Avtor: Jože P. Damijan. Nemčija že od nekdaj vzbuja mešane občutke. Po eni strani občudovanje zaradi nemške pedantnosti in discipline, ki daje občutek, da Nemčija deluje zanesljivo in vztrajno kot stroj. Po drugi strani pa vzbuja frustracije zaradi občutka nezmožnosti tekmovanja s tem nemškim strojem. V duhu aktualnega trenutka te frustracije najbolje opisujejo besede nekdanjega angleškega nogometnega golgeterja Garyja Linekerja: Nogomet je dolgočasna igra, kjer ena enajsterica igra proti drugi in kjer na koncu vedno zmaga Nemčija.
No, vsaj kar se nogometa tiče, so se ti časi nekoliko spremenili. Nemčija že dolgo ne dominira več v reprezentančnem nogometu, v klubskem pa še manj. Ta primat so ji vzele južne države, ki kažejo več talenta za improvizacijo in umetniško svobodo. Nemčija v zadnjem desetletju ni proizvedla nobenega izjemnega posameznika, niti dovolj homogenih kakovostnih posameznikov, da bi lahko izstopala kot ekipa.
Toda v gospodarskem smislu se zdi Nemčija danes močnejša kot kdajkoli po drugi svetovni vojni. Razlog je v povečani gospodarski moči in stabilnosti, ki je njeno težo v Evropi v zadnjem desetletju relativno okrepila, medtem ko je njen primat v vodenju Evropske unije sedanja evrska kriza dokončno zacementirala. Danes Nemčija diktira ekonomske politike v EU in zaradi nemške nepopustljivosti glede discipline pri izvajanju varčevalnih ukrepov vzbuja frustracije širom EU.
Le deset let nazaj je Nemčija veljala za glavnega bolnika Evrope. Po eni strani so jo izčrpali stroški združitve in enormni javni transferji v vzhodne dežele, po drugi strani pa jo je udarila globalizacija, nekonkurenčnost gospodarstva in, po vsem sodeč neuspešen nemški razvojni model v primerjavi z ostalimi državami. Države, ki so močno liberalizirale storitveni sektor, so tedaj hitro povečevale BDP na podlagi hitre rasti storitvenih dejavnosti, medtem ko je Nemčija še naprej vztrajala na tradicionalnih industrijskih panogah.
Več: Damijan blog
