Ali ste kdaj razmišljali o tem, zakaj se sploh pozdravljamo? Zakaj pozdravi, zdravice, nazdravljanje? Zakaj se to dejanje tako imenuje? Namen vseh teh dejanj je izražanje želje po zdravju, da je nekdo dobro, zdrav, srečen. S to gesto izražamo željo človeku, da je dobro (zdravje, jutro, dan) in lahko, ne pa težko (noč), srečno (pot) – sporočamo tej osebi, da imamo prijateljski odnos do nje.
Pozitivni odnosi obstajajo znotraj plemena, skupnosti, katere pripadniki doživljajo eden drugega kot »svoje«. Srečanje z neznancem, pripadnikom tujega plemena, vključuje ocenjevanje, ali je drugi nastrojen prijateljsko ali sovražno.
Ko se srečamo z neznano osebo, ne moremo vedeti ali ima dobre ali prikrito slabe namere. Če odkrito izrazimo sum v njene namere, potem smo mi tisti, ki pokažemo sovražnost. Zato je v številnih kulturah običajno, da se morebitno sumničenje prikrije s prijaznostjo.
Kadar imamo nekoga radi, je to ljubezen. A kadar se do nekoga obnašamo kot da ga imamo radi, je to prijaznost. Na ta način neznani osebi kažemo, da jo prijateljsko spoštujemo.
V večini držav obstaja običaj pozdravljanja neznane osebe v primeru srečanja v dvigalu ali na hodniku. V kolikor nekdo tega ne stori, se to šteje kot znak nevljudnosti in nevzgojenosti. Stopnja civiliziranosti neke skupnost se ocenjuje tudi na osnovi odnosa z neznancem. Primer je tradicionalna srbska gostoljubnost.
To, da smo doživeli v devetdesetih letih kolektivno travmo, v kateri smo negativno spremenili predstavo o svetu in neznanih ljudeh, se nam potrjuje v vsakodnevnih situacijah, ker smo prenehali pozdravljati neznance.
Ko so se ljudje znašli zunaj območja varnosti ali ko se v tem območju pojavi »vsiljivec«, začnejo ljudje sebe doživljati kot plen, kot žrtev v soočenju s plenilcem. Zato se ljudje v taki situaciji začnejo delati kot, da se to srečanje ni zgodilo. Izmikajoči se pogledu v neznanca mu sporočajo: “Ti si mi sumljiv, ne želim, da me vidiš, da me sprejmeš, da začneš pogovor z menoj.”
To je strategija mimikrije, skrivanja, zlivanja z ozadjem, kar je značilno za tiste živali, ki so vnaprej določen plen in se ne morejo zoperstaviti plenilcu.
Ves čas, ko podaljšujemo tako obnašanje, da se izogibamo pogledu na neznanca, in pozdravljanju neznanca, s tako držo utrjujemo stanje travmatiziranosti in zelo negativno predstavo o ljudeh iz »zunanjega« sveta. Z vidika, kaj nam zadnja desetletja sporočajo mediji o ljudeh, ki nas obkrožajo, se zelo neverjetno sliši podatek, da je Beograd evropska prestolnica z zelo nizko stopnjo kriminala.
Kljub temu se ljudje v ostalih prestolnicah redno pozdravljajo. Zato, vrnimo se v stanje normalnosti in začnimo vsakodnevno pozdravljati neznance, ki jih srečamo.
Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.
