Priča smo globalnim protestom proti nepravičnosti modernega sveta. Globalni protest smo imeli tudi pred očmi, pred ljubljansko borzo. Res je, da je naše protestnike v Ljubljani v nekoliko neroden položaj postavil sam Janković, ko jim je prišel izrazit podporo. Nerodna zadeva.
Pravzaprav smo ves čas v nekem čudnem, pravzaprav že paradoksnem položaju. Če poslušamo politike, ekonomiste, gospodarstvenike, sindikaliste, pravnike, mnenjske voditelje…velike razlike med njihovimi diagnozami in predlaganimi rešitvami pravzaprav ni: bolj učinkovita država, debirokratizacija, vzpodbujanje gospodarstva in odpiranja novih delovnih mest, zmanjšanje javne porabe in zadolženosti, umik države iz gospodarstva…Govori se tudi o moralni krizi in o potrebi po vzpostavitvi novega sistema vrednot, pozitivne Slovenije. Toliko lepih idej, toliko obetavnih političnih programov, toliko novih programov, a družba, zdi se tako, kljub vsemu drvi vedno globlje v prepad. Kako to? Kaj je narobe, ko pa vsi vemo kaj narediti?
Očitno je, da lepe ideje ni tako lahko pretvoriti v konkretne in učinkovite ukrepe. Govorjenje o potrebi po novih vrednotah brez prave utemeljitve, kakšen sistem vrednot mislimo, je bolj ali manj mlatenje prazne slame.
Moderni um je nesposoben za vero
Hilaire Belloc, kot to navaja urednik avstralskega spletnega portala ABC Online Scott Stephens v članku ‘Neznosna lahkotnost ateizma’, že davnega leta 1929 izreče te preroške besede:
»‘Moderni um’ ne mara razmišljati: popularni mediji povečujejo to brezbrižnost s ponudbo senzacionalnih nadomestkov. ‘Moderni um’ ne mara velike pozornosti in kakršnegakoli trajnega napora; popularni mediji povečujejo debilnost z orgijami slik in naslovnic…Na vse te načine in še na dvajset drugih popularni mediji, ki jih imamo danes, potiskajo ‘moderni um’ nižje kot bi ta sicer padel, povečajo njegovo imbecilnost in ga potrjujejo v njegovi nesposobnosti za civilizacijo in posledično za vero.«
Tudi v Sloveniji se ne želimo pogovarjati o stvareh, ki bi zahtevale dodaten miselni napor. Namesto tega politiko pobarvamo v različne barve, da lahko že na daleč ločimo alternative. Zato je potrebno v volilni kampanji predvsem izpostaviti aferaštvo in osebne diskvalifikacije, ker to povzroča čustveni naboj in mobilizacijo. Ker se etablirani politični akterji med seboj bistveno ne razlikujejo, je potrebno izumiti ‘nepolitiko’, ki bo vstopila v politiko, da bodo volivci imeli jasnejšo izbiro. Nivo javnega diskurza pa vseskozi pada. Ko se pogovarjamo o politiki, govorimo o obrazih in kdo je komu všeč ter kdo ima za kaj zasluge.
Še toliko manj smo se sposobni zares pogovarjati o temeljnih moralno etičnih in verskih vprašanjih.
Moralna degradacija in sekularizacija z roko v roki
Ali ni naključje, da se o moralni degradaciji zahodnega sveta vse bolj govori hkrati s pospešenim procesom sekularizacije? Ali ni naključje, da se v času po padcu totalitarnih režimov in časa ‘konca zgodovine’, ko bi naj liberalna demokracija postala t.i. zaščitni znak zahodne civilizacije, le ta sesuva v lastni mlakuži zvenečih parol o pluralnosti, avtonomiji posameznika in kaj je še možnih svoboščin posameznika?
Profesor politične filozofije na Georgetown University v ZDA James V. Shall je v svojem eseju z naslovom ‘Katolicizem in oblike demokracije’ že leta 1994 zapisal:
»Karkoli že pomeni sekularna pravovernost ‘ločitve cerkve od države’, dejstvo je, da država ne bo varna ali omejena če so moralna življenja njenih državljanov v objektivnem neredu (objective disorder). V vsakem primeru bo najboljši režim v praksi ekstremno negotov zaradi izvirnega greha. Doktrina izvirnega greha pomeni, da so celo vladarji, ali morda ravno vladarji, v svojih dejanjih razkrivali nenehno možnost ostrega odklona od dobrega. Brez razumevanja izvirnega greha in vrline, ki je zakoreninjena v veri, brez teorije o demokraciji, ki ne sloni preprosto le na neomejeni svobodi, nobena zmerna in varna oblika demokracije najboljšega praktičnega režima ne bo možna.«
Ali bi bilo človeku res bolje brez vere?
Schall v istem eseju navaja še Flannery O’Connor: »Liberalni pristop predpostavlja, da človek ni nikoli padel, si nikoli ni nakopal krivde, in je ultimativno izpopolnjiv z lastnimi napori. Zato je v tej luči zlo problem boljšega ohišja, higiene, zdravja ipd., in naposled bodo vse skrivnosti odpravljene. Sodba ne pride v poštev, ker človek ni odgovoren.«
Zato so sicer legitimni globalni protesti še posebej pomenljivi iz tega vidika, da se dogajajo zoper režim in sistem, ki je primerjalno zgodovinsko doslej omogočil največ svobod in pravic najširši množici ljudi. Ali z drugimi besedami, dogajajo se v času in kraju, ko in kjer se izkazuje največje zaupanje v človeka in v njegovo avtonomijo.
Naj zaključim z besedami Bernarda Williamsa, ki ga citira Stephens v že omenjenem članku: »Če je človeštvo izumilo nekaj tako strašnega kot bi naj bila vera, po mnenju ateistov, kaj jim to pove o človeštvu? Konkretno, ali lahko od človeštva pričakujemo, da mu je lahko veliko bolje brez nje?«
Viri:
http://www9.georgetown.edu/faculty/schallj/8.htm#1
http://www.abc.net.au/religion/articles/2011/09/13/3316962.htm
