Tako je izjavil eden izmed komentatorjev ob članku, da je svoja vrata spet odprla Lipa, zloglasni klub, ki je bil nekaj let nazaj prizorišče tragedije. Tudi ob drugih tragičnih dogodkih se vedno znova dogaja, da javnost potrebuje svojega grešnega kozla – in ga večinoma tudi dobi. Skoraj praviloma sami akterji kot da niso nič krivi, so takorekoč žrtve. Najti pa je treba takšno ali drugačno “zlobno” organizacijo, korporacijo ali kar si že bodi, ki je v ozadju s svojimi umazanimi kremplji.
Spominjam se čolnarske tragedije na Blanci pred nekaj leti. To je bila, predvsem – nesreča. Spust skozi žrelo elektrarne je lahko izgledal nedolžna mala malica, a v resnici je bil smrtonosna past. Tega tisti v čolnih niso mogli vedeti. To je pravzaprav pred tisto nesrečo vedel malokdo. Tudi sam bi si morda mislil, da taka “urejena” odprtina ni nevarna. Po drugi strani pa živimo pač v kulturi zabaviščnih parkov, kjer v zavarovanem okolju počnemo še precej hujše reči – in imamo zato otopel občutek za naravno nevarnost. Skratka, tragičen dogodek, kjer se je narava kruto znesla nad človeško lahkomiselnostjo. Ker pa se narave pač ne da privesti pred sodišče, je bilo treba najti krivca s pravno entiteto. In tako so bili krivi: izposojevalci čolnov! Ker pač tragedije niso preprečili. Vse preveč nepietetno bi bilo takrat reči, da so bili krivi pač tisti v čolnih (kolikor so bili krivi). Stresati krivdo na kogarkoli drugega je skrajno sprenevedanje.
In zelo podobnih primerov je še kar nekaj. Vedno znova se dogaja, da “žrtve” nesreč niso nikoli nič krive. Gotovo, toliko je pač treba biti takten, da ne vpiješ na ves glas: “Sam je kriv!”, ampak iskati pa krivca potem nekje drugje? Ga na vsak način iskati?
V svojem diletantskem poznavanju človeške duše si razlagam, da smo v sebi zgrajeni tako, da nam je nekako lažje prenašati žalost, če jo “pregazimo” s čustvi maščevalnosti, pravičništva in svete jeze. Da namesto da bi žalovali, raje nekoga sovražimo. Nekako v stilu akcijskih filmov. Da se ni treba soočiti s tragiko položaja, pred njo zbežimo v zagreto preganjanje domnevnih krivcev. Verjetno me bo vsaj kdo narobe razumel, ampak tudi sedanjo gonjo proti “tajkunom” razumem kot take vrste nezrelo zaletavanje. Nekoga je treba zapreti, morda celo mučiti, pa bo vse v redu … Ampak vemo, da ni nič bolje, samo žalost, obžalovanje in pogrešanje pridejo z nekaj zamika. Zbežali pa pred njimi ne bomo.
To nikakor ne pomeni, da krivcem ni treba za njihovo početje odgovarjati. Pomeni samo, da je otročje na vsak način iskati krivce – in se sprenevedati glede krivde svojih bližnjih. Pomeni, da moramo biti toliko pošteni, da ne stresamo krivde po krivici.
Glede primera Lipa pa me pravzaprav moti nekaj drugega: da (razen za lastnika) ni imel nobenih pravih posledic. Še več, koncept “klubov” tipa Lipa se je še okrepil. Klubov, kjer te varnostniki pretepejo do smrti; kjer od neokusnega glamurja boli glava, glasba in ples pa sta postranski zadevi; kjer tudi osnovnošolci popijejo potoke alkohola … Predvsem me skrbi, ker ni čisto nič zresnil staršev. In si vztrajno lajnajo “Naš(a) pa že ni tak(a)!” Ko pa bo kaj narobe, bo pa seveda treba “nekoga zapreti!” Ampak “naš” je bil zaveden, neizkušen in nedolžen! Krivi so hudobni drugi!
Foto: Reporter
