Mesec maj vedno znova prebuja zgodovinsko in ideološko retoriko. Kot nalašč se ponuja rek, da zgodovino pišejo zmagovalci, zato se zastavlja vprašanje, kaj sploh še ostane njenim poražencem oz. žrtvam nasploh, ne glede na njihovo politično barvo? Je to le bridka človeška stiska, ki jo spremljajo izgnanstvo, žalost, sovraštvo in neodpuščanje?
Ideološko-politični boj dveh nasprotnih si strani glede polpretekle zgodovine kaže v prvi vrsti zunanjost narodne nesreče, ki so jo predpostavili bratski (po)vojni pokoli, a je notranjost človeških zgodb veliko bolj subtilna. Zdi se, da je narodni konflikt ves čas nerešljiv, saj so žrtve odšle za vedno. Izgube bližnjih so zapečatene in nenadomestljive, ostal je le jedek spomin in domača zemlja, prepojena s krvjo, ki ne pozna politične barve.
Tragičnost terorja je paradoksalno nemara še hujša v agoniji, s katero morajo živeti sorodniki in znanci žrtev. Ti se morajo soočiti in živeti z izgubo in bolečino. Vsem trpečim in žalujočim za žrtvami vojne velja nameniti besede sočutja in sprejetosti.
Poleg krivičnosti pobojev in vsake smrti, še posebej bratske morije, je krivično za te, ki so ostali, da morajo živeti z grozo zločinov, vsak dan znova, kot da bi živeli leto 1945 oz. najhujša povojna leta. Pravično bi bilo, ne glede na ideologijo in politiko, da bi »poražena« stran in vsi prizadeti lahko zaživeli novo in vredno življenje. Vendar, kako je iti naprej ob stvareh, ki se ne bi smele nikoli zgoditi in so same na sebi nepovrnljive?
Edina prava pot naprej je, na vojnem oz. osebnem pogorišču, zgraditi nekaj novega. Kruta preteklost se je zgodila, boli in je krivična, vendar je najhujše mimo. Sovražiti rablja je naravno, vendar pomeni ohranitev stika oz. dialoga z njim. Živeti dan za dnem z rabljem oz. z mislijo na kruti režim je najbolj pogubno za že tako stiskane, saj človeka zasvoji in podredi rablju. Odpuščanje je proces, najprej dopustiti sebi zaživeti drugačno, od krutih akterjev in spominov manj odvisno življenje. Svoboda je priložnost pustiti krvnike, da odidejo iz življenja žrtev. Posameznik, ki je zasvojen in prepojen z mislijo na sovražnika in se ob vsem tem še lahko nasloni na Boga, ima prednost oz. milost, saj lahko vso agonijo izmoli:
»Doklej bom moral dajati nasvete v svoji duši, nositi bolečino v svojem srcu dan za dnem? Doklej se bo moj sovražnik povzdigoval nad mano? Zares, zaradi tebe na ves dan pobijajo, imajo nas za klavne ovce. Pomagaj nam! Moj Bog naredi jih kakor vrtinec, kakor slamo pred vetrom.« (Ps 13,2-3; 44,23.27 in 83,14)
Četudi plapolajo raznobarvne zastave pred očmi prizadetih, je lahko pogled skozi zastavo krutega sistema veliko širši in božanski, četudi plapolajo te in one zastave na nebu, je nebo tudi modro in svetlo. Odgovor za zlorabe gre pustiti odgovornim za zločine, bolečino pa izročiti zadnji instanci, ki zares ve, kako je trpeti krivico:
»On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« (Iz 53,5)
Spravna evharistična daritev bi lahko bila pot, ki bo pustila, da zločinci odidejo, resnica, ki bo izčistila boleče spomine in življenje, ki bo dopustilo nekaj novega …
