Nespodobno opravičilo

Pogovori pri predsedniku Türku kot po tekočem traku

Zadnji sem, ki bi si delal kakršne koli utvare o dobrih namenih in politični kompetenci predsednika republike. Skoraj utrujen sem že od nenehnega opozarjanja na njegove neposrečene poteze, ki smo jim ravno na Časnikovih straneh v zadnjem letu posvetili veliko prostora.

Nad nediplomatskega predsednika …

Hkrati je precejšnja nejevera že močno presegla nekakšno notranje zadovoljstvo, ker predsednik z vsako novo potezo v vsem izpolni pričakovanja in še enkrat več brcne v dobršen del slovenskega volilnega telesa, vsaj glede na volilni rezultat tudi v precej svojih volivcev iz leta 2007. Nikoli mu ni žal volje in časa za nastop v vlogi vojaka in tiskovnega predstavnika zgolj majhnega dela slovenske politične scene. Tako malo truda, vsaj poskušati dajati videz nepristranskega razsodnika, ni po letu 1990 v svoje delovanje vložil še nihče. In kar je najbolj žalostno, v svojih izjavah hoče biti še naprej videti kot vrhovni modrec, kar dela njegovo pojavo še bolj groteskno.

Torej ni presenetljivo, če je Danilo Türk za lep del Slovencev že zdavnaj postal politični bavbav številka ena, s katerim se straši otroke. Zlasti med ljudmi, ki so občutili železno pest komunističnega totalitarizma,  že njegova figura sama vzbuja vnaprejšen odpor. Nekoč sem že napisal, da ni nič narobe, če predvsem v Janševi demokratski stranki kažejo razumevanje za takšne odzive in jim nudijo politično domovino. Ker predsednik doslej v štirih letih ni zmogel nobenega spravljivega koraka v njihovo smer, nanje mora računati.

… z nediplomatskostjo?

Vendar se mora človek kljub vsemu vprašati, ali je treba nad gorjanskega predsednika v pozi svetovljana zares tudi v našem položaju iti z gorjačo? Je prav, da demokrati na njegove ponavljajoče se spodrsljaje in hojo po kurjih očesih številnih Slovencev odgovarjajo z enako nediplomatsko nestrpnostjo?

Pri tem sploh ne gre za gojenje iluzije o predsednikovi pripravljenosti prisluhniti, kaj mu imajo povedati. Glede na vse, kar je doslej storil, je bolj ali manj jasno, da bi morebitni Janšev in Tankov obisk pri njem potekal kot pogovor gluhih.

A ko Tanko odklanja že pogovor sam, sporoča nekaj usodnejšega. Da utegne tudi morebitna vnovična vladavina demokratov potekati kot predsedovanje Danila Türka, zgolj v sledenju željam lastnim jedrnim podpornikom. Takšen slog vsaj navidezno celo podpira grandiozni neuspeh vseh Pahorjevih iskanj konsenza. Še enkrat bom ponovil: ni bil napačen pristop, narobe je bilo, ker premier v odhodu sploh ni imel jedra, na katerega bi se naslonil.

Slovenija je pahljača različnih stališč, mnenj in življenjskih izkušenj. In vsakdo, ki bo imel odgovornost zanjo, bi jih moral upoštevati bistveno bolj, kot to počne predsednik republike. Zato bi Tanko po mojem mnenju moral požreti slino in se odpraviti na razgovor, med katerim sploh ne bi bil slišan. Če ga že ne skrbi estetski vtis, bi lahko pomislil vsaj na to, da Türk po črki ustave podeljuje mandat za sestavo vlade. In kako maščevalen zna biti, bi se lahko Dolenjec poučil vsaj pri strankarskem kolegu Dimitriju Ruplu.

Foto: Dnevnik, Bojan Velikonja