sem prebral na zidu ene izmed ljubljanskih vpadnic. Najbrž je ta ponesrečeni pamflet znamenitega Descatesovega stavka »Mislim, torej sem« brez pomena, vendar me je vzpodbudil, da sem začel razmišljati o volitvah. Predvsem o slovenski volilni nezrelosti, ki se kaže v (pre)majhni volilni udeležbi in v izvolitvah neprimernih kandidatov.
Že dalj časa me vznemirja majhna volilna udeležba. Ko sem našel podatke o evropskih volitvah leta 2004, me ja globoko prizadelo. Med desetimi državami, ki jim je tega leta uspelo priti v druščino EU, smo bili Slovenci po volilni udeležbi (28%) na osmem mestu. Za nami sta bili samo Poljska (21%) in Slovaška (17%). Človek bi tako slabo udeležbo pripisal razlagi, da volivci nismo vedeli za kaj gre, vendar je bila pri ostalih so novinkah povprečna udeležba 44%, v Litvi 48%, na Cipru pa celo 71%.
Odleglo mi je, ko sem se spomnil, da je bila ob plebiscitu 23 decembra 1990 udeležba 93,46%, ob prvih volitvah v Državni zbor dve leti pozneje pa 85,6%. Približno enako število volivcev je odločalo tudi o prvem predsedniku samostojne Slovenije leta 1992.
Na zadnjih treh volitvah v državni zbor je bila udeležba okrog 63%, predsedniških volitev pa se je v petih zadnjih glasovanjih udeležilo vsakokrat približno 64% volivcev, na zadnjih volitvah pa le 58%.
Poseben problem je udeležba na referendumih, med katerimi sta se s 60% udeležbo najbolje odrezala referendum o vstopu v EU in NATO, leta 2003 s 60% udeležbo. Ostalih referendumov se je udeležilo okrog 30% volivcev, referenduma o izbrisanih pa samo 21%. Zanimivo, da je bila celo ob »vročem« referendumu o družinskem zakoniku tudi samo 30% udeležba.
Ker je v zadnjem času udeležba na volitvah okrog 60%, je v Sloveniji ,zaradi majhne udeležbe, najbolj problematična referendumska demokracija. Glasovanje na referendumu res zahteva bolj ozaveščenega volivca, primerna udeležba pa je dokaz demokratične zrelosti neke družbe. Pomeni vladavino neposredne demokracije, saj volivci odločajo o vprašanju sami in ne preko zastopnikov, kot je to pri glasovanju v parlamentu, ko namesto volivcev odločajo poslanci, izbrani na volitvah.
Izvor referendumske demokracije je Švica i n njej gre pripisati zgodovinski čudež, da je, ne samo preživela viharje dveh svetovnih vojn, ampak je danes v marsičem vodilna svetovna država . Dejstvo, da je na Slovenskem volilna udeležba na volitvah vseh vrst okrog 60% in primerljiva s švicarsko, je za nas ohrabrujoče. V skrbeh pa moramo biti ob našem nezanimanju za udeležbo na referendumih, ki je v Švici skoraj dvakrat višja on naše. In to kljub temu, da bi bili Švicarji po 70 letnem prakticiranju te vrste demokracije, lahko »utrujeni« oziroma »naveličani«.
Našo referendumsko zavest moramo torej izboljšati. Če so v očeh ljudi volitve vrednota, moramo to doseči tudi za referendume. Zavedati se moramo, da so referendumi za demokracijo še večja dragocenost kot volitve, udeležba pri obeh pa je, poleg plačevanja davkov, osnovna državljanska dolžnost.
Država mora, kljub stroškom, pokazati referendumom čim večjo naklonjenost. Prag za veljavnost glasovanja ne sme biti previsok, za zmanjšanje stroškov pa v Švici volivci odločajo isti dan na več vprašanj. Da se pri nas ne bi referendumska apatija še povečala, je potrebna skrbna vzgoja. Mediji bi morali imeti dolžnost, da ustvarijo demokraciji prijazno vzdušje, šole pa bi morale njenim temeljem posveti več pozornosti. Predvsem je treba ljudem dopovedati, da je odločanje na volitvah in referendumih temelj demokracije. Demokracija ni sitem brez napak, je pa, kot je dejal Churchill, med vsemi političnimi sistemi najboljši. Sloni na dveh stebrih, enem, ki nosi različnost in drugem, ki dopušča kritiko, obema pa je osnova ljubezen do Republike (prosto po Forsterju).
Samo urejena demokracija lahko ugasne nostalgijo po Titovini, ki sloni na ponarejeni resnici o tedanjih razmerah. Med tem, ko je tedaj UDBA skrivala in preganjala vse, kar je bilo nezaželeno, v sedanjem demokratičnem sistemu mediji živijo prav od tega, da razširjajo novice o negativnostih. Ne samo, da jih razširjajo, ampak jih, zaradi večje učinkovitosti, tudi potencirajo. Šele potencirana slaba, po možnosti izkrivljena novica, je novica. Ni čudno, da ljudje zapadajo v pesimizem in so politično v veliki meri apatični. Nazadnje pristanejo na trditvi: »Politika me ne zanima«, ki vodi v bojkot volitev in referendumov. Pri tem je žalostno dejstvo, da so med njimi mnogi vidni javni delavci, ki se s svojo apolitičnostjo, ki pogosto pomeni bojkotiranje volitev, celo hvalijo. Ob poznavanju vsega tega se človek čudi, da slovenska udeležba, predvsem na referendumih, ni še slabša.
