Nestvarna pričakovanja – velika razočaranja

zastava cerkevZnano je, da so naša razočaranja sorazmerna z našimi pričakovanji. Več kot pričakujemo, bolj smo razočarani, ker se pričakovanja ne uresničijo. V takem primeru nam ostane osebno delo. Predelati moramo svoje razočaranje. Najhujše pa je takrat, ko naša pričakovanja postavimo na »privide resničnosti« saj se za odpravo in preseganje razočaranja moramo soočati s svojimi lastnimi temelji. V Časniku je bil v torek, 14. januarja, objavljen komentar »RKC = Reforma Katoliške Cerkve« v katerem avtor pričakuje v Cerkvi spremembe, »predvsem kar zadeva ločence in ponovno poročene in istospolna partnerstva«. Iz povedanega pa ni jasno ali se pričakovane spremembe nanašajo na nauk Cerkve ali na odnos do posameznikov in skupin s istospolnim nagnjenjem. Zato je potrebno, da se take pozive postavi na realna tla in predvsem v dialog kjer bosta sogovornika dejansko enakopravna.

Reforme, ki jih ne bo

Sanje o »modernizaciji« Cerkve so se po izvolitvi papeža Frančiška spet silno razplamtele. Njegov slog je medijsko učinkovit, njegova beseda preprosta in razumljiva, njegova demontaža ostankov srednjeveške mentalitete simbolična, učinkovita in marsikdaj boleča. Vse to modernemu svetu ugaja. Po novem naj bi papeža napadali »najbolj konzervativni« krogi Cerkve, ki pa nimajo dovolj močnega glasu, da bi jih slišali preko hrupa, ki ga povzročajo dominantni svetovni mediji. Nekaj dni nazaj pa se je zgodil prvi kratek stik v tej idili papež-mediji. Papež je spregovoril o splavu kot »strahotnem zločinu«. Ali je kdo resnično pričakoval, da bo papež rekel kaj drugega?

Če se vrnem malce nazaj, na letalo iz Ria v Rim. Takrat je papež rekel »kdo pa sem jaz, da bi obsojal homoseksualca«. Iz tega so mediji sklepali, da prihaja v Cerkev nov veter glede pogleda in razumevanja homoseksualnosti. Cerkev uči, da se greh obsoja, grešnika pa opraviči. Papež je tedaj naredil točno to. Potem pa kmalu dodal, da je narobe, če se »združijo v lobije«. Sicer je to veljalo za homoseksualce v rimski kuriji, torej med duhovniki. V isti logiki pa bi veljalo reči, da je narobe prav to, da se homoseksualci v svetu povezujejo v lobije preko katerih se izvaja učinkovit in neoprijemljiv pritisk na drugače misleče (medijski linči drugače mislečih, idealizacija homoseksualcev v serijah in filmih, infiltracija privilegijev v vse mogoče zakone, širjenje ideologije po šolah z »spolno vzgojo« ali »strpnostjo«, na koncu pa tudi tožbe na sodiščih ali zagrizeno vztrajanje, da bi EU spremenili v trdnjavo istospolnosti, ipd.), da bi utihnili. Po svetu se sistematično prikazuje idealizirano, domala rajsko podobo homoseksualca in istospolnih skupnosti. Vse z namenom, da bi jim pridobili statuse, ki jim ne pripadajo.

Sedanje medijske pohvale papežu Frančišku zvenijo zato kot orkestrirana hinavščina, ker vse skupaj zveni kot »ta papež, ta je pravi, saj ni tak kot prejšnja dva…«. Prejšnja naj bi bila namreč do temeljnih moralnih dilem sodobnega sveta preveč toga, »tradicionalna«, nepopustljiva… Pa je res tako? Ali more kakršenkoli papež preklicati »ne ubijaj« ali pa razveljaviti »ne nečistuj« oz. »ne pričaj po krivem« in »ne laži«? Božje zapovedi so Božje, zato bodo vedno veljale. Veljajo, ker so zapisane v človekovo srce in ne samo na kamen iz Sinaja, razum pa jih prepoznava kot občeveljavne v času in prostoru.

Podobno se dogaja pri »veliki anketi o družini«, ki jo je papež poslal po svetu. Sam sem prepričan, da iz vprašalnika, ki ga je papež poslal po svetu in so ga iz naše škofovske konference, žal, »zaprli za necerkveno javnost«, ne bo prišlo nič (ne dobrega, ne slabega). Kar sprašujejo, že vemo. Torej je ves trud zaman, ker je tako spraševanje odveč, čeprav ugaja, da so (končno) vsaj vprašali širšo javnost. Za spremembe na tem področju, morajo škofje odločati v skladu z naukom in tradicijo in svojimi pristojnostmi. Težko pa pričakujemo spremembo pri disciplini o prejemanju obhajila ločenih in ponovno poročenih, če ne bo prej spremembe celotnega nauka o milosti in grehu, o zakramentu sv. evharistije in pogojih za prejem le tega, o zakramentu sv. zakona, ipd. Take korenite spremembe zahtevajo čas, razmislek, pogum, vztrajnost, molitev… predvsem pa bi radikalne spremembe pomenile, da je sedanji nauk Cerkve zmoten. Vprašamo se pa lahko ali je naša disciplina v skladu z našim naukom in kaj moremo tu spremeniti. To bi šlo hitreje. Predvsem se velja na tej točki vprašati ali je prav, da se enači nasprotovanje homoseksualnosti kot taki z diskriminatornim obnašanjem. Velja se torej vprašati ali so v cerkveni skupnosti istospolni resnično zapostavljeni ali oni tako čutijo in oni tako pravijo? Vedno odprto je torej vprašanje in nikoli dorečeno kaj pomeni v konkretnem primeru »ljubite se med seboj kakor sem vas jaz ljubil«. Spremembe v Cerkvi se dogajajo počasi, stalno in jih razumemo v smislu rasti in svetosti. Rasti nauka in spoznanja, svetosti v odnosih.

Kompleks »posebnosti«

Eden od mitov sedanjega časa, ki onemogočajo trezen in razumen, včasih pa tudi spoštljiv in učinkovit pogovor o problemih, ki jih predstavlja istospolni pojav, je ideja o »posebnosti«. Na poseben način velja ta »posebnost« v izključno pozitivnem smislu za istospolnost. Medijsko je tako vseprisotna, da nihče ne more uiti temu vplivu. Gorje tistemu, ki temu skrbno gojenemu prividu nasprotuje. Kakšno prefinjeno gonjo so istospolni lobiji in razno razni »branitelji človekovih pravic« zagnali, ko je prišel Luca di Tolve v Postojno! Spreobrnjen homoseksualec, ki pričuje proti temu pojavu popolnoma v smislu nauka Cerkve je zadnje, kar bi smelo priti v javnost. Človek, ki je bil v samem vrhu istospolnih krogov v Italiji, pričuje o moči, pokvarjenosti in zlaganosti tega sveta mladim, ki jih v šolah indoktrinirajo v popolnoma nasprotni smeri. Ne, česa takega ne smejo in niso dopustili, ker uničuje mit, ki ga tako sistematično gradijo.

Drugi veliki in nepremakljivi uničevalec tega mita je prav Cerkev, ki se s homoseksualnostjo ne ukvarja več kot toliko in kolikor je pač prisiljena zaradi vsiljivosti te tako vplivne manjšine. Ker je v Svetem pismu jasno, da je homoseksualnost med stvarmi, ki jih Bog obsoja, jo obsoja tudi Cerkev. Podobno stori z vsako krivičnostjo, krajo, prešuštvom, nezvestobo, lažjo… Homoseksualnosti ne najdemo med poglavitnimi grehi, ampak med »stvarmi, ki jih ne bi smelo biti«. Je morda nagnjenje, ki ji ne vemo pravega vzroka, vemo pa, da je ne bi smelo biti. Kdor to nagnjenje ima, pravi Cerkev, je poklican k vzdržnosti. Ampak kaj je to takega? Ali ne zahteva istega od mladih sredi »hormonskih viharjev«, za poročene, vdove ali celibaterje? Med vsemi temi pa samo homoseksualci trdijo, da »morajo« svoje nagnjeni spremeniti v dejanje, oz. da niso svobodni od svojega spolnega nagnjenja. Brez svobode ni odgovornosti, brez odgovornosti pa ni moralnosti.

Kolikor vem, Cerkev ne ovira nobenega homoseksualca pri njegovem verskem življenju. Z njimi ne ravna nič drugače kakor z ostalimi ljudmi. Drugo pa je, da se vedno znova pojavlja »kompleks posebnosti« s katerim zastrupljajo sebe in družbo in nas obsojajo na nenehno ukvarjanje s tem problemom. Živimo v času, ko se iz obrobnega pojava naredi glavni problem družbe in to vsem velikim družbenim problemov navkljub.

Trezen in neobremenjen pogled na svet nam hitro pokaže, da je ta privilegirana manjšina zaščitena »kakor kočevski medved«, da ji v resnici ni nič hudega in da želi stvari, ki jim ne pripadajo. Otroka spreminjajo v predmet, zakon razvrednotijo, ker hočejo doseči »normalnost« pojava in početja. Tu pa Cerkev vztraja na podlagi Svetega pisma in zdravega nauka, da je istospolni spolni odnos nečistovanje, ker ni v skladu z naravo spolnega odnosa in ne z Božjo voljo in kot tak nedopusten, neskladen s poklicem h kateremu smo poklicani. Zato pa tudi tako početje zapre vrata do obhajila.

Živeti evangelij zahteva od nas vseh napor, odpoved in žrtev. Sreča križa, bi rekli svetniki. Mi grešniki pa vidimo predvsem »ne smeš« in »moraš«, ker premalo ljubimo Ljubezen. »Ne smeš« in »moraš« pa nista v ničemer privlačna. Posebno v naših časih ne. Kristjani z istospolnim nagnjenjem morejo polno živeti krščansko življenje v Cerkvi, če sledijo Kristusu in se držijo reda, ki velja v naši skupnosti enako, čisto enako kakor vsak drug kristjan. Vsak v skladu s svojim stanom in poklicem.

V Cerkvi je dobrodošlo vsako združenje, ki spodbuja k življenju po evangeliju. Brez vsakega razlikovanja velja to tudi za istospolna združenja. Sprejemanje istospolnih pa nikakor ne pomeni, da sprejemamo ta pojav in da ne bomo povzdignili svojega glasu vsakič, ko bodo istospolni lobiji samovoljno spet zahtevali »pravico« do poroke ali posvojitve otrok.

Stvar smo že prignali tako daleč, da se kritičen zapis zoper istospolnost enači z »homofobijo« in povzroči medijski linč. S tem smo že apriori postavili v podrejeni položaj vsakega, ki se noče prepustiti večinskemu toku javnega mnenja. Dialog, vendar pod dostojnimi in za vse enako veljavnimi pogoji. Sicer je dialog samo predstava, ki ji moremo vsakodnevno slediti na TV ekranih (npr. neskončni »mirovni pogovori« med Izraelci in Palestinci, ki v stanju nenehne vojne trajajo že odkar pomnim).

Foto: Flickr