Triindvajset let je že minilo od slovesnega, veličastnega in resnično prelomnega trenutka, ko smo se Slovenci odločili za svojo državno pot. Na volitvah, v ljubezni do svojega, v spoštovanju tujega in drugačnega, odločno proti vsakemu, ki je hotel uveljavljati barbarska pravila gozda, smo praktično enodušno vstali in rekli: zdaj hočemo na svoje.
Z nami je bilo »pol« Evrope… no, v resnici, vsi »ta mali« in dva velika. Sveti Sedež (napačno imenovani »Vatikan«) in Nemčija. Proti naši samostojnosti pa so se zvrstili ZDA, Anglija, Francija, Španija, Rusija in bolj oddaljena Kitajska. Predvsem pa so bili proti petokolonaši totalitarnega titoizma, ki so na pot referenduma polagali to in ono poleno. Eni so dvigali prag veljavnosti, drugi premikali datum, tretji pisarili in »masirali« javno mnenje, četrti so postavljali pogoje v smislu »če boste v temelje postavili NOB« potem bomo za … Nismo se ozirali na prve, nismo upoštevali drugih. Nekatere pogoje smo sprejeli, druge zanikali. Zanikali smo predvsem vse tisto, kar je prinesla revolucija, njeno mentaliteto, njen »modus operandi«, njene voditelje in njene sadove. Odločili smo se za svobodo, za demokracijo, za pluralnost, za narodno državo. Pred četrt stoletja se je z neustavljivo močjo prebudila tisočletna Slovenija in odpihnila na smetišče zgodovine vse, kar je prinesla revolucija.
Referendum je v prvi vrsti zanikanje socialističnega titoizma. Je odločen »NE« vsakemu, ki se hoče sklicevati na svojo zmago v revoluciji, da bi smel vse življenje živeti na račun drugega od državnih jasli. Dovolj smo imeli vsega tega, čeprav še danes ni dokončan proces pluralizacije, sprejemanja drugače mislečega in svobodnega, tržnega in urejenega gospodarstva kjer pridni bolje živi od lenuha, podjetnik bolje od levičarja, ki vedno hoče le živeti na tuj račun, kjer je šolstvo pluralno v strukturi in po vsebini, kjer se spodbuja kritičnega duha in pošteno izmenjavo mnenj, kjer je mir in edinost titoizma, komunistične Jugoslavije in kontinuitete najbolj zaničevan cilj izmed vseh.
Hoteli smo in še vedno hočemo boljšo Slovenijo. Takrat je bilo potrebno, da smo čim bolj edini in to tudi pokažemo. Oboje smo naredili na najbolj pošten način: na svobodnih volitvah! Svoj cilj smo dosegli. Slovenija je vpisana kot samostojna in demokratična država na zemljevid sveta. Naša narodna identiteta ni več skrita po plaščem večje državne tvorbe. Zdaj smo za vse in za vsakogar Slovenci. Naš jezik je končno edini uradno priznan na našem ozemlju. Ni nam treba več z oblastjo govoriti nemško, srbohrvaško ali latinsko. Zdaj smo – končno – sami sebi svoji gospodarji.
Drugo vprašanje je kako gospodarimo in kako si vladamo. Tu so naše izbire vprašljive, saj nenehno spoznavamo, da nam vladajo bolj iz Murgel kakor iz Gregorčičeve, da imamo preveč strank, ki svoje volivce nenehoma peljejo žejne čez vodo in da delajo samo za ohranitev prav tistih privilegijev, ki smo jih zanikali z referendumom … Ali bomo zaradi tega obžalovali svojo odločitev? Ali se res tolikim kolca za SFRJ, rdečo zvezdo in titoizmom s Titom vred?
Trezen premislek v zmedena čustva! Če smo četrt stoletja nazaj glasovali modro in so naša čustva bila skladna z našim razumom, pa zdaj opažamo velik razkorak med enim in drugim. Pamet še vedno pravi, da smo prav izbrali. Čustva pa, razdražena z nenehno propagando za preteklost, ki je nikoli ni bilo, zmedeno sanjajo o raju na zemlji.
Nismo izbirali »raja pod Triglavom«, nismo sanjali nemogočega, hoteli smo biti gospodarji na svojem, da bomo lahko čim bolj samosvoji, čim bolje to, kar smo Slovenci. Zato ni nobenega razloga, da bi obžalovali svojo referendumsko odločitev. Danes svojo odločitev ponovno potrdimo. V tej potrditvi bomo našli tisti optimizem, tisto veselje, ki je prevevalo vsakega volivca, ki je pred 23 leti obkrožil »ZA« samostojno, neodvisno Slovenijo.
