Ob spolnih škandalih se v javnosti pojavljajo najrazličnejša mnenja o njihovem vzroku. Številni katoličani s prstom kažejo na celibat, kar pa je vprašljivo, saj je mnogo tovrstnih hudodelstev homoseksualne narave. Toda zagovorniki odprave celibata svoje zahteve utemeljujejo s tem, da pomanjkanje spolnosti prinaša nevroze in nenadzorovane izbruhe deviantnih nagnjenj.
Dedovanje in klerikalizem
Poleg tega celibat vidijo kot okostenelo Cerkveno zapoved z dogmatičnim pridihom, ki se je uveljavila šele v 12. stoletju, in sicer pod vplivom antičnih svetovnonazorskih praks kot je stoicizem ter je v samem bistvu protinaravna. Zagovorniki odprave celibata obenem v brezženstvu vidijo sredstvo za bogatenje, saj je dedič premoženja RKC in ne duhovnikovi otroci. Obenem se celibat dojema kot način ohranjanja cerkvene avtoritete, saj daje duhovnik, ki je izvzet iz reprodukcije, vtis privzdignjenega, čistejšega, domala božanskega.
Govora je o t. i. klerikalizmu oziroma češčenju duhovništva kot »višji, bolj popolni, nadnaravni« obliki ljubezni ter darovanja Bogu. Po drugi strani pa zagovorniki celibata v njem vidijo Božji dar, ki je iz biološkega vidika sicer nesmiseln, ima pa zato duhovno razsežnost. In če je iskreno živet, posameznika vodi k popolni podaritvi širšemu cerkvenemu občestvu, predvsem pa k tesnejši povezanosti s Stvarnikom.
Celibat je kamenodobna iznajdba
Pa saj je Jezus nekje dejal, da se sinovi prihodnjega veka ne bodo ne ženili in ne možile. Ob tem pa gre izpostaviti, da celibat ni cerkvena domislica, ampak obstaja še iz časa, ko je človek bival v jami. Od nekdaj so živeli ljudje, ki so se bodisi iz zdravstvenih, bodisi kakšnih drugih praktičnih razlogov odločali za samsko življenje.
Obenem zagovorniki brezženstva poudarjajo, da v duhovništvo skoraj nihče ni prisiljen. Sleherni posameznik se za takšen poklic, ki je vezan na celibat, odloči po lastni presoji. Poleg tega je težko predvideti posledice nagle ukinitve obveze celibata. Domneva se predvsem to, da bi številni verniki takšno potezo cerkvenih oblasti sprejeli s težkim srcem, še zlasti to velja za starejše. A ne glede na pomen oziroma (ne)koristnost celibata kot takšnega, ga ni moč tako enostavno povezovati s spolnimi zlorabami v Cerkvi.
Primer Natasche Kampusch in Josefa Fritzla
Spomnimo se samo primera Natasche Kampusch in njenega ugrabitelja Wolfganga Priklopila, ki jo je leta zadrževal v kleti in spolno zlorabljal. Lahko omenimo tudi razvpit primer Josefa Fritzla, ki je 24 let spolno izkoriščal lastno hčer in z njo zaplodil otroke. Znani so tudi primeri spolnih zlorab iz šol, ki so jih zakrivili učitelji telesne vzgoje, pa tudi primeri množičnega spolnega nadlegovanja na novoletnem rajanju v Nemčiji. Ob vseh teh in še drugih primerih je težko slepo verjeti, da bi preprosta omejitev celibata prinesla želene učinke. Kot že rečeno, gre pogosto za primere istospolne pedofilije, kar se zdi še toliko bolj zaskrbljujoče.
Ko zadiši po stari zavezi
Ob tovrstnih zgodbah mnogim zavre kri. Med »pravičniki« se pojavljajo krvoločni pozivi h kastraciji in sekanju rok. Med prebiranjem spisov stare zaveze vsekakor naletimo na mnogo primerov, kjer so Božji poslanci ravnali prav tako okrutno. S prihodom Odrešenika se stvari spremenijo. Jezus nas kajpak uči ljubezni do sovražnikov in grešnikov.
Je pa res, da tudi Božji sin v templju s preprodajalci ravna nekoliko »starozavezno«, ko splete bič iz vrvi in jih s silo razžene, rekoč, da naj iz hiše molitve ne delajo razbojniške jame. V določenih primerih bi tudi Jezus zagovarjal resne, odločne in celo grobe ukrepe. In mar niso pedofili v Cerkvi iz nje napravili razbojniško jamo? Je pa tudi res, da zgolj grobo sankcioniranje zločinov ne zadošča. Plevela se je potrebno lotiti pri koreninah.
Tako tudi smrtna kazen v ZDA ne rešuje srža problema, ampak zgolj odstranjuje površinske simptome. Orožje se namreč še vedno prodaja, strelski obračuni pa ne pojenjajo. Rak se zdravi s kemoterapijo, ne pa z morfijem. Obenem je pomembno, da se ob nastalih težavah ne ozira proč. Tovrstna problematika pomeni trpljenje na tisoče žrtev, madež za Cerkev in pohujšanje med verniki. Prikrivanje in brezbrižnost sta pravzaprav pripeljala do stanja kot ga poznamo na Irskem, kjer je Cerkev kot moralna avtoriteta in kot ščit pred škodljivimi vplivi agresivne globalizacije, pogorela do temeljev.
Kaj pravi znanost?
Je pa res tudi to, da se z bliskovitim razvojem psihologije in nevroznanosti pogled na spolne iztirjence hitro spreminja. Ne dojema se jih zgolj kot zlobneže, pokvarjence, marveč predvsem kot duševno poškodovane, bodisi zaradi travm iz otroštva, bodisi zaradi stisk, ki jih prinaša obveza celibata in v katerih potencialni pedofili ne prejmejo pravočasne opore oziroma si zanjo ne upajo zaprositi.
A ob povedanem ne gre pozabiti na pomembnost molitve in zakramentov, ki so zaradi vdora znanstvenih dognanj skozi cerkveno zidovje, potisnjeni v kot. Še vedno velja, da je zlo posledica svobodne odločitve in zato pod nobenim pogojem ni opravičljivo.
Kako so se geji vtihotapili med cerkvene dostojanstvenike?
Primeri homoseksualnosti so še toliko bolj šokantni zato, ker ta praksa velja za sprevrženo. A stvar morda niti ni tako nenavadna kot se zdi na prvi pogled. Že samo okolje samskih moških je privlačno in prikladno za »zmenkarije«. In ker na podoben način razmišlja veliko mladih homoseksualcev, Cerkev pa, v želji po pridobitvi novih duhovnih poklicev, pri vzgoji in nadzoru spregleda neprimernost duhovniških kandidatov, se vstop v semenišča ne zdi zapleten.
Titule, krasni kostumi in limuzine gejem ugajajo
Istospolno usmerjeni na takšen način tudi uradno osmislijo svojo samskost, medtem ko skrivaj še vedno iščejo spolne stike s pripadniki istega spola. Ko po posvečenju naposled v upravljanje prejmejo župnijo in so jim zaupani ministranti ter veroučenci, pa se mladi, neizkušeni, naivni in nemočni dečki zdijo še bolj prikladni za potešitev pohote. Poleg tega je znano, da gejem klerikalizem prija. Pogodu so jim lepa oblačila, pa vlečke, baldahini, titule in razkošje rezidenc ter luksuznih avtomobilov.
V tem primeru se morda res lahko postavi pod vprašaj obvezo celibata, saj mnogo mladih duhovnikov, ki te obveze zaradi želje po družini ne zdrži, zapusti duhovniške vrste in pobegne v zakonski stan ali vsaj konkubinat. Poleg tega obstaja še veliko moških, ki so zgledni očetje in možje, ki bi z veseljem opravljali tudi duhovniški poklic, pa cerkveno pravo še ne želi pogledati skozi prste.
Ostajajo kleni in krepostni pomešani s spolnimi iztirjenci
Tako med duhovniki le deloma ostajajo krepostni, ki z vero kljubujejo mesenim strastem, a hkrati tudi takšni, ki zaradi spolne neuravnovešenosti stežka kljubujejo spolni sli, ki se razvnema v stiku z mlajšimi pripadniki istega, pa tudi nasprotnega spola.
Prvi papež je bil poročen
Tisti, ki zagovarjajo odpravo obveze celibata, se pogosto sklicujejo še na dejstvo, da je bil sveti Peter – prvi papež poročen, in da tudi sveti Pavel, ki je sicer živel v celibatu, dopušča možnost poroke za posvečene ter jo celo priporoča v primeru, ko nekdo ne zmore krotiti svojih poželenj. Stoletja po Kristusu so se cerkveni oblastniki poročali, nato pa od 4. stoletja dalje beležimo postopno uvajanje Cerkvene zapovedi celibata, ki se dokončno uveljavi šele na pragu 2. tisočletja. Torej razmeroma pozno.
Ključna so urejena semenišča, ne pa ukinitev celibata
Pravoslavje je, zaradi shizme v 11. stoletju, nekatere cerkvene določbe na tem področju obdržalo, medtem ko ostalih zaradi »prezgodnje« odcepitve ni sprejelo. Brezženstvo kot takšno potemtakem ni nespremenljiva dogma, zato ga je teoretično mogoče omejiti, čeprav naglih sprememb ne gre pričakovati. Morda bi to nekaj doprineslo tudi k zmanjšanju števila spolnih zlorab. Ključno pa se zdi spraviti v red »razpuščena« semenišča, saj je ena poglavitnih dolžnosti rektorjev, da pri bogoslovcih ugotovijo primernost za opravljanje duhovnega poklica. V nekaj letih sobivanja je to mogoče.
