Lenin, Stalin in Tito so nas učili o enakih želodcih in s Hitlerjem gojili kulturo smrti.
Že realsocializem – predhodnik komunizma, katerega v popolnosti še dejansko ni bilo, nas je v začetku »zlate svobode« že pripravljal za brezrazredno družbo. V tem smislu so nas vzgajali že nemški in nato še bolj učitelji v »zlati svobodi«, ko smo v šoli peli tudi pesmico s tem naslovom. In vsak šolar si je ob takšni vzgoji bodočnost predstavljal po svoje: »Kako da bomo vsi v komunizmu veseli in bo luštno, saj bo vse zastonj«! Prav to razmišljanje , je še najbolj ustrezalo razlagi učiteljev, da bomo v komunizmu lahko živeli brez denarnic! Po četrtem razredu, pa sem »moral« v nižjo gimnazijo Ormož! Zaskrbljeni starši, ki so me doma ravno obratno vzgajali kot v šoli, so namreč rekli, da »… kmalu kmeta več ne bo, tisto kar boš imel v glavi, ti nihče ne bo mogel vzeti!« Zaradi oddaljenosti in nobenih prometnih možnosti sem moral v internat nižje gimnazije v Ormožu. Kot kulaški sin nisem imel štipendije, kot jo je imela večina viničarskih ali kako drugače prepoznanih proletarskih sošolcev. Dijaški dom je bil v bivšem sodišču. Fantje smo imeli umivalnico v eni zaporni celici, deklice pa v drugi. Za novo leto 1949 pa smo dobili radio »Kosmaj – prvi jugoslovanski proizvod«, čeravno je bil le sestavljen v RR Niš. Nato smo skupaj novim radiom in vzgojitelji imeli večerne vzgojne ure!
In kar so nam učitelji in vzgojitelji vcepljali v glave, smo kot še otroci oziroma takrat že Titovi pionirji naivno verjeli – in nekateri tudi že v praksi preskušali privilegije. S sosedovim Ivekom, s katerim sva pajdašila že od prvega razreda nemške šole pri Sv. Bolfenku na Kogu, sva pejdašila tudi v Ormožu. Ko je bilo še lepo in toplo vreme, sva se ob sobotah po pouku peš napotila domov. Starši so namreč tako naročili, da se je v nedeljo šlo k rani sv. maši in nato še, (če je bil krompir zelen) za časa pozne maše, še na koloradskega hrošča. Ko pa je bilo slabo vreme in že hladno, pa sva se z Ivekom po pouku napotila na železniško postajo in se do Središča ob Dravi peljala z vlakom. Pešačenje se je tako skrajšalo za polovico – samo na uro in pol hoda. Pa je naneslo, da v soboto nisva imela denarja za vlak. Kot sumljiva pa je naju sprevodnik vzel na oko že pri vstopu na vlak, saj je nato v vlaku kmalu proti nama ostro nastopil z besedami, » … ali vas tako učijo v šoli«, je začel! Ivek mu je odvrnil, da nimava niti ficka v žepu in še dodal, da nas v šoli učijo, da v komunizmu mora biti vse zastonj«! S slednjim pojasnilom Iveka pa sta se najini že naviti ušesi sprostili in sprevodnikov mrki obraz se je spremenil v prijaznega. Tako rekoč prijateljsko nama je nato še dovolil, da sva lahko sedla.
Bančne kraje in druge podlosti restavriranega komunizma, ki traja že več kot 25 let, so se začele, ko so post komunisti v tretjem poskusu vrgli demokratično Peterletovo vlado – (ko še ni utegnil narediti lustracije). Tako se je začel restavrirati komunizem v do tedaj še nevideni varianti – kot »kapitalistični komunizem«. Za to novo varianto komunizma so stekle akcije po že videni komunistični tehnologiji oziroma ideologiji. V »njihova« sodišča in tožilstva so bile vložene ovadbe in druge ideološke obtožbe, zoper najbolj nevarnega Janeza Janše: zaslužkarstvo pri prodaji orožja, poskus prevrta njihove oblasti (Depala vas), konstrukt »patrija«, organizacija vstajnikov z granitnimi kockami, izbor novih obrazov za novo rokohitrsko stranko, itd. …! V svetu pa ni primera, kjer komunisti ne bi uničili gospodarstva in ne bi jedli kruha iz kapitalistične pšenice ter vladali s palico. Da pa zna nasprotna stran (pomladniki) v demokraciji bolje vladati in bolj umno gospodariti kot komunisti, pa imamo dokaz obdobja 2004-2008. Takrat smo Slovenci prvič in zadnjič imeli pozitivno bilanco državne blagajne, najeli najmanj kreditov in povečali nataliteto!
In resnična prispodoba najavljenega sladkega življenja v komunizmu, se danes za »nekatere« tudi uresničuje. Kako pa bi temu drugače rekli za naš »kapitalistični komunizem«, ko si nekateri »naši« v bankah lahko kar sami jemljejo denar in ga nato premeščajo – skrivajo po svetu! »Ne poznam tajkuna, ki ni bil komunist«!
