »tovarnah«, v katerih je na stotine vrhunskih strežnikov, ki prodajajo in kupujejo delnice v stotinkah sekunde. A človek sploh še igra kakšno vlogo?
Še vedno človek sprogramira tak algoritem, ki teče na superračunalnikih. Človek je tisti, ki določa, kaj bo računalnik delal in odločilno vpliva na rezultat. Recimo, ko pride neka informacija o suši, o politiki, makroekonomiji, je včasih trajalo nekaj dni, danes pa v nekaj milisekundah trg reagira, da se cena finančnih inštrumentov prilagodi novim informacijam.
Kdaj ste prevzel liberalno držo, da ste se zavedali tega?
Ko so me začele finance zanimati in ko sem ugotovil, kako gospodarstvo in trg delujeta, je normalno, da sem začel več o tem razmišljati. Ko sem veliko bral o trgih, je bilo normalno, da sem začel razmišljati z vidika klasičnega liberalizma kot ga je utemeljil Adam Smith in kasneje ostali. Globlje kot sem spoznaval svoje delo, vedno bolj sem se z idejo klasičnega liberalizma strinjal. Pa nasprotna, čudaška situacija v Sloveniji, ki nas frustrira, je sprožala dodatna razmišljanja. Ob tem pa še mentorja na fakulteti, Šušteršič in Pezdir, ki sta mi dajala različne knjige ob raznih problemih in me posredno navajala na samostojno mišljenje, češ: “preberi si, povej, s čim se strinjaš in s čim se ne strinjaš.”
Prosti trg je naraven, saj je deloval že v prvih človeških skupnostih, družbah. A ves čas je nekdo skušal zlorabljati druge ljudi, družbo, pa naj si bodo to oblastniki, sužnjelastniki, fevdalci in danes mafija, oligarhi, tovarišijski kapitalisti ter birokracija?
Tako je. Vedno se je v zgodovini nekdo našel, ki je hotel sistem obrniti sebi v prid in posledično biti na boljšem kot drugi in jih je s tem izkoriščal.
Borza, urejen trg, pa je začela živeti v Amsterdamu v srednjem veku?
Tako, ja. V 16. stoletju se je borza začela razvijati v takšni obliki kot jo poznamo danes. V Firencah je še pred tem bila prva »moderna« valutna borza. Beseda banka prihaja iz ‘banca’, ki pomeni klopca – to so bili »bankirji«, ki so delali na klopci in opravljali nalogo valutnega posrednika.
Tako kot pri nas pred 25, 30 leti pri prekupčevalcih, pri katerih smo morali plačo prvi dan iz dinarjev pretopiti v marke, drugače je vse izpuhtelo ob 1.000% inflaciji.
Tako ja. (smeh)
Kakšen je vpliv piscev, ekonomistov, liberalnih politikov na vas?
Kolumne dr. Mića Mrkaića, Rada Pezdirja in Janeza Šušteršiča v Financah so prav tako imele določen vpliv name. Veliko sem bral Hayeka, zelo lahka kratka knjiga je na primer Pot v hlapčevstvo. Tudi Friedmana, Misesa. Do politikov pa moraš kot klasični liberalec ostajati na distanci. Pri politikih so lahko prisotni drugačni interesi, ki so ponavadi dobro skriti.
Finančna kriza se je začela v ZDA leta 2007, ko so politiki posegli na finančni trg z Fanny Mae in Freddy Mac, s »socialnimi krediti«. Gospodarska kriza je v ZDA trajala samo eno leto, v Evropi jo pa imamo še vedno, osmo leto.
Leto in pol: december 2007 je začetek, junija 2009 pa je konec krize za ZDA. Eden izmed razlogov za nastanek krize je bil Home Ownership Act: dostopnost lastniških stanovanj vsem ljudem, tudi zelo revnim na račun kreditov. Država je dala garancijo na kredite, banke so pa tako dobile iniciativo za nižanje standardov dajanja posojil. Zaradi nižanja standardov je posledično prišlo do kratkega stika, finančne krize. Od leta 2004 do 2007 se je napihoval balon, veliko je bilo špekulantov, ki so napihovanje samo še pospešili. Balon je moral počiti. V Evropi recimo Poljska, baltske države in načeloma tudi Nemčija, krize niso občutile tako močno, na drugi strani pa ni bila samo kriza, ampak celo ekonomska depresija za Irsko, Španijo, Grčijo, Slovenijo, Italijo.
Tudi v Sloveniji imamo veliko negativnih špekulantov, t.i. tajkunov, od politike nastavljenih birokratov, direktorjev, ki so jemali špekulativne kredite na svoje ime za odkup državnih podjetij.
Skrajno čudaški pojav, ki upam, da bo čim prej izginil. Pravi prvi korak v to smer je izhod države (in posledično politike) iz lastniške strukture podjetij.
Mario Draghi (ECB) je pred kratkim sprožil 60 milijard evrov mesečno kvantitativnega sproščanja za odkupovanje obveznic, tiskanje denarja. Kam to pelje?
V Evropi se strukturne reforme na žalost ne delajo, tudi v Sloveniji ne. Nemčija pa jih je naredila tik pred krizo. Kar se tiče kvantitativnega sproščanja, bi pojasnil, da to ni direktno tiskanje denarja. Če bi šlo za čisto tiskanje denarja, bi nas to peljalo v hiperinflacijo.
Vzemimo si praktičen primer. Če imamo na bilanci 100.000€: stanovanje, avto in 10.000€ prihrankov v državnih obveznicah, ki so zelo likvidne. V procesu kvantitativnega sproščanja ti centralna banka vzame obveznice iz bilance in ti da zanje denar. Če bi bil ta ukrep tiskanje denarja, bi se ti morala bilanca povečati, kar bi povzročilo inflacijo. Kvantitativno sproščanje pa v resnici povzroči samo to, da bom ta denar spet investiral v neko varno visoko likvidno naložbo. Posledično je to ukrep, ki zniža zahtevano donosnost na državne obveznice in hkrati lahko potencialno sproži rast cen delnic. Mehanizma, ki bi povzročil višje povpraševanje in višjo gospodarsko rast tukaj enostavni ni. Kvantitativno sproščanje tako ne sproža inflacije, ampak lahko omogoči borzni balon, kar lahko do določene mere, ki je zelo omejena, poviša potrošnjo, ko se povprečni investitor pri višjih cenah delnic psihološko počuti bolj bogatega. Sama struktura bilance se malo spremeni. Tako da na žalost monetarna politika nikakor ne more rešiti gospodarstva sama. Sploh, ko so obresti že na 0 ali celo negativne. Če hočeš priti iz krize, depresije, moraš narediti strukturne reforme.
Katere strukturne reforme?
Reformirati trg dela, fleksibilnost trga dela.
Zmanjšati davke na plače. V Sloveniji so največja ovira nenormalno visoki davki na plače delavcev. Tu že v startu ekonomsko blokiramo celo gospodarsko linijo: delavska plača – trošenje, investiranje – razvoj in rast podjetij – nova delovna mesta in večji izplen davkov. V Sloveniji imamo čisto nelogično, samomorilsko ekonomsko politiko, ideološko zadrtost, ki že v startu zablokira delo in gospodarstvo.
Idealno bi bilo, če bi bilo delo neobdavčeno, davke pa bi se pobiralo dalje po potrošni liniji – torej ob sami potrošnji ali pa ob ustvarjanju dobičkov.
Odprodaja vseh državnih podjetij, okrog 600 podjetij ( 70% vseh gospodarskih podjetij).
Spodbujanje podjetništva, malih in srednje velikih podjetij. Ampak ne s subvencijami, temveč z enostavno zakonodajo in enakimi pravili za vse.
Zakaj ste za privatizacijo?
Na vodstva državnih podjetij so s strani politike nastavljeni privilegirani ljudje, ki po navadi niso dovolj usposobljeni za to delovno mesto in so tam zaradi političnih interesov in ne zaradi uspešnega vodenja podjetja. V zasebnih podjetjih je strog proces izbire vsakega delavca, pa še vsak delavec je stalno kontroliran in odvisen od kvalitete svojega dela. Ni pravih spodbud v državnih podjetjih. Zasebni sektor ves čas visoko nagrajuje uspešne, dobre delavce, ker je to za oba dobro.
Veliko je korupcije, nepravilnosti pri javnih naročilih, izsesavanju državnih podjetij s pomočjo raznoraznih svetovalnih pogodb.
Ali bi lahko rekli, da bi v Sloveniji s privatizacijo zelo zmanjšali ta ‘crony’ kapitalizem, pajdaški, tovarišijski kapitalizem?
Seveda. Ampak crony kapitalizem (zlizanost gospodarstvenikov s politiki, mediji, sodniki, birokrati) bi jaz omejil predvsem na državno lastništvo – kjer je nelojalna konkurenca oz. manipuliranje s celotnim trgom.
Kaj pomeni zmaga skrajnih levičarje Sirize za Evropo v ekonomskem pogledu?
Veliko tveganje je, v smislu, da bodo prekinili s strukturnimi reformami (varčevanjem), ki so jih kar dobro opravljali do danes. Kar pomeni, da bo trojka ukinila vso pomoč za njih, tako da se bo strošek njihovega zadolževanja močno povišal. To pa bo pripeljalo vsaj do rekonstrukcije ali pa delnega odpisa dolgov. Vsi, ki imamo grške obveznice (to pa niso več privatne banke, ampak evropski javni sektor), bomo skupaj z Grki zgubili. Posledično bomo preko višjih davkov odplačevali neumnosti Grkov še leta. Standard je Grkom v krizi zelo padal, ker so bili kot narod navajeni špekulativno (sivi in črni trg je tam zelo močen) in ležerno živeti. Nobene reforme ni bilo narejene v tej smeri, nobenih smiselnih investicij, da bi bilo grško gospodarstvo bolj svetovno konkurenčno. Dobivali so ogromno zelo poceni (na ravni Nemčije) kreditov, ki so jih razmetavali, zapravljali za luksuz, ne pa investirali v nova podjetja. To krizo so si storili sami. Ne moremo jim pritrjevati, da so jih drugi porinili v to.
Kaj je večja možnost: da bo Evropa odpisala del dolgov Grčiji ali da bo Grčijo izključena iz EMU?
Izključitev Grčije je dober primer za tiste, ki se ne držijo pravil, dogovorov, in je tudi kazen in zgled drugim državam, ki se ne držijo pravil in dogovorov. Slaba stran tega je upad kredibilnosti evro območja, velik šok (pričakovanje novih izključitev težavnih držav), ker bi vrednost evra spet močno upadla, kar seveda koristi Nemčiji in izvoznikom Evrope. Toda tu so še Španci, Italijani, Francozi.
Druga in najverjetnejša možnost pa je rekonstrukcija dolgov, kar pomeni, da se grške in evropske oblasti dogovorijo o novih pogojih odplačevanja dolgov. Eden izmed predlogov je uporaba obveznic vezanih na gospodarsko rast, kar efektivno pomeni, da v času gospodarske rasti vračajo več kot pa v času recesije, ko se jim dolg znižuje zaradi padca BDP.
Koliko je evro upadel v času gospodarske krize?
Proti dolarju iz približno 1,7 na 1,13, torej okoli tretjine. Proti švicarskem franku pa kar za 50%, iz 0.8 na 1,6.
Kakšna je možnost propada evra, ki ni bil ustvarjen na gospodarskih temeljih, temveč je politični ukrep?
To se lahko zgodi, a je danes ta možnost že veliko manjša. Prvi korak tega je izgon Grčije iz EU. Naslednji korak pa razkol severnega dela in južnega dela v Evropi. Evro bo imel ves čas krize dokler ne bo v Evropi nastala poleg monetarne tudi fiskalna unija (to je koncept ZDA). Potem pa bo imel evro vsaj 100 let mir.
Davčna unija, to bo težko doseči. Evropa ima nekaj malih davčnih oaz, ki so socialistom problematične in velike davčne puščave, ki so nam liberalcem problematične.
(smeh) Težko bo.
Ali lahko pride do nove komunistične revolucije? Grčija (Siriza), Španija (Podemos), Italija?
Verjetno ne. Sedaj so veliko v medijih, ker so glasni. Če pa pogledamo povprečnega človeka, je dosti bolj konzervativen. V povprečju je skrajnežev relativno malo. Veliko je ljudi, ki nimajo mnenja in ne hodijo na volitve. Je pa populizem v Sloveniji in ponekod v Evropi v smislu »Država bo poskrbela za nas!« zelo močen. Kapitalizem temelji na tem, da delovni in sposobni bodo nagrajeni, lenuhi pa ne.
Kakšna je vaša napoved na podlagi analiz za delniške trge Indije, Kitajske, Evrope in ZDA?
ZDA imajo najbolj tekmovalno gospodarstvo. Ko je bila tam kriza, so odpuščeni delavci iz propadlih podjetij in bank že naslednji dan delali v novih podjetjih, ki so jih sami ustanovili. Tam ni tako kot pri nas, da če podjetje propade, je konec sveta. ZDA so prav zato zelo hitro prišle iz krize. Toda njihovi delniški trgi so rasli prehitro in preveč, zaradi kvantitativnega sproščanja in zaradi psihologije množic. Povprečna rast delniškega trga bo v prihodnjih 10 letih po vsej verjetnosti okrog 1 do 3 odstotke in ne tistih 10 ali več odstotkov kot marsikdo pričakuje.
Kitajski nepremičninski balon se že dve leti počasi spušča. Tam so določena območja centralno plansko nesmiselno gradili, imamo cela velemesta, ki so popolnoma prazna. V te projekte se je investiralo predvsem preko t.i. shadow banking-a in investitorji v te obveznice bodo nosili velike izgube. Kitajska je že največje gospodarstvo na svetu (BDP), na daljši rok bo njen delniški trg rasel 7 do 8 odstotkov, gospodarska rast pa bo padla na 5 do 6 odsotkov, kasneje še na nižji nivo.
Indija je res najbolj socialistična velika država, ampak ima področja, kjer so zelo podjetni in razumejo koncept delovanja trga in podjetništva. Indija ima na primer okrog 10.000 podjetij na delniškem trgu, vsaj toliko kot ZDA. Res pa ima Indija hudo birokracijo, še hujšo kot pri nas.
Delniški trgi razvitega dela Evrope so na najvišjem vrhu, po drugi strani pa imamo države PIIGSS, kjer so delnice vsaj 70 odstokov nižje od vrhov izpred krize. V naslednjih 10 letih bodo imele te države velike donose, vmes pa bodo tudi veliki padci.
Še zadnje vprašanje o švicarskem franku: približno 10.000 Slovencev ima nepremičninske kredite v CHF, skupaj 780 milijonov evrov. Kakšne so rešitve za njih?
Možnost je konverzija v evre in s tem priznaš vse velike izgube, a imaš vsaj miren spanec, da ne bo prihajalo še do novih padcev zaradi krize evra.
Relativno majhna verjetnost je, da bo evro začel močno rasti, recimo nad 1,3 franka za 1 evro.
Dokaj visoka verjetnost je, da ostane razmerje med evrom in švicarskim frankom 1 proti 1 (oz. okoli 1,05 EURCHF).
Potencialno pa se zaradi zaščite švicarskih izvoznikov (60 odstotkov izvoza v Evropo) lahko vzpostavi to razmerje nazaj na 1:1,2 kar je Švicarska centralna banka (SNB) obljubila pred leti, da bo držala ta tečaj.
Za zavarovanje bi jaz osebno kupil prodajno opcijo (finančni inštrument) na EURCHF, s katero se podjetja zavarujejo pred nihanjem valutnih trgov. Z relativno malo denarja, okrog 4 odstotkov vrednosti kredita, bi lahko kompenziral izgube pri kreditu.
Enostavnejša možnost pa je nakup švicarskega franka v istem znesku kot je višina kredita. To se lahko naredi na valutnem trgu, kjer je omočen vzvod. Primer: če ima nekdo 50.000€ kredita, potrebuje okoli 10.000€, da lahko s petkratnim vzvodom kupi za 50.000€ švicarskih frankov. S tem se zavaruje pred nadaljnjo potencialno rastjo franka in si odstrani valutno tveganje. To je drugače visoko špekulativen posel, vendar je v tem primeru primeren, saj se uporablja za zavarovanje in ne za špekulacijo.
Kaj je bil vzrok, da SNB ni držala obljube in je pokleknila?
Kvantitativno sproščanje Evropske centralne banke in pa skorajšnji bankrot Rusije zaradi sankcij in nizke cene nafte, saj njihovi bogataši v paniki odnašajo denar v Švico. V razmerju 1:1 so vračunana pričakovanja za kvantitativno sproščanje in zmago Sirize v Grčiji.
Najlepša hvala za pogovor.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
